Delo, Književni listi - Marjan Raztresen: Planinska vodnika - Po ledenih slapovih in grebenih
Delo, sreda, 27. junija 2007
KNJIŽEVNI LISTI
Planinska vodnika
Po ledenih slapovih in grebenih
Gore z dveh zornih kotov
“Milenko Arnejšek - Prle: Grebeni slovenskih gora, Muzejsko društvo Škofja Loka, 2007; Gregor Kresal: Zimski vzponi – Vodnik po zaledenelih slapovih, snežnih in kombiniranih smereh – Slovenija in Zahodne Julijske Alpe, Sidarta, Ljubljana 2007.”
Milenko Arnejšek, ki ga hribovski prijatelji poznajo izključno po imenu Prle, ker po prihodu v Ljubljano in pozneje v Škofjo Loko pač ni mogel in hotel skriti, da je doma z roba Prlekije, je že okoli štiri desetletja gornik od nog do glave. Čeprav hodi, pleza in smuča predvsem zase, je doslej že prenekateri gorski biser, ki ga je bil našel med potepi po vršacih, odkril še drugim zaljubljencem v čarni gorski svet, najprej v Plezalnem priročniku, ki ga je izdal v samozaložbi, in leta 2002 v knjigi Moje gore, ki jo je izdala Planinska založba Slovenije. Zdaj je Muzejsko društvo Škofja Loka izdalo njegovo 340 strani debelo knjigo Grebeni slovenskih gora, ki je v prvi vrsti resda planinski vodnik, a hkrati predvsem v odstavkih, natisnjenih v poševnem tisku, za vsakršne ljubitelje narave in iskrivih miselnih prebliskov zanimivo in zabavno branje. Nenavadno je že to, da je knjigo izdalo to loško društvo, čeprav je večina opisanih gorskih grebenov daleč od tisočletnega mesta, kjer se vsaj muzealci strokovno v glavnem ne ukvarjajo z gorniško dejavnostjo. Zakaj jo je Muzejsko društvo Škofja Loka izdalo ob svoji 70-letnici in praznovanju 100-letnice športa v svojem mestu kot svoj deveti vodnik po loškem ozemlju, pojasnjuje urednik Alojzij Pavel Florjančič: ker je večina opisanih ostenij vključno s Triglavom in Kepo spadala pod freisinško Loško gospostvo, »Gorjanci na drugi strani Slovenije pa so zamejevali freisinško Klevevško gospostvo, od koder so Ločani dobivali žlahtno kapljico«.
Poznavalcem Prleta je odveč urednikova pripomba, da »je avtor pri svojem pisanju nekoliko samosvoj, tako kot pri svojem grebenjenju«, zato »ponekod izpadejo nekatere stvari včasih celo malce provokativno, kakršen je včasih tudi sam avtor«. Podobno, samo z drugimi besedami predstavi knjigo na eni od zadnjih strani velik literarni in gorniški estet Matjaž Kmecl, ki pravi, da »gre vsekakor za izviren priročnik, ki ni samo vodniško koristen, temveč ga je mogoče lepo brati (zlasti kurzivne, nevodniške vložke). Naj ga torej priporočim vsakomur, ki ga te stvari zanimajo – in celo tistim, ki rajši samo berejo!«
V vodniku, ki je mnogo več kot samo vodnik, je opisanih 949 vrhov in tur v 131 grebenih, ki jih je avtor vse do zadnjega prehodil in preplezal. Za vsako turo so navedeni izhodišče, pristopi, zemljepisna lega, posebnosti, zanimivosti in značilnosti, natančen opis s časi hoje, primeren letni čas za turo in možnosti za umik v spremenjenih objektivnih ali subjektivnih okoliščinah, pa še kakšna opomba, ki bo pohodniku olajšala ali polepšala pot. In seveda kurzivne vrstice, ki dajejo opisom zelo osebno noto. Pri Pavličevem sedlu, na primer: »Še manjši skok na rez in znašel sem se na izjemni ravnici, vrhu Jerebičja. Takoj mi je bilo jasno, zakaj o tem koncu ni podatkov. Okolica, narava in lepota je enakovredna Bavhici, Kurjemu vrhu, Polšaku, Črni gori in podobnim (skrivajočim in zamolčanim) posvečenim prostorom Slovenije ... V naslednji reinkarnaciji, ko bom nesmrtno zaljubljen, bom tja peljal izvoljenko.« Ali pri Gospodični na Gorjancih: »V čutarico sem v skladu z legendo natočil vodo kot darilo dragi osebi za večno mladost.« Ali pri grebenu Ravni dol–Velika Tičarica: »Romantični greben za iskalce samote in najlepših rož. To ni sprehod za upokojene alpiniste, ne za mladeniške divjake, ne za neuslišane nezadovoljne planince srednjih let; to je za spoštovalce Narave. Molitev, ki jo tam šepetaš, je hvalnica Stvaritelju. Melodija, ki ti igra v glavi in ki jo soustvarjajo sape in vonjave.« Ali po preplezanem grebenu Ložke stene: »Doživetje bo ostalo v srcu in spominu, ki ga boš lahko s ponosom pripovedoval vnukom. Ponavadi mi besede tečejo kar lahko, zdaj pa se počutim nekako tako, kot da sem na rojstnem dnevu osebe, ki mi je zelo blizu in draga in ji želim vse naj, voščilo pa je okorno in nerodno, kot da ne znam govoriti.«
Pri ljubljanski založbi Sidarta, ki je že dolgo specializirana za izdajanje vsakršnih gorniških knjig od vodnikov do leposlovja, je pred dnevi izšel obsežen, kar 462 strani debel vodnik po zaledenelih slapovih, snežnih in kombiniranih smereh v Sloveniji in Zahodnih Julijskih Alpah Zimski vzponi Gregorja Kresala. Čeprav je namenjen usposobljenim alpinistom in plezalcem, je avtor vendarle »skušal najti formulo, ki bi domačo ledno sceno nevsiljivo približala najširšemu krogu plezalcev. Zato so objavljeni tudi mnogi slapovi in smeri nižje težavnosti, primerni za začetnike ali plezalske rekreativce (po Tinetu Miheliču), ki nimajo ambicij in sposobnosti za težje plezanje.«ž
Če je gorništvo samo po sebi objektivno nevarna dejavnost, velja to še mnogo bolj za vrhunsko ledno plezalstvo, ki se ga povečini lotevajo najboljši in najpogumnejši alpinisti. V tej knjigi preberemo presenetljivo veliko imen prvih plezalcev po slovenskih zaledenelih stenah in slapovih, ki jih je neustavljivo zapeljala strast po vrhunskosti in jih pozneje pahnila na ono stran življenja. Zgovoren primer za to, kako objektivno nevarno je ledno plezanje, je med drugim stometrski slap Peračica tik nad cesto Bled-Bohinj, ki »je bil zaradi nizke in prisojne lege tudi ob prvem in zaenkrat še vedno edinem vzponu tvegana zadeva«. Takoj po uspešnem vzponu, ko sta plezalca Rok Kovač in Lidija Painkiher 25. januarja 1981 še sestopala, se je slap s truščem sesul.
Marjan Raztresen