predsednika Planinska zveze Slovenije Bojana Rotovnika, ob Aljaževem stolpu in podpredsednika Mira Eržena v  Mojstrani - petek, 7. avgusta 2015

Spoštovane planinke in planinci,
predstavniki nevladnih organizacij, lokalnih skupnosti in državnih organov

Slovenci smo bili kot narod že od nekdaj močno navezani na gorski svet, zato ni nenavadno, da so bila narodnostna trenja v drugi polovici 19. stoletja še posebej izrazita v slovenskih gorah. Narodnozavednim Slovencem, ki so bili tudi veliki entuziasti, se lahko zahvalimo, da smo »obdržali slovensko lice slovenskih gora«. Med temi zagotovo izstopa dovški župnik Jakob Aljaž, ki je s svojimi domoljubnimi dejanji pred 120 leti poskrbel, da smo najvišji vrh Slovenije označili s simbolom, ki pa je že kmalu postal prepoznaven simbol Slovencev, kar je tudi ostal vse do današnjih dni.

Glede na to, da je bil Jakob Aljaž duhovnik, je zagotovo zanimivo dejstvo, da je na vrhu Triglava postavil stolp, in ne recimo križa, kar bi bilo za takratni čas verjetno mnogo običajneje. Tako pa se je odločil za okrogel stolp, ki je svojevrsten objekt na vrhovih Alp, saj je želel s tem poudariti slovenski značaja Triglava in hkrati doseči čisto praktično vrednost za planince, torej zaščito pred vremenskimi nevšečnostmi in opis razgledov v okolici.

Jakob Aljaž se je zavedal, da je stolp tujek v tem visokogorskem kraljestvu, a njegova uporabna vrednost, predvsem pa ogromna simbolna vrednost, odtehtata ta poseg v občutljiv naravni prostor. Na svojstven način je to tudi predvideval, saj je bil človek širokih nazorov in je tudi tako želel spodbujati domoljubnost in ljubezen do gora med Slovenci. Zagotovo je s tem prispeval velik kamenček v mozaik stoletnih prizadevanj Slovencev za samostojno državo in k veliki priljubljenosti planinstva med Slovenci.

Želja Jakoba Aljaža je bila, da Triglav za vse večne časa ostane slovenski, zato je verjetno to tudi izrazil z okroglo obliko stolpa, krog pa je tudi simbol večnosti, kajti nima ne začetka in ne konca. Dejstvo, da je stolp iz kovine in podvržen ekstremnim vremenskim razmeram, pomeni, da moramo zanj vsi skupaj ustrezno skrbeti, da bo njegovo trajanje čim daljše. To pomeni, da mora država skladno z zakonom čim prej določiti stalnega skrbnika za enega izmed najbolj prepoznavnih slovenskih kulturnih spomenikov, ki bo na podlagi ustreznih strokovnih usmeritev stalno skrbel za dobro kondicijo stolpa. Da pa nas bo stolp tudi v prihodnosti navduševal ob prihodu na naš najvišji vrh, lahko k temu prispevamo tudi vsi obiskovalci s spoštljivim odnosom do njega, kar pomeni tudi, da je skrajno neprimerno vzpenjanje na stolp, lepljenje nalepk in puščanje različnih podpisov in sporočil zunaj ali znotraj stolpa.

Ob tem svečanem dogodku bi se želel še posebej zahvaliti vsem, ki so v teh 120 letih skrbeli za vzdrževanje stolpa. Tudi če kdaj v preteklosti kakšen od vzdrževalnih posegov ni bil najustrezneje strokovno izveden, pa so bila vsa vzdrževanja zagotovo dobronamerna in z željo pomagati ohraniti stolp zanamcem. Kot predsednik slovenske planinske organizacije lahko zatrdim, da si bomo v prihodnje skupaj z ostalimi deležniki prizadevali za sistemsko in strokovno skrb za Aljažev stolp na Triglavu, da nam bo še naprej v ponos in veselje.

Tako kot je bila leta 1895 skromna svečanost ob odprtju Aljaževega stolpa, tako je skromna tudi današnja prireditev na vrhu Triglava. Vabljeni pa na nadaljevanje današnjega praznovanja, saj bo v popoldanskih urah več aktivnosti v Mojstrani in na Dovjem. Počastitev 120 letnice je pripravila Planinska zveza Slovenije v sodelovanju z Občino Kranjska Gora, Triglavskim narodnim parkom, Slovenskim planinskim muzejem, PD Dovje-Mojstrana, PD Ljubljana-Matica, Župnijo Dovje in Nadškofijo Ljubljana ter pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja.

Hvala za vašo prisotnost in varen korak na vseh prihodnjih planinskih poteh.

Spoštovani g. župan občine Kranjska Gora,
spoštovani predsednik Planinske zveze Slovenije,
cenjeni gostje, drage planinke in spoštovani planinci,

so dejanja v zgodovini, ki jih prekrije žlahtna patina časa in svoje mesto najdejo zgolj v zgodovinskih leksikonih, so pa tudi dejanja, ki z vedno večjo časovno odmaknjenostjo nastanka dobivajo vedno večji pomen, vedno bolj se zavedamo njihovega pomena in nenazadnje, bolje jih razumemo in cenimo. Med slednje nedvomno sodi odločitev Jakoba Aljaža o postavitvi stolpa na vrhu Triglava, ki jo je na podlagi lastnih zamisli in načrtov in s sodelavci iz kleparske delavnice mojstra Belca ter ob pomoči domačinov iz Mojstrane uresničil na današnji dan pred 120 leti. Verjetno so si nosači, ki so po grebenu Triglava tovorili dele stolpa, o tem početju mislili svoje, vsekakor pa se niso zavedali, da postavljajo stolp, ki bo postal simbol slovenske identitete, simbol poguma in odpora proti potujčenju in znamenje ponosa in trdoživosti slovenskega naroda.

Tudi nadaljnje gradnje, ki jih je Jakob Aljaž izvajal v naslednjih letih (gradnja prve koče v Vratih, gradnja koče na Kredarici itd.), so imele poleg namena spodbujanja turistke, kot so takrat imenovali hojo v hribe, pomemben narodnozavedni značaj, saj so pomenile postavljanje materialnih temeljev leta 1893 ustanovljenega Slovenskega planinskega društva za delovanje v gorah brez narodnostnega razlikovanja in privilegiranja. Kako težko je bilo to pričakovano, dokazuje tudi izgradnja Češke koče na Spodnjih Ravneh na Jezerskem, ki jo je pred 115 leti zgradila Češka podružnica SPD, prav na osnovi odločitve, sprejete na sestanku z vodstvom te podružnice na Kredarici, na katerem je sodeloval tudi Jakob Aljaž. S tem ni bila ustvarjena samo osnova za obisk čeških planincev v Kamniško-Savinjskih Alpah, pač pa je bil narodnostni boj z nemško-avstrijskim Alpenvereinom prenešen tudi na to območje. Kako so Čehi spoštovali in cenili Aljaževo delo, med drugim dokazuje tudi to, da je ob odprtju Češke koče tam tudi maševal in kočo blagoslovil.

Slovenci ne samo, da kot planinski narod po nenapisani zapovedi radi poromamo na teme Triglava, pač pa se kot narod še posebej v zgodovinsko pomembnih, težkih trenutkih oziramo k Triglavu, k Aljaževem stolpu kot izvoru navdiha, poguma in moči. Tako je bilo v času, ko je po vrhu tekla krivična Rapalska meja, tako je bilo v pričakovanju svobode v letu 1944, ko je partizanska enota na njem razvila zastavo, tako je bilo ob pričakovanju osamosvojitve Slovenije v začetku devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je takrat na njem zaplapolala še ne popolno oblikovana zastava nove države. Vmes so se ob stolpu vrstili dogodki, ki so nam lahko bolj ali manj v ponos, pa vendar so bili navdahnjeni s vrhom Triglava in stolpa na njem, kot izvoru magičnega vpliva. Vsi ti dogodki so stolp zaznamovali do te mere, da danes govorimo o stolpu, kot »plehu, ki ima dušo«. Dušo, ki je svojevrstni pomnik in simbol dogajanj, ki smo jih Slovenci v obdobju od njegove postavitve doživeli in jih doživljamo. Simbol, ki je na drugem mestu po prepoznavnosti izmed simbolov, ki jih prepoznavamo Slovenci, živeči doma, v zamejstvu in na vseh celinah.

Zato je toliko težje razumljivo, da slovenska kulturna politika, ki je v letu 1999 Aljažev stolp razglasila za spomenik državnega pomena, ne zna, noče ali ne zmore urediti do konca zemljiškoknjižnih zadev na osnovi zgodovinskih dejstev, predvsem pa urediti njegovega upravljanja na način, kot se za tak spomenik spodobi. Očitno se duša tega pleha ne uspe dotakniti uradnikov ministrstva za kulturo, ki si ob neprestanih menjavah urejanje predajajo kot štafetno palico. Noben sklenjen dogovor ne velja, vsaka garnitura zadevo znova začne. Pač v skladu z neoliberalnim odnosom politike do temeljnih vrednot slovenskega naroda. Pa vendar, stolp kot fizični objekt je izpostavljen neusmiljenemu zobu časa in nedvomno bo prišel čas, ko ga ne bo več mogoče vzdrževati na sami lokaciji in bo morala konservatorska stroka najti ustrezno rešitev.

Ob tem se kaže bolj ozreti na tisto sporočilo Jakoba Aljaža, ki je bilo namenjeno planinstvu in Slovencem ob času postavitve in je še kako aktualno danes. Srčnost, pogum, narodni ponos in predanost planinstvu so bili vodilo Jakobu Aljažu skozi življenje, s katerim je dajal zanos in pogum članstvu Slovenskega planinskega društva pri gradnji številnih koč, planinskih poti in splošnem navdušenju za planinstvo, obiskovanje gora in razvoju turistke, kar se je preneslo tudi na planinska društva, združena v Planinski zvezi Slovenije kot naslednici Slovenskega planinskega društva.

Številni rodovi slovenskih planinskih zanesenjakov so zgradili 176 planinskih koč in bivakov, marljivi markacisti vzdržujejo in upravljajo preko deset tisoč kilometrov planinskih poti. Na temeljih alpinističnih dosežkov alpinistov skalašev med obema svetovnima vojnama je slovenski alpinizem v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja ujel svetovni vrh in je danes njegov sestavni del. Dejavnost PZS še nikoli ni bila tako razvejana kot danes, vključujejo se novo nastali gorski športi, priznati je treba, obstajajo dileme, kje so meje njihove dejavnosti in sobivanja s tistimi, ki v gorah iščejo mir, užitek ter telesno in duševno sprostitev, tudi število teh narašča. Ob vsem tem se vse planinske zveze v evropskih alpskih državah srečujejo s težavo iskanja ravnotežja med varovanjem in izkoriščanjem gorskega sveta. Ob vsem tem pa obratovanje in upravljanje planinskih koč, predvsem tistih v visokogorju in na težje dostopnih lokacijah, ostaja breme številnih planinskih prostovoljcev in zanesenjakov. Planinske koče in poti predstavljajo pomemben del turistične ponudbe Slovenije, kar pa pristojni priznavajo le načeloma.

Še nikoli do zdaj ni bilo prostovoljno delo pri upravljanju planinskih koč in poti, pri vzgoji mladih in društvenem delovanju izpostavljeno toliko birokratskim oviram, enačenju s podjetniškim poslovanjem v dolini in načrtnem zatiranju. Premosorazmerno z naraščanjem števila nagrad prostovoljcem država povečuje število ovir za njihovo delo. Aljaž se je v hribih boril s tujci, danes se planinci z domačo birokracijo in nerazumevanjem.

Pred petimi leti smo na današnji dan odprli Slovenski planinski muzej. Dolga je bila pot do njegove izgradnje, pa vendar ko se ob dnevih, kot je današnji, spomnimo velikega narodnozavednega dela, ki so ga v slovenskih gorah opravili Jakob Aljaž in številni njegovi sodobniki in nasledniki, slovenski alpinisti, markacisti, gorski vodniki, varuhi narave in publicisti, se zavemo, da je vsebina in zgodba, ki jo sporoča Slovenski planinski muzej, nacionalni ponos in vrednota, ki nas tudi na tem področju postavlja ob bok velikim alpskim nacijam. Zato trdno verjamemo, da mu pripada mesto na nacionalni ravni in da ob tem lahko uspešno izpolnjuje tudi poslanstvo na področju vključevanja v turistični razvoj kraja.

Jakob Aljaž je v svojih zapiskih napisal: »Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je predvsem moja zasluga.« Prav tako so člani PD Dovje-Mojstrana, ki so v šestdesetih letih začeli aktivnosti za izgradnjo Slovenskega planinskega muzeja, lahko ponosni, da so skupaj z občino Kranjska Gora, PZS in Triglavskim narodnim parkom imeli možnost in priložnost projekt uresničiti in s tem zapolniti vrzel, ki smo jo Slovenci imeli na tem področju. S postavitvijo spomenika Jakobu Aljažu na Dovjem in z vzorno skrbjo za Aljaževo domačijo na Zavrhu pa so prebivalci krajev, kjer je domoval in služboval Jakob Aljaž, dokazali in dokazujejo, da se zavedajo veličine Jakoba Aljaža in njegovega dela.