Radio Dur, 16.09.2004 - Miha Pavšek: Nasmiha se nam nekaj dni, ki jih bomo lahko pomnili vse življenje. Pred nami so namreč lepi in še sorazmerno dolgi jesenski dnevi, z jutranjo meglico in ravno pravšnjo dnevno gorkoto. Le v gore bo treba, da bo moč vse to doživeti. Tudi mrzla jutra nas med ogrevanjem »stroja« ne bodo preveč motila, če se bomo le ozrli na pravo stran.
Če ste minule dni sredi dneva še paradirali v poletni garderobi, v mislih imamo predvsem pripadnice nežnejšega spola, pa je z današnjim dnem tega nepreklicno konec. Poletnih oblačil namreč, parada na srečo (še) ni časovno omejena, vprašanje pa je kako bo po volitvah... . Današnja vremenska napoved bi morala zveneti v skrajšani različici nekako takole: dopoldne dež, popoldne hlad. Sredina septembra je čas, ko moramo za kakšen dan ali dva iz omare že vzeti nepremočljiva obuvala ter hladu primerna oblačila. Ker pa so septembrske ohladitve kratke sape bo v nekaj dneh pobralo tudi sneg, ki je poprhal najvišje dele našega visokogorja. Tokrat je obiskal le višave krepko nad 2000 metri, vsak njegov naslednji obisk pa bo lahko že na nekoliko »nižji« ravni. A pustimo zaenkrat to in se osredotočimo na konec tedna. Vreme za vikend bo namreč spet bolj prijazno in toplejše, sonce in neškodljivi oblaki, ki jih bo iz dneva v dan manj, pa si bodo izmenoma podajali roko. Seveda pa bodo jutra, kot se za ta čas spodobi pošteno mrzla.
Sobotno in nedeljsko bo premoglo le nekaj stopinj Celzija nad ničlo, nato pa bo vse bolj toplo tako zjutraj kot tudi prek dne. Današnji srednjeročni vremenski obeti kažejo na še en, vsaj nekajdnevni obisk indijanskega ali babjega poletja. Nekaj moče, hlad in končno otoplitev ter dnevi po torkovi prazni luni pa so brez dvoma dobitna kombinacija za gobe. Če seveda že imate ogledan svoj gobarski okoliš in boste vzeli s seboj prenosno tehtnico, v kolikor imate težave z ocenjevanjem dvokilskega nabirka. Več namreč lahko odnesete le, če najdete težjo gobo v »enem kosu«. Kljub današnjemu sneženju (zjutraj je bilo na Kredarici 7 cm snega!) pa vas za konec tedna vabimo v visokogorje, saj bo do tedaj sneg večinoma že skopnel. Če si želite miru, se izogibajte naših višinskih in visokogorskih prvakov! Enako bomo storili to pot tudi mi. Odpravljamo se namreč v neposredno soseščino karavanškega prvaka, na 2102 m visok Vajnež.
Vajnež leži v osrčju Karavank, severozahodno od Stola, na katerem bomo zagotovo opazili množico ljudi. Na našem vrhu, ki po razgledu prav nič ne zaostaja za svojim »mizarskim« sosedom, takšne gneče pač ne bo. Morda vam bodo nagajale le prikupne planinske kavke, sicer zaščitni znak bolj obljudenega vršnega dela Karavank. Te so tod že tako udomačene, da vam bodo jedle kar iz roke. Izhodišče naše ture bo dom Trilobit, vzgojnoizobraževalna »valilnica« Centra šolskih in obšolskih dejavnosti, ki se je nastanil v prostorih nekdanje karavle oziroma obmejne stražnice. Do sem pridemo, če na začetku Jesenic (natančneje pri Koroški Beli) na križišču poleg nove železarne (to je tam, kjer se najbolj kadi...) zavijemo proti Javorniškemu Rovtu. Dom, ki je dobil ime bo znamenitih fosilihčlenonožcih iz zemeljskega starega veka ali paleozoika, najdenih nedaleč od tod, leži na bregu manjšega umetnega jezerca, ob stari hidroelektrarni Javorniški Rovt. Od doma Trilobit se bomo podali po markirani in ne preveč strmi poti skozi Medji dol prav pod mejni greben.
Pod prelazom Medvedjak (1698 m) bomo zavili v desno in sledili stari obmejni poti vse do Kamnitnika, kjer se prične prostran visokogorski pašnik. Tu se nam bo odprl tudi razgled na gorenjsko stran Karavank, širše skoraj na vso Gorenjsko z njenimi gorami vred. Markirana steza nas ves čas pelje nekoliko pod vršnim grebenom. Ko bo pobočje nad nami najvišje, jo bomo zapustili in si v lahko prehodnem svetu poiskali pristop na vrh Vajneža (3-4 ure hoda). Pred nami se bo odprla še koroška stran Karavank. Vrnemo se lahko po isti poti ali pa na prej omenjenem Kamnitniku poiščemo eno od starih pastirskih poti, ki vas bo prek Hrašenske planine in planine Stamare pripeljala v dolino Za Kraševcem. V njenem izteku se takoj za izviri, ki napajajo umetno jezerce pri domu Trilobit zopet priključimo markirani stezi, ki nas pripelje na izhodišče. Enostavno kajne? No seveda, kakšen zemljevid le vzemite s seboj in vse kar sodi k turi »okrog ledišča«, saj vendar ne kanite zamuditi enega najlepših pokrajinskih pogledov, jesenskega jutra namreč? Čez dan pa predvsem oči na peclje, da ne zamudite jesenske barvne promenade v zgornjih nadstropjih gora..
Gorniški pozdrav, Miha