Jurij Hladnik: V sredo zvečer sva se z Matevžem Vukotičem odpeljala proti Chamonixu. Istega dne, le nekaj ur pred nama, so se tja odšli tudi Nastja Davidova, Luka Krajnc, David Debeljak in Tadej Krišelj.
Grandes Jorasses: Mac Intyre – Colton
Vremenska napoved za praznike okrog prvega novembra je bila še najbolj obetavna za hribe nad Chamonixom, evropsko plezalsko Meko, tako sva se z Matevžem Vukotičem z Bleda odločila, da odideva tja. Cilja še nisva imela točno izbranega, vedel sem samo, da ne bi šel rad česa ekstremno težavnega in da se ne bi rad pretirano izpostavljal, saj je minilo komaj dobrega pol leta, odkar sem se ponovno rodil: po 500-metrskem padcu z Jalovca, ki sem ga po čistem naključju ves polomljen preživel.
Na sredo zvečer sva se odpeljala proti Chamonixu. Istega dne nekaj ur pred nama so se tja odpeljali tudi Nastja Davidova, Luka Krajnc, David Debeljak in Tadej Krišelj - Ante. Kakor sem se menil z Nastjo, sta z Luko najprej nameravala plezati nekaj lažjega v Tacul, potem pa še Britansko smer v Grandes Jorasses, ki je bila letos zopet dobro narejena.
Naslednjega dne, v četrtek dopoldne, sva se z Matevžem končno pripeljala v Chamonix. Najprej sva se šla na vodniški urad pozanimat glede vremena in razmer v smereh, ki so bile plezane v zadnjem času. Žal je bil zaradi praznika urad zaprt. Edino vremensko napoved, ki je obešena zunaj, sva lahko prebrala. Vreme se je obetalo držati. Take dneve je treba takoj izkoristiti, saj navadno ne trajajo prav dolgo. Ker sva imela poročila o dobrih razmerah edino za Britansko smer v Jorassih, sva se na hitro odločila zanjo. Sam sem pred slabim letom že preplezal sosednjo Crozovo smer in je bila zato Britanska smer glede logistike (dostop, sestop) precej primerna. Hitro sva po trgovinah nakupila še nekaj malenkosti za v steno, odšla do avta na velikem parkirišču in se lotila pakiranja. Hrane, obleke in tehnične robe sva vzela raje nekoliko več, saj sva odšla v steno na dopust in ne na dirko s časom.
Ujela sva vlakec, ki je ob 14. uri odpeljal na postajo Montevers, kjer je izhodišče za Jorasse, na mobitelu pa se je prikazalo Nastjino sporočilo, da gredo oni štirje tudi plezat Britansko smer in da so krenili že pred nama. Po eni strani je bila to dobra novica, ker bo pač druščina, po drugi strani pa ne, ker je v tem primeru dren v smeri in večja nevarnost padajočega ledu. Kaj sedaj? Nič, greva do bivaka Leschaux pod Jorassi in se z njimi pomeniva, kako in kaj. Tako bo najbolje.
Po približno dveh urah zmerne hoje ugledava celo severno steno Jorassov. Preučujeva narejene smeri. Britanska je zares videti še najbolje. Prvi dve tretjini smeri sta večinoma led in sneg, zadnja pa izgleda bolj skalnata. Zamislim si najino taktiko: tudi če bova plezala bolj počasi, bi morala do večera priti do vrhnjega snežišča, kjer bi se še verjetno dalo skopati polico za bivak.
Vzpneva se še zadnjih sto metrov do bivaka. Slovenci so že tam, poleg njih pa še pet Francozov. Vsaj zeblo nas ne bo v bivaku. Predstavim se Luku in Davidu, s katerima se še nisem poznal. Zunaj opazujemo steno, kako izginja v temi.
Izveva, da Luka in Nastja nameravata splezati steno v enem dnevu, v slogu very light very fast, in da bosta že ob desetih zvečer zapustila bivak. Skrb zaradi gneče izgine, saj sva z Matevžem nameravala začeti šele ob dveh zjutraj. Tudi Ante in David se odločita za odhod ob dveh zjutraj, vendar nama sama dovolita plezati spredaj.
Sredi noči nas zbudi ura. Hitro pomalicamo, kar smo si pripravili že pred nekaj urami, se opremimo in odidemo v noč. Do začetka plezarije računam pet ur počasne hoje po razbitem ledeniku. Z Matevžem se kmalu naveževa v ledeniško navezo, saj je ledenik do stene vse prej kot varen. Lučki Anteta in Davida pa nenavezani hitita kar po bližnjici direktno proti steni. Slediva gazi, ki se vijuga med razpokami. Z več sreče kot pameti tudi Ante in David ujameta isto gaz.
Ledenik postaja vse bolj strm, v bistvu smo že na začetku stene. Enakomerno pikamo s cepini. Na prostranem pobočju se navezi ves čas prehitevata. Zdani se.
Pridemo do mesta, kjer se snežno pobočje razdeli v tri ledene trake. Naš je srednji. Začuda tu dohitimo Luka in Nastjo. Tu se začne bolj zahtevna plezarija. Luka in Nastja plezata prva, nato Matevž in jaz ter David in Ante kot zadnja.
Pod strmim lednim odstavkom smo zadnji štirje prisiljeni počakati prva dva. Dan že umira, ko se približamo vrhu zadnjega snežišča. Tu si bomo uredili bivak, si mislim. Naprej gori je samo skala in kakor poznam steno Jorassov, skoraj nima polic za spanje. Ampak vrh je videti tako blizu in vsi drugi bi radi splezali ven še danes. Pustim se pregovoriti k nespametni odločitvi, češ da je na snežišču itak samo led.
Pa poglejmo. S prižgano čelko zaplezam v skalo. Nelagodno se počutim, saj delam proti svoji volji. Prvi raztežaj nekako splezam in štantam. Zaderem se dol: »Tisti, ki hoče kot naslednji plezati naprej, naj pride gor, jaz ne bom več!«, pride Matevž, ki je preveč požrtvovalen. Varujem ga naslednji raztežaj, vmes pa že sprašujem, kdo gre naprej naslednjega. Pripravljen je samo Ante. Reč se mi vedno bolj upira. Ko priplezam za Matevžem, imam vsega dovolj. In še zaplezala sva se. Sidrišče za abzajl si urediva kar s frendi. Preveč sva sfukana, da bi zabila dva dobra klina. Pozno ponoči se spustimo Ante, Matevž in jaz nazaj na snežišče, kjer so ostali trije medtem že lepo v led izklesali svoje police in si skuhali čaj. Z Matevžem najprej narediva vrvno ograjo, nato pa se lotiva ledu. Tolčeva kot neumna, a uspe nama narediti le majhno poličko za sedenje. Matevž je že na koncu z močmi in se takoj, ko je polica narejena, usede in se ne meni več za druge stvari. Zakuham juhico in ga silim, naj je. Vmes mi po nerodnosti pade v globino njegov fotoaparat – pa so šle slike in spomini! Na polički se nama pridruži Ante. Sede preživimo noč.
Zjutraj se nikomur ne mudi iz spalk. Ante ugotovi, da mu je čez noč čez steno padla školjka od čevlja, Matevž pa jamra, da ga ves čas zebe v noge. Ko vidim, da se nihče noče zmigati, pričnem s plezanjem jaz, saj prvi raztežaj tako že poznam. Z Davidom pripraviva vrv za plezanje in lotim se stene. Hitro opravim s prvim raztežajem. Ker še vedno nihče razen Matevža noče plezati naprej, nadaljujem z drugim. Tako sem nadaljeval vse do vrha še vseh osem preostalih raztežajev (enega je splezal še Matevž), ostali pa zadaj lepo na vlakcu.
Na vrhu je Ante poklical helikopter, saj brez čevlja ni mogel sestopiti. Ker je bila priložnost, se je z njim peljal še Matevž, ki ni vedel, kaj je z njegovimi nogami. Pravilna se mi zdi njegova odločitev, saj ni tak kot marsikateri »heroj«, ki do zadnjega ne pojamra, nazadnje pa zapoje cirkularka.
Bila je že tema, ko smo vsi stali na vrhu Walkerja (4208 m). Sto metrov pod vrhom, na italjanski strani, smo poiskali primeren prostor za bivak in prespali. Ta bivak je bil boljši od prvega.
Zjutraj se zbudimo v lep sončen dan. Hja, zdaj smo pa že skoraj doma! Nikamor se nam ni mudilo, do večera bomo že v dolini. No, prej tudi nismo bili, ravno tema se je naredila, ko smo prišli do parkirišča v Italiji, na katerem sta nas že čakala Ante in Matevž s pijačo in hrano. Sestop se je zaradi utrujenosti in zahtevnosti precej zavlekel. Z Matevževimi nogami k sreči ni bilo nič hudega. Odpeljali smo se še v Courmayeur na pico; zares se nam je prilegla.
Neodgovorna dejanja preteklih dni so že pozabljena, v glavah je samo še zmaga! Dobri smo, že kujemo načrte za naprej.
Jurij Hladnik