Planinski vestnik 9-2006 – Mitja Košir: planinsko-izletniški vodnik
Gore nad Tržičem
Tržič (planinsko-izletniški vodnik), Vladimir Habjan, Irena Mušič, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana 2006.
Med našimi podgorskimi mesteci je Tržič najbolj stisnjen med strma pobočja okoliških gora, ki pa jim z mestnega tlaka prav zaradi te njegove globoke lege ni videti vrhov. Zato pa je odlično izhodišče za vsakovrstna, izletniška in gorniška potepanja, saj včasih ni treba storiti drugega kot stopiti za nosom in že bomo trčili ob kakšno kulturno ali naravno znamenitost. Kdor pa ni zadovoljen zgolj s slučajnostmi in mu je naše mestece in njegova okolica raziskovalni motiv, naj le vzame v roke drobno knjižico avtorjev Vladimirja Habjana in Irene Mušič s preprostim naslovom Tržič (planinsko-izletniški vodnik), ki ga bo s tehtno besedo in mojstrsko fotografijo povabila na pot.
Avtorja sta se odločila za uveljavljeno in tudi najbolj smotrno ureditev vodnika in svoje opise najprej razporedila na samo mesto in neposredno okolico, potem pa na vse tri doline, Šentansko izpod Ljubelja, Bistriško izpod Košute in Lomsko izpod Storžiča, izlete, pohode in gorske ture pa razvrstila po »nadstropjih« v dolinske, sredogorske in visokogorske. Pravzaprav sta v to petnajsterico, po pet iz vsakega »nadstropja« uvrstila tisto najvrednejše, kar nam ponujata Tržič in njegovo zaledje. Tako nas popeljeta v zatrepe vseh treh dolin in nas opozarjata na takšne zanimivosti in znamenitosti, kot je, denimo, Tominčev slap in stari mejni prelaz Ljubelj, o katerem je vedel veliko povedati že Valvasor, prijazno nas spomnita na lepo Bornovo pot skozi slikovita predora v vzhodnem pobočju Begunjščice, povabita nas na Zelenico, v med geologi slovečo Dovžanovo sotesko, na Kofce in na Dolgo njivo, dve čudoviti planini v nedrjih Košute.
Na Dobrči, Kriški gori s Tolstim vrhom, na Ženiklovcu (Velikem Javorniku), Štegovniku in na Košutici pa ne bomo več brezskrbni izletniki, ampak bomo morali pred odhodom na pot temeljito prebrati poglavji o (ne)zahtevnosti opisanih poti in o opremi, ki jo bomo potrebovali za varno hojo (oboje vam v strnjeni besedi ponujata avtorja v naši knjižici). Isti dobronamerni napotek velja tudi za obiskovalce zgornjega »nadstropja« s šestimi vrhovi, ki že sodijo v elitno druščino dvatisočakov. Na Vrtači, Begunjščici, Velikem vrhu, Kladivu in Košutnikovem turnu v Košuti, ter na prvaku celotnega pogorja, Storžiču, se bomo brez zadržkov soočili z visokogorjem, s plezanjem po žicah in klinih (Veliki vrh, Storžič) in z vznemirljivo, vendar zelo zahtevno hojo po strmih travnatih pobočjih (Vrtača, Begunjščica, Kladivo, Kušutnikov turn). Gore v tem zadnjem poglavju, čeprav razen Storžiča, ki sodi h Grintovcem, vse karavanške, v ničemer na zaostajajo za zahtevnimi skalnimi vrhovi Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp, zato naj bo tudi naš odnos do njih temu primeren.
Morda bi za konec veljal namig, da bi veljalo še kakšnemu slovenskemu podgorskemu mestecu napisati podobno planinsko-izletniško priporočilo za obisk in za kasnejša vračanja. Zdi se mi, da v siceršnji obilici enciklopedične in izbirne vodniške literature pri nas primanjkuje prav takšnih »miniaturk«, kakršna je pričujoča knjižica o Tržiču.
Mitja Košir