Polet, Pohodništvo - Iztok Cukjati: Ste kdaj že stali na gorskem vrhu ob sončnem vzhodu? Ali pa uživali ob spreminjajočih se barvah, ko se je sonce »potopilo« v morje, kot je to mogoče videti s Krna v Julijskih Alpah?
Leta 1778 je na pobudo Žiga Zoisa uspelo štirim »srčnim možem« iz Bohinja osvojiti Triglav. Postal je simbol slovenstva, v slovenskem grbu imamo njegov obris. Bil je prizorišče narodovega boja, zmago pa je na simbolni ravni dosegel dovški župnik Jakob Aljaž, ko je na vrh postavil še danes stoječi kovinski stolp. V znameniti triglavski severni steni se je rivalstvo nadaljevalo in nastale so Slovenska, Nemška in Bavarska smer.
Gorništvo kot oblika prostočasne dejavnosti je poznano že več kot stoletje. Zanj je značilno gibanje po poteh ali brezpotnem terenu visokogorja. Poti so speljane po označenih ali neoznačenih poteh na gorske vrhove, nemalokrat čez strme in prepadne stene. Za gibanje po gorskih poteh je nasprotno od pohodništva potrebnih več izkušenj. Na izpostavljenih krajih sta potrebna previdnost in zaupanje v lastne sposobnosti. Strah pred višino mora biti nadzorovan. Hitre vremenske spremembe zahtevajo takojšnje odločitve o spremembi poti ali iskanju primernega zavetja. Skoraj nujno je znanje orientacije v megli, v zadnjih letih so nam v veliko pomoč naprave GPS.
Visokogorska tura se začne že doma s pravilno izbiro poti in opreme. Pred odhodom na pot preverimo seznam opreme, da ne bomo pod krušljivo steno ugotovili, da nam manjka plezalna čelada. Oprema za visokogorje se ne razlikuje veliko od tiste za pohodništvo, potrebna pa so toplejša oblačila in oprema za samovarovanje. Spomladi upoštevajmo, da je na severnih pobočjih in poteh še vedno sneg. Uporabe derez in cepina se ne učimo na nevarnih in izpostavljenih odsekih poti! O trenutnih razmerah se pozanimajmo pri prijateljih, oskrbnikih koč in na spletnih portalih. Hojo v gorah začnimo v zgodnjih jutranjih urah, saj imamo tako nekaj ur rezerve pred nočjo ob morebitni nesreči ali poslabšanju vremena. Tudi poletne nevihte so pogostejše popoldne. Na poti zaužijmo dovolj pijače in hrane, bodimo pozorni na spremenjene vremenske razmere ali stanje poti. Ko bomo zaradi različnih vzrokov v dilemi, ali pot nadaljevati ali jo spremeniti oziroma se vrniti na izhodišče, naj nam bo v pomoč misel »gora bo počakala«.
Kategorije planinskih poti
Planinske poti so:
1. lahke,
2. zahtevne in
3. zelo zahtevne.
Oprema za visokogorje
Za gibanje v visokogorju potrebujemo oblačila in obutev, ki nam bodo omogočila neovirano gibanje, hkrati pa nas bodo varovala pred vremenskimi pojavi. Kakovostna jakna iz nepremočljivega materiala in ustrezno tople hlače ter kakovostni (visoki) čevlji z ustrezno profiliranim podplatom bodo pomagali, da bo gibanje v gorskem svetu prijetnejše, predvsem pa varnejše.
Nahrbtnik za ture v visokogorje naj bo ožji (zaradi morebitnega plezanja), palice zložljive, nikoli naj ne manjkajo rokavice in toplejša kapa. Vremenske spremembe lahko povzročijo snežni metež in zmrzal tudi sredi poletja!
Za zelo zahtevne plezalne poti potrebujemo dodatno opremo za samovarovanje. Komplet vsebuje čelado, plezalni pas in zavorno ploščico s pomožnima vrvicami in vponkama. Plezalni pas naj bo ves nastavljiv (tudi v predelu nog), samovarovalni komplet pa je lahko že tovarniško sestavljen. Pri pravilno nastavljeni opremi in vpeti vponki na jeklenico bomo ob padcu »obviseli« na vrvici in plezalnem pasu. Silo padca bo nekoliko zmanjšala zavorna ploščica. Natančna navodila o namestitvi in uporabi varovalne opreme so priložena posameznim izdelkom.
V naših gorah je pri večdnevnih turah poleti skrb za spanje povsem odveč. Vedeti je treba, da so planinske postojanke in gorske koče odprte večinoma med 15. junijem in 30. septembrom, koče v sredogorju pa so za vikende pogosto odprte vse leto. Planinske koče so razporejene na nekaj ur hoda razlike. Pred odhodom na večdnevno turo je treba načrtovati dolžino naše poti in postojanke, kjer se bomo okrepčali ali prenočili. Pri predvidevanju, koliko časa bo trajala pot, so nam v pomoč napisane časovnice. Trajanje ture bo odvisno od naše kondicijske pripravljenosti, teže nahrbtnika in družbe na poti. Hoja v heterogeni skupini lahko predvideni čas celo podvoji! V večini koč je možno prenočiti brez rezervacije, v visoki sezoni od junija do septembra pa je rezervacija priporočljiva. Ponudba hrane in pijače je v planinskih kočah podobna, prevladujejo enolončnice. Cene se razlikujejo glede na kategorijo postojank, praviloma se z nadmorsko višino in odročnostjo višajo.
Ob obisku ne pozabimo na strpnost in na to, da koče v gorah niso hoteli in so bolj kakor gurmanskim užitkom namenjene zavetju in prenočevanju utrujenih planincev.
Slovenska planinska pot
Izmed vseh veznih poti po slovenskem visokogorju je najbolj poznana Slovenska planinska pot. Poteka od Maribora prek Pohorja, Kamniško-Savinjskih Alp in grebena Karavank do Mojstrane in slovenskega očaka Triglava. Pot se nadaljuje po samem osrčju Julijskih Alp v smeri proti vzhodu do Jalovca, kjer se obrne nazaj proti zahodu in prek Bohinjskih gora preide v sredogorje Cerknega in Idrije. Prek Nanosa in Slavnika se pot konča v Ankaranu. Velika večina gornikov prehodi in prepleza pot po posameznih odsekih, saj je cela trasa dolga za več tednov hoje. Pot prečka 13 dvatisočakov in vsebuje tudi odseke zelo zahtevne zavarovane poti. Kljub temu se, kjer je le mogoče, izogiba najtežjim in najbolj izpostavljenim delom.
Na poti je mogoče prenočevati v planinskih postojankah, tako da je za obisk transferzale priporočljiv poletni čas, ko so tudi vse koče odprte. Pot je označena z rdečo-belo markacijo in številko ena (1).
Izleti v visokogorje so mogoči poleti, jeseni in spomladi. Ob ustrezni izbiri ture in opreme ter kritični presoji lastnih sposobnostih bo izlet v gore varen in prijeten. Doživetja v gorah so opisovali mnogi pesniki, pisatelji, gorniki in alpinisti, pa vendar največ velja lastno izkustvo.
Iztok Cukjati