Radio Dur, 15.04.04 – Miha Pavšek: Pogled na spomladanske gore je te dni najlepši, a težava je ta, da jih niti pošteno ne vidimo. Sicer pa april ni znan kot mesec gorniških podvigov, pa čeprav tu in tam le odpihne oblake in z njimi tudi padavine. Kako ga je pihnilo v 30-ih letih prejšnjega stoletja na goratem SV ZDA, pa…
Górniška popotnica
Glede na to, kakšno vreme smo pričakovali za minule praznike in kakšno je bilo v resnici, smo lahko kar zadovoljni. Ponekod pri sosedih so imeli vodo celo do kolen oziroma »čez glavo«! To bi se lahko zgodilo tudi nam, če bi šli cikloni čez Sredozemlje le nekaj sto kilometrov severneje, kot so sicer šli. In prav dosti ni potrebno za to, da jo uberejo po tej, drugi poti! Do konca skrajšanega delovnega tedna je še nekako zdržalo, že jutri in v soboto pa spet »nabrusite« dežnike, medtem ko bo nedeljaprijaznejša, a tudi ne povsem suha. Pa kaj se razburjate, dežniki so namreč tako ali tako zaščitni znak aprilskega vremena. Saj smo navajeni, da sodi k bujnozelenim barvam spomladanskih pokrajin tudi šumenje in bučanje vode. Ta ima letos res dobre zaloge (na Kredarici je še več kot štiri in pol metre snega!), zato se ni bati pomanjkanja, da le ne bi bilo dodatno »mokrenje« prehudo, ker je narava že tako ali tako kar precej namočena.
Konec tedna, ki je pred nami, se raje držite v bližini dolin in kotlin ter morja, brez skrbi, snega in vode bo letos res dovolj. Sicer pa ga spomladi vreme rado pihne. Danes si bomo ogledali, kako »ga je pihnilo« v goratem svetu na SV ZDA pred 70 leti. 12. aprila leta 1934 so namreč izmerili do sedaj največjo hitrost vetra oziroma njegov sunek na Modrem planetu in sicer kar 372 km/h. S 1917 metri sicer gora Mount Washington, ki leži v osredju severnega dela ameriške zvezne države New Hampshire niti ni najvišja. Močni vetrovi so predvsem posledica atmosferskih in drugih geografskih dejavnikov, ki prispevajo svoj delež k nastanku orkanskega vetra. V meteorološkem observatoriju, ki deluje na vrhu omenjene gore izmerijo povprečno vsak tretji dan zelo močan do orkanski veter.
Dva dni pred zabeleženim hitrostnim rekordom so bili na službeni dolžnosti v prostorih observatorija trije zaposleni. Bil je jasen in sorazmerno miren dan, a že naslednji dan se je vse drastično spremenilo. Nastajajoči greben visokega zračnega pritiska je povzročil, da je prineslo iznad Atlantskega oceana v notranjost celine močno nevihto. Tovrstne nevihte se sicer zaustavijo že v priobalnem delu kopnega, tako pa je začel barometer močno padati, hitrost vetra pa silovito naraščati. In je še naraščala, iz ure v uro.
Ob sončnem vzhodu 12. aprila so dosegli sunki jugovzhodnika že okrog 240 km/h. Med poldnevom in 13. uro pa je bila hitrost vetra že okrog 350 km/h, pri čemer je bilo že nekaj sunkov blizu 370 km/h. Ob 13.21 po krajevnem času, pa je eden od treh opazovalcev izmeril tri klike mehanskega anemometra v času 1.17 sekunde.
Opazovalec je takoj je vedel, da gre za rekordno vrednost, o čemer se je prepričal nekoliko kasneje, ko je pogledal na lestvico z enotami, kjer je imel po posebni formule iz klikov na časovno enoto preračunane ustrezne hitrosti vetra. Potem, ko je oddal depešo v zbirni center je zapisal v meteorološki dnevnik še - »pa mi bodo verjeli?« Veter je divjal naprej še vse popoldne, prek noči pa se je njegova silovitost že precej unesla. Kot pri vseh podobnih vremenskih dogodkih so tudi v tem primeru kmalu po tem kontrolorji meritev državne meteorološke službe še enkrat preizkusili zanesljivost ter natančnost meritev, opravljenih z omenjeno pripravo za merjenje hitrosti in smeri vetra. Te so le še potrdile rekordno vrednost hitrosti vetra. »Udeleženi« anemometer pa si lahko obiskovalci ogledajo še danes v prostorih meteorološkega observatorija na vrhu Mount Washingtona. Naj tudi vas kljub nekoliko slabpšemu vremenu tudi ta konec tedna odpihne kam v naravo!
Gorniški pozdrav, Miha