Domen Zupan: Škrbinjek - Mali Kumleh - Veliki Kumleh - Kumlehova glava - Visoki Mavrinc
Greben, ki je krivec, da sta Pišnici dve in se iznad Jasne pne proti Vršiču oziroma Mojstrovkam, se ne ponaša s kakimi splošno uveljaljenimi superlativi. Relativno majhna nadmorska višina, na pogled odurno odbijajoč, rušnat in razdrapan svet, pa tudi markacisti so nanj povsem pozabili.
Čeprav le streljaj od Kranjske Gore je tako to območje popolne divjine in miru, česar ne zmoti niti prometna cesta na Vršič, ki je nadstropje pod njim.
Tudi opisi tega predela so zelo redki in skopi, verjetno ne povsem po naključju. O posameznih vrhovih se še najde kak podatek na spletu, opisa celotnega prečenja pa mi ni uspelo zaslediti. Le tu pa tam kak namig, ki pa so se vsi na terenu izkazali za točne in koristne.
In tako sem se brez kakih konkretnih informacij, celo brez zemljevida, ki sem ga bog ve kam založil, z mojim garminčkom v roki znašel na drugem ovinku vršiške ceste.
Celotna (ilustrirana) objava je na spletnem dnevniku Domen Zupan >>>
/.../ Stolp v škrbini obvozimo po južni strani, vzpon na Kumlehovo glavo pa ponovno zastavimo po severni. Po strmem ruševju sledijo "položne" trave, ki nas privedejo do grape. Po njej dosežemo prvega od treh stolpov pod Kumlehovo glavo. Naslednji stolp prečimo, nekaj metrov pod vrhom na južni strani, tretji pa nam ni več v napoto. Pač pa je potrebno prečiti v grapo, ki v takšnem svetu kar samo od sebe kliče po sitnostih. In res je sledil eden težjih detaljev na celi turi, saj se mi je prečnica po strmih ploščah, kamor privede stečina, zdela preveč izpostavljena. Spustil sem se nekaj metrov po "navpičnem" ruševju in tam poiskal primernejši vstop v grapo, po kateri sem nadaljeval do grebena. Tam sem prestopil v njen levi krak, ki nas v krušljivi skali (I-II) vendarle privede do "travnikov" ...
Med spustom sem skočil še na Mavrinc, kjer je odličen razgled na ves prehojen greben in se po lovski stezi pod Kumlehi spustil do izhodišča.
Turo lahko ocenim kot zahtevno brezpotje ali po domače - čisto šodrovsko klasiko. Do VK kakih posebnosti ni, naprej do KG pa hudo tehnično zahtevnih detajlov prav tako ne, je pa teren na težjih delih praviloma krušljiv in izpostavljen. Odžagane veje so tu zanesljiv smerokaz, je pa treba smeri pozorno slediti, saj je kako "lutanje po svoje" v takšnem terenu praktično nemogoče. Kdor je popolnoma suveren v plezanju II. stopnje (navzdol), vrvi ne bo potreboval. Ruševje nam je na tej turi dejansko bolj v pomoč, kot v napoto, so pa hlače na koncu vseeno podlegle njegovim "čarom". Vse lepe reči pač nekaj stanejo, je pa to vseeno ena izmed tistih tur, ki kar same od sebe kličejo po ponovitvi ...