Gorenjski glas, Planine – Jelena Justin: Sveti Jošt (845 m) in Špičasti hrib (835 m) - Vrh je znan predvsem po tradicionalnem teku, vendar ker nanj vodi tudi prijetna, sprehajalna pot, je priljubljen tudi med izletniki. Tik pod vrhom se boste pa tudi spotili.
Kar je Ločanom Lubnik, je Kranjčanom Jošt. Hrib za dnevno rekreacijo, hrib za trening. Lahko rečem, da je pravi magnet za pohodnike. Vendar ni nujno, da na vrhu Jošta zaključite z izletom. Lahko ga podaljšate do Špičastega hriba ali celo do Mohorja. Danes se bomo torej preko Jošta povzpeli na Špičasti hrib.
Razlog, da ljudje tako množično obiskujemo Jošt, verjetno tiči v preteklosti, ko je bil Jošt nad Kranjem znamenita romarska pot. Sv. Jošt je namreč zavetnik romarjev, zato je cerkev na vrhu vzpetine od nekdaj privabljala romarje od blizu in daleč. Največ zaslug za tak razcvet božje poti je imel duhovnik Simon Vačavnik. Med leti 1741 in 1765 je bil rektor cerkve. Njegovo največje delo so bile svete stopnice. Da bi dobil vse potrebno zanje, je moral kar dvakrat v Rim. Izprosil je posebne privilegije in odpustke, kar je k sv. Joštu privabljalo še več romarjev. V cerkvi je znamenit tudi veliki zvon, na katerem so vgravirani Prešernovi verzi, ulit pa je bil iz turških topov, zaplenjenih v bitki na Peloponezu leta 1827. Z Joštom pa je povezan še en slovenski književnik, saj je v cerkvi svoje čase duhovniško službo opravljal tudi Fran Saleški Finžgar.
Avto pustimo v vasi Pševo pod vznožjem Jošta. Malenkost si vzpon skrajšamo, če ga pustimo na parkirišču na vrhu prvega klanca. Del poti prehodimo po cesti, potem pa nas shojena pot in smerokaz usmerita desno. V tem spodnjem delu je vzpon dokaj položen, po nekaj stopničkah pa se začne strmina. V tem delu je zelo velikokrat blatno. Po prvi strmini pridemo do travnika, ki ga prečimo in nadaljujemo naprej po koritasti poti, mimo krokodila, kjer včasih teče voda. Spet se poženemo v klanec, ki se na vrhu cepi: levo ali desno, obe poti pripeljeta na vrh, je pa res, da je leva malo strmejša. Na vrhu se obe poti srečata na širši poti, ki pelje proti vrhu. Če se z nje poženete naravnost navzgor, boste povečali svoj srčni utrip, do koče se boste nato spustili.
Z vrha se spustite do asfaltirane ceste, ki pripelje na vrh in na strmem ovinku zavijete v gozd, kjer je smerokaz za Besnico, Špičasti hrib in Mohor. Greste mimo vodnega zbiralnika in na dnu klančka zavijete levo. Desna pot se spusti nižje in gre proti Besnici, proti ribogojnici, zgornja leva, pa vas bo popeljala do Špičastega hriba. Še enkrat boste prišli do asfaltirane ceste, kjer je tudi parkirišče. Če boste goljufali, se do tu lahko pripeljete tudi z avtom in nadaljujete od tu naprej. Ampak ne goljufajte, ker goljufate le sami sebe.
Pot je lepo speljana, sprehajalna, skoraj naravnost gre. Malo dol, malo gor, komaj opazno. Dobro je označeno, tako da zaiti ne morete. Tik pod vrhom Špičastega hriba je ogromno stezic, ki peljejo proti vrhu. Morda je res najmanj strma še tista markirana, ampak spotiti se pa tudi morate, zato le pogumno v klanec.
Na vrhu ni razgleda. Je le majhna poseka, z nekaj klopcami in vpisna knjiga, kamor se vpisujejo tisti vsakodnevni obiskovalci. Vrnemo se po poti vzpona, torej preko Jošta nazaj do jeklenega konjička, ki vas zvesto čaka na dnu.
Današnja pot ni zahtevna, rekla bi, da je tista "ta popoldanska". Za vzpon do Jošta boste potrebovali približno eno uro, z vrha Jošta do Špičastega hriba še eno uro, nazaj pa uro in pol. Opravili boste lep izlet in to v neposredni bližini.
Nadmorska višina: 845 m in 835 m
Trajanje: 3 ure in pol
Višinska razlika: 400 m
Zahtevnost: 1 zvezdica
Jelena Justin