Helena Plahuta 04.09.2013 00:29 1379 0

Gore nad Ljubeljem - 03.09.13

Silvo Baznik: Lepa vremenska napoved je bila vzrok za prebujanje ob štirih zjutraj, ko je bilo zunaj še vse temno.

Noč me je pospremila tudi iz izhodišča pri cestarski bajti na Ljubelju, kjer izstopim iz avtomobila in se odpravim po gozdni cesti, ki hitro preide v kolovoz. Tiho stopam, čelna svetilka mi osvetljuje pot, le pohodne palice motijo tišino. Vzpenjam se pod melišča severnih sten Košute, Zajmenovih peči. Tu me ujame jutranja zarja. V daljavi svetijo luči na Ljubelju a jim obrnem hrbet in stopam višje in višje, prestopim vrata planine in že sem pod južnimi pobočji Košutice. Nadaljujem zahodno in stopim na melišča pod Velikim vrhom. Presenetijo me gamsi, ki skokovito hitro gredo navzdol, jaz pa navzgor na Hanževo sedlo.

Stopim pod steno Velikega vrha, se toplo oblečem kajti mrzli severnik ne da miru, na glavo poveznem kapo in čelado, pospravim palice na nahrbtnik in se lotim plezanja. Hitro se vzpenjam in kmalu dosežem vršnji greben. Previdno v vetrovnem vremenu stopam naprej in v kratkem času sem na vrhu, kjer se okrepčam. Ostal bi še a veter ne le šepeta temveč tuli, da ne bo odnehal. Čas je za odhod. Previdno stopam navzdol do jeklenic, kjer čelada še enkrat roma na glavo. Kdo ve, od kod lahko prileti kakšen kamen. Poprimem za kline in pletenice in se hitro spuščam do vznožja gore, na Hanževo sedlo. Sledi drugi kratek odmor saj moč veter le počasi pojenjuje. Nebo je prekrito s koprenasto oblaćnostjo a sonce ne more in ne more posijati skozi.

Nadaljujem svojo pot, tokrat navzgor po južni strani druge gore. Spotoma večkrat fotografiram in pridobivam na višini. Preko manjših vršacov grebena dosežem prvi vrh ali drugi, odvisno od smeti poti. Veter sedaj šepeta svojo pesem a me več ne moti. Treba bo na drugi vrh. Odkar so pot opremili s pletenico, prečenje obeh vrhov ni problem. Na drugem vrhu se spočijem a ker sonca ni in ni počasi stopam navzdol. Srečam trojico pohodnikov, pozdravimo se in vsak gre svojo pot. Na sedelcu pod Košutico se obrnem proti severu in stopim na robu gozda do planine Korošice. Že iz daljave slišim ropot kosilnic s planine. Na planini pasejo govedo in odstranjujejo neprimerno rastlinstvo za pašo. Jim bo uspelo? Kratko se zadržim na planini in nato stopim navzdol na jutranjo pot. Še enkrat prekoračim vrata planine in po kolovozu s kratko prečnico pridem nazaj do cestarske bajte. Ura še ni poldne, ko sedem v avtomobil in se odpeljem proti domu.

Za menoj je še en lep sprehod po naših planinah in gorah.

Silvo Baznik