V četrtek, 7. oktobra 2010, so v Gorenjskem muzeju / v Galeriji Prešernove hiše v Kranju odprli razstavo izbora doniranih fotografij Staneta Klemenca.
Kot je na odprtju povedala avtorica razstave Jelena Justin, je Stane Klemenc, konec leta 2008, ko je odšel v pokoj, Gorenjskemu muzeju podaril 275 fotografij, od tega 189 okvirjenih. Njegove donacije so bili izredno veseli, saj v muzeju, že od leta 1970 deluje Kabinet slovenske fotografije, ki je prva javna fotografska zbirka v Sloveniji. V njej so zastopani skoraj vsi pomembni slovenski fotografi 20. stoletja, ki so se ukvarjali z različnimi žanri fotografije.
Motivi podarjenih fotografij popeljejo obiskovalca po vseh svetovnih celinah, ki jih je Stane Klemenc obiskal. Kot je sam dejal v enem od svojih intervjujev, »je nekako začutil, da himalajsko pogorje ni tisto, kjer bi lahko dosegel svoj alpinistični vrhunec in obenem tudi užival«, zato se je odločil, da se usmeri v tiste gore, ki jih Slovenci še nismo poznali ali osvojili. Podarjene fotografije začnejo pot na Arktiki ter preko Grenlandije, Aljaske, Južne Amerike, Antarktike, Nove Zelandije, Nove Gvineje in Irian Džaje, Afrike, Bornea, Nepala, Tibeta, Sibirije in končajo pot v rodni Sloveniji. Njegove fotografije so neprecenljiv doprinos k razvoju slovenske popotniške fotografije in nepogrešljivo dokumentarno gradivo slovenskega alpinizma in polarnih odprav. Če dodamo še faktor pogojev, v katerih so bile fotografije narejene – mraz, veter, odboji svetlobe od snega - je vrednost še toliko večja.
Jelena Justin je prepričana, da je življenjska sreča, če človeku hobi postane služba oz. profesionalna pot. Za konec otvoritvenega govora, da bi nazorno prikazala, kaj Stanetu Klemencu pomeni fotografija, si je citat izposodila iz uvoda h Klemenčevi knjigi LEDENE SANJE, ki ga je napisal legendarni vodja slovenskih himalajskih odprav Tone Škarja:
»Spomladi 1996 smo se vračali z Everesta. Pri vračanju z zgornje baze proti spodnji se je pri ledeniški kotanji z jaka odtrgal sod in se skotalil v vodo. V njem je bil tudi HasselBlad, najdragocenejši aparat Staneta Klemenca. Sod so nosači rešili, a vanj je prodrla voda, ravno tako tudi v fotoaparat. Naslednja dva dneva je Stane porabil za občudovanja vredno delo. Razstavil je fotoaparat, dele, delce in delčke lepo razložil po neki plahti, sušil, brisal, odpihoval prah, oljil, nato sestavljal pa spet razstavljal. »Kako gre?«, smo ga spraševali, tiščoč roke v tople žepe. »Bo, čeprav nikoli več kot prej.« Ne vem, ali aparat še dela ali ne, a Stane se je zanj v neusmiljenih pogojil boril do zadnje možnosti. To dvodnevno razstavljanje, čiščenje in sestavljanje fotoaparata v senci Everesta, na videz le natančno delo, je bila v resnici ena sama ljubezen.«