Radio Dur, 02.09.2004 - Miha Pavšek: … Po enem od ljudskih vremenskih rekov naj bi včerajšnje vreme prevladovalo še skoraj naslednja dva meseca. Za redne obiskovalce gora kar preveč, da bi bilo res
Górniška popotnica
Včeraj je bil mali šmaren ali mala maša, »ko je v vsakem grmu paša«, danes pa smo bili deležni še »suhe« ohladitve. Naslednje dni bodo še zadnji pastirji prignali živino z višje ležečih pašnikov, zaključuje pa se tudi košnja, saj »kdor po mali maši kosi, ta za pečjo suši«. V drugi dekadi kimavca nas tudi »mokre« ohladitve ne bi smele več presenetiti. Po enem od ljudskih vremenskih rekov naj bi včerajšnje vreme prevladovalo še skoraj naslednja dva meseca. Za redne obiskovalce gora kar preveč lepo, da bi bilo res, žal pa potrjujejo nezanesljivost tovrstnih »ljudskih« napovedi tudi srednjeročni vremenski obeti. Za konec tedna velja izkoristiti predvsem soboto, saj bo nedelja oblačna. Kakšne kaplje dežja naj nas ne presenetijo, večja verjetnost zanje pa je v zahodni polovici države.
V osrednji Sloveniji bo nedeljam še večinoma suha, v naslednjih dneh pa tudi tu vse bolj vlažno. Iz zahodnega se bo vreme obrnilo na jugozahodno različico. Oblaki iz te smeri pa nam ne prinašajo nič suhega in sončnega. Vsako jesen, prav tako pa tudi spomladi, preplavijo gozdne robove, polja in travnike ptice selivke. V enem od naravnih ciklusov, ki smo mu priča prav te dni, sledijo ptice poletnemu vremenu od severa proti jugu leto za letom, generacija za generacijo. Vendar pa ptice niso edine, ki se selijo. Nekaj podobnega, vendar na daljši rok, počnejo to tudi drevesa, sicer njihova počivališča med enim in drugim območjem selitve. Pri selitvi dreves gre v resnici za selitev gozdov, natančneje njihovo širjenje oziroma krčenje po geografskih pasovih, v katerih prevladujejo gozdovi.
Dolgoročne selitve dreves oziroma gozdov so le posledica podnebnih sprememb. V primerjavi z letnimi časi, ki so »krivi« za selitev ptic, so tovrstne spremembe časovno precej daljše, velikostnega reda nekaj stoletij ali celo tisočletij. V vsakem primeru je obdobje tako dolgo, da teh sprememb človek neposredno niti ne more zaznati, zato jih moram pogledati »od blizu« in posredno. V hladnih pleistocenskih dobah se je gozd na širšem območju Evrope umikal na jug in se v toplejših spet selil na sever. Nič posebnega, če ne bi bil vmes alpski gorski lok. Gozd severno od Alp se ob približevanju skandinavskega celinskega ledu in tundre ni mogel umakniti proti jugu zaradi njihove poledenelosti, zato se je ob vrnitvi izgubilo več drevesnih vrst. Te pa so se lahko vrnile v Severni Ameriki in Vzhodni Evropi, kjer ni alpske pregrade. Tako se še danes, po okrog 15.000 letih, ki so minila od zadnje ledene dobe, na primer hrast pomika nazaj proti severu.
Vendar premikov dreves oziroma gozdov nikar ne opazujte skozi domače okno, pa čeprav stoji pod njim sam hrast, ki se mu ni uspelo vrniti na sever oziroma na svoje prvotno rastišče. Tovrstni premiki znašajo na letni ravni vsega nekaj centimetrov. Vendar se vsaka naslednja generacija dreves pomakne severneje, saj se tamkajšnje podnebje neznatno, a vendarle počasi segreva. Zanimivo je, da pomaga pri selitvi hrastov z zbiranjem in zakopavanjem želoda tudi šoja, sicer »neselilna« ptica. Ker si ne zapomni vseh mest, kamor zakoplje svojo železno rezervo, lahko na tem mestu zraste novo drevo, postopoma pa mu sledi tudi hrastov gozd. Selitev gozdov je torej povezana tudi s podnebnimi značilnostmi: vse bolj topel planet samo še pospešuje ta, sicer povsem naravni proces. Tudi naša rastišča hrasta bodo v naslednjih tednih in mesecih vse bolj obljudena, saj so zaradi toplote, ki je doma na območju njihovih leg med gorniki še posebej dobro zapisana. Zdaj pa le hitro ven in pocukati za rokav zadnje dni babjega poletja, dokler sta nam narava in z njo tudi vreme še naklonjena.
Gorniški pozdrav,
Miha