Slovenske novice, Tedenski dnevnik Maje Kepic: Fantom za njihovo srčnost lahko rečem le – čelado dol!
Minuli vikend sem se udeležila tradicionalne akcije Slovenskih novic 100 žensk na Triglav. Letos smo jo pripravili že 49., jaz sem se ekipi, ki sodeluje pri tem projektu, pridružila prvič.
Adrenalin je noč pred pohodom naredil svoje, zbudila sem se namreč že malo čez drugo zjutraj. Do pol petih sem se silila ležati, potem pa nisem več zdržala. Med budnico, za katero sem še nekaj ur prej, ko smo ob pivu imeli spoznavni večer, mislila, da bo zame prava katastrofa, sem si tako že veselo umivala zobe.
Pot s Pokljuke proti našemu najvišjemu vrhu sem že prehodila, a to je bilo pred leti, tako da sem skoraj povsem pozabila, kje pelje, koliko časa se hodi do katere postojanke in kar je še takšnih stvari. Bila sem pozitivno presenečena: do Vodnikovega doma in nato do Planike, ki leži na 2408 metrih nadmorske višine, sem se tako rekoč sprehodila. Vsi ti vzponi na Primoža in redna telovadba so hvalabogu naredili svoje – v pohodu sem uživala, energije sem imela več kot dovolj, da sem spotoma sklepala tudi nova prijateljstva, zato je bil izlet še toliko lepša izkušnja.
Če se nam je med potjo vsaj vsake toliko še pokazal sonček, pa je bil dom pod Triglavom, ko smo do tja prispeli, že povsem zavit v meglo. In v sneg! Seveda sem si želela, da bi nas fantje, ki smo jih imele s sabo, spustili do vrha, a z glavo skozi zid se pač ne da. Bilo je prenevarno. Sicer pa ima tudi kepanje in mavžanje s simpatičnimi gorskimi reševalci – in to sredi septembra – svoj čar.
»Ti, poslušaj, tole mora biti pa kar pestra služba,« sem od mraza zardela v lica rekla enemu od reševalcev, ko smo se po zabavi na snegu vrnili v toplo kočo. »A moja služba? Ja, jaz sem drugače policaj, ni dolgčas, to je res,« me je malce zmedeno pogledal. »Kako policaj? A nisi reševalec?« sem začudeno vprašala. »Ja, sem. Ampak prostovoljno.« Nato se je za šankom razvila prava debata: izvedela sem, da so med izkušenimi fanti, ki so nam ves čas pohoda dokazovali, kako zaupanja vredni so, dva policaja, pa avtomehanik, nekaj upokojencev...
»Skratka, od tega, da rešujete življenja v gorah, nimate nič, za preživetje morate poiskati drugo delo?« sem še enkrat preverila informacijo. »No, po uspešni akciji dobimo za kakšno malico. In če nas sredi delavnika pokličejo, da se je nekdo ponesrečil, gremo lahko prej iz službe, če nam šef to seveda odobri,« so mi razložili. Malce nerodno sem jih pobarala, ali to torej počnejo iz čistega veselja. »Težko je reči, da nam je reševanje v veselje, to bolj čutimo kot poslanstvo. Občutek, da nekomu lahko pomagaš, ko mu življenje visi na nitki, je neprecenljiv,« mi je modro odgovoril eden od njih.
365 DNI - 365 NEZAMUJENIH PRILOŽNOSTI (za zdravo življenje)
Spletni dnevnik, čigar namen je vsakodnevno gibanje in osebnostna rast. Vsako sredo me lahko spremljate tudi v kolumni 52 tednov - 52 priložnosti v Slovenskih novicah.
Triglav (I)
11.09.2014 - Maja Kepic: V vojašnici na Pokljuki v nizkem startu čakamo na vzpon na Triglav. Sto bab na kupu, kaj pa vem, mešani obcutki. Sem se raje pridružila tisti skupinici - seveda smo v manjšini - ki govorimo še o čem drugem, ne le o tem, da so vremenske razmere nemogoče.
Tridnevno avanturo sva z Uršo otvorili z belo kavo in konjakom. Prvo za energijo, drugega za pogum. Saj v resnici me ne skrbi pretirano. Zaupam vodnikom in gorskim reševalcem, ki gredo z nami, kondicijsko se počutim okej, pa tudi veselim se, dobra volja in pozitivno razmišljanje pa sta itak najbolj pomembni stvari, ki ju moram vzeti s sabo. Vreme pa tudi bo.
Na Triglav grem drugič, nazadnje sem bila pred 15 leti (ja, stara sem že!). Takrat sem bila še osnovnošolka v varnem spremstvu atija in mami. Danes sem samostojna ženska, a ugotavljam, da se nekje v meni še vedno skriva majhna punčka, ki hrepeni po varnosti. Sicer pa je moja misija te gorske avanture predvsem najti notranje ravnovesje in mir. Verjamem, da domujeta prav tam, nekje nad dvema tisočakoma.
Triglav (II)
12.09.2014 - Adrenalin je najbrž naredil svoje, da sem bila budna kot sova že malo čez drugo zjutraj. Okej, verjetno so bile delno zaslužne za to tudi precej neudobne postelje. :) Do pol petih sem se silila ležati, potem pa nisem več zdržala. Med jutranjo budnico, za katero sem še nekaj ur prej, ko smo ob pivu imeli spoznavni večer, mislila, da bo zame pomenila pravo katastrofo, sem si tako že veselo umivala zobe.
S Pokljuke smo pogumno krenili proti našemu najvišjemu vrhu. To pot sem, kot rečeno, pred 15 leti že prehodila, a sem že povsem pozabila, kje pelje, koliko časa se hodi do kakšne postojanke in kar je še takih stvari. Bila sem pozitivno presenečena. Do Vodnikovega doma in nato na Planiko, ki leži tik pod Triglavom, sem se tako rekoč sprehodila. Vsi ti vzponi na Primoža in redna telovadba so hvalabogu naredili svoje: v hoji sem uživala, energije sem imela več kot dovolj, da sem spotoma sklepala tudi nova prijateljstva, zato je bil izlet še toliko lepša izkušnja.
Če se nam je med potjo na Planiko vsaj vsake toliko še pokazal sonček, pa je bil dom pod Triglavom, ko smo do tja prispeli, že povsem zavit v meglo. In v sneg! Seveda sem si želela, da bi nas fantje, ki smo jih imele s sabo, spustili na sam vrh, a z glavo skozi zid se pač ne da. Bilo je prenevarno. Sicer pa ima tudi kepanje in mavžanje s simpatičnimi gorskimi reševalci in vodniki - in to sredi septembra - svoj čar.
Zdaj pa v toplo kočo na čaj z dodatkom. Da se ne prehladimo!
Do konca še: 117 dni, 118 nalog. Se beremo jutri.
P. S. Zaradi slabega signala na 2408 metrih, kjer stoji dom na Planiki, blog objavljam z enodnevno zamudo. Napisan je bil že včeraj, a preprosto ga nisem mogla spraviti na splet. Ste me pa vsaj malo pogrešali, kajne?
Triglav (III)
13.09.2014 - V nasprotju s prejšnjo nočjo sem danes na Planiki odlično spala. Sklepam po tem, ker se mi je spanje zdelo blazno kratko in želela sem si ga še. Malo smo bili tudi sami krivi, petje za šankom in ples ob njem sta se pač zavlekla pozno v noč. ;)
"Kaj pa to zavija?! Ne mi rečt, da tok piha zunaj?!" sem rekla moji zalimani Urši, ko sva se kobacali s pogradov. In na žalost sem uganila. Res je bil veter. Kaj veter, vihar! Kot smo kasneje izvedeli (vodniki so se pametno odločili, da nam to povedo šele, ko bomo v dolini) je pihalo s hitrostjo 37 metrov na sekundo, kar je več kot sto kilometrov na uro.
Seveda me ni mikalo, da bi v takšnem vremenu (za povrhu nas je vse do Vodnikovega doma spremljal tudi sneg oziroma ledeni dež, ki je oster kot britev rezal v moj obraz) sestopali v dolino. A izbire tako ali tako nisem imela. Smo pa - ker nas je precej močilo in posledično zeblo - imeli odličen tempo, s Planike do vojašnice na Pokljuki smo bili v približno štirih urah.
Bolj kot utrujena od hoje sem neprespana in premražena, čeprav sem trenutno oblečena v dva pulovarja in zavita v deko. A kljub temu in četudi nismo osvojili vrha, sem izjemno vesela, da sem se udeležila pohoda. Današnji spust je bil res prava adrenalinska bomba, že včeraj sem si dokazala, kako sem v teh mesecih kondicijsko napredovala, na kar sem zelo ponosna, predvsem pa bi vse skupaj ponovila zaradi ljudi, ki so bili z mano, zaradi novih prijateljstev: tudi med izjemnimi fanti, ki svoj prosti čas posvečajo gorskemu reševanju. O njih pa več v sredini kolumni v Slovenskih novicah. Ne zamudite! :)
Maja Kepic
Foto: Emanuela Osterc