Fotogaja - Aleš Zdešar: V zadnjem mesecu je bilo gorsko kolesarjenje medijsko zelo izpostavljeno ...
Prepoved gorskega kolesarjenja v naravnem okolju se je po 20-ih letih iz vladne uredbe, ki v praksi ni bila uspešna, prelila v osnutek spremembe Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON). Odzivi gorskih kolesarjev na osnutek ZON-a so bili burni, številčni in medijsko podprti, kar je rezultiralo v ministrovi napovedi izključitve urejanja gorskega kolesarjenja iz osnutka ZON-a.
Ministrovo odločitev podpiram, saj menim, da gorsko kolesarjenje ne sodi v ZON. Gorsko kolesarjenje je namreč le ena od mnogih rekreacijskih, prostočasnih dejavnosti v naravnem okolju, ki seveda vpliva na naravo, vendar vsaj primerljivo s pohodništvom, gorništvom, alpinizmom, jadralnim padalstvom, smučanjem, turnim smučanjem, … Da ne omenjam nabiralništva, kjer se skorajda izključno ne uporabljajo obstoječe poti. Gorsko kolesarjenje torej ni naravovarstveni problem, kot se skuša prikazati, ampak izključno družbeni problem, problem sobivanja na obstoječih poteh. ZON se mora z gorskim kolesarjenjem spopasti posredno, z upravljanjem vseh rekreacijskih dejavnosti na način, ki z varstvenimi režimi dejavnost omejuje v za ohranjanje narave najbolj pomembnih območjih. V tistih pa se tudi od gorskih kolesarjev, poleg ostalih uporabnikov prostora, pričakuje, da ne kršijo režimov.
Slovenija ima ogromno poti, po katerih se že danes lahko vozi zakonito, seveda pa je razvoj gorskega kolesarjenja dosegel neslutene razsežnosti in danes se lahko z gorskim kolesom vozi skorajda po vseh poteh. Menim, da je edina pot pri odpiranju poti, dogovor z upravljavci oz. lastniki poti. Na tem področju je potreben trud za dosego dogovora o možni souporabi poti. Vsaka obstoječa pot ima namreč svoj prvotni namen. Menim, da je to ena najbolj osnovnih pravil bontona, da človek vpraša upravljavca ali lastnika nečesa ali lahko uporablja njegovo lastnino. Tega ne ureja nobena zakonodaja, to je naravni zakon. In tu moram priznati, da se mi izdajanje vodnikov brez dogovora z upravljavci in lastniki poti, o katerih je bilo kar precej prelitega črnila, pa čeprav v smislu turističnega razvoja, zdi zelo sporno. Kot bi brez dogovora čez sosedovo parcelo vabili k sebi turiste na pijačo. Pretiravam. Seveda bo nemogoče vprašati vsakega lastnika, zato so potrebne določene sistemske rešitve. Način z določitvijo gozdov, v katerih je možno izvajati rekreacijsko dejavnost, na podlagi gozdnogospodarskih načrtov, se mi zdi prava pot. Ta način predvideva označitev vseh vlak oz. gozdnih prometnic, ki so dopustne za uporabo, kar je seveda težko izvedljivo. Pa vendar lahko tu nastopi tehnologija, ki bi jo morali uporabljati za te namene. Jaz namreč razumem označitev tudi digitalno označitev. Tu pa se odpira povsem nova dimenzija. Na področju souporabe planinskih poti se tudi nekaj premika, vendar mislim, da bodo morali tako gorsko kolesarji kot planinci nasprotniki stopiti korak nazaj. Menim, da je mnogo planinskih poti že danes smiselno vključiti v dvonamensko rabo. In menim tudi, da je veliko planinskih poti, ki jih ni možno vključiti v dvonamensko rabo. Potreben je trezen dogovor.
Nadaljevanje pa si oglejte kar na Aleševi strani >>>