Delo, Trip - Tomaž Branc: Čez kravje gorovje iz vrveža v tišino
Nekateri trdijo, da je grebenska pot od Stola do Kepe slovenska panoramska pot številka ena Vseskozi markirana – Mimo živih planin v samotni svet Mlince in Belce na lepotico Karavank Kepo
Ko naj predstavimo eno od slikovitih gorenjskih panoramskih poti, se hribolazci znajdemo v zagati; teh je v družbi najvišjih slovenskih vrhov in grebenov namreč toliko, da je pravzaprav vsak obisk visokogorja in tudi sredogorja enkratno panoramsko doživetje. Zamisli najdemo na zemljevidih, v številnih vodnikih, na spletu, v družbi, lastni domišljiji, ki pa naj se zaveda resnobnosti visokih gora in dejstva, da popolnoma varne gore na tem svetu ni.
Kljub vsemu razkošju možnosti pa so, ko malo razmislimo, zahodne Karavanke med Stolom in Kepo tista gorska veriga, ki obiskovalcem ponuja – ob čim lepšem vremenu, seveda – najširše panoramske razglede: čez Koroško do Štajerske, Grossglocknerja (Velikega Kleka), tirolskih tritisočakov, Karnijskih Alp, Dolomitov, venca Julijcev in čez Gorenjsko daleč v osrednjo Slovenijo in še dlje. Tudi v planinski literaturi lahko zasledimo opazko, da prečenje Karavank pomeni panoramsko pot številka ena pri nas.
Torej tja gor, na Stol in z njega po mejnem grebenu proti zahodu. Pristopov in sestopov je ogromno; vpisani in vrisani so v planinski literaturi o Karavankah. Nikakor ga ni ne nujno ne potrebno prehoditi »na eks«. Kdor pa je višinskim in predvsem dolžinskim metrom v planinskih višavah kos, naj se ga le loti.
Pot, ki nas s karavanškega prvaka Stola (2236 m) vodi sprva čez Belščico, spotoma morda tudi na Vajnež, 2102 m, na planino Sečo in naprej na Belsko planino (Svečico), je, razen dveh kratkih zavarovanih delov malo pred ciljem na Kepi, do konca brez tehničnih težav. Vseskozi je markirana, razen če se odločimo za dopolnilne obiske, denimo Struške (1944 m), Ptičjega vrha ali Plevelnikov (1973 m). Ob prostranih razgledih si na Belski planini pri zgovornem pastirju privoščimo kislo mleko, žgance ali kaj drugega za pod zob in po grlu, preden nadaljujemo sprva do sedel Kočna in Suha (nad Markljevo planino), nato pa: ali do Koče na Golici, na njen vrh (1835 m) ali po poti pod njim in na Jekljevo sedlo, ali pa po grebenu prek triglave Golice na omenjeno sedlo. Morebiti je opazka »kravje gorovje«, kakor se o naši najdaljši gorski verigi včasih podcenjujoče izražajo adrenalinski preužitkarji, komu ušla prav pod Golico (pozor: Karavanke so že večkrat tudi prekolesarili, vse od Tromeje do Jezerskega, ker pa takšna dvokolesna avantura po planinskih poteh brez vznožnih obvozov nima podlage v zakonodaji, je tu ne smem priporočati!). Planine so v tem času vse žive, na poletnih počitnicah je na stotine govedi pa tudi konji in osli. Prav na vseh planinah tja do Dovške Babe (1891 m), kamor smo namenjeni izpod Golice in čez Rožco (Hruščanski vrh 1776 m), se je poleti mogoče okrepčati in tudi zasilno prenočiti, če tako želimo ali če gre kaj narobe.
Denimo vreme, ki je lahko poleti v hribih silno nepredvidljivo. Bo zdržalo? Od planine Dovške Rožce pod Dovško Babo, kamor se spustimo, čez sedlo Mlinca do Kepe, to je še krepak zalogaj panorame, ko se nam Julijci s Triglavom na čelu zelo približajo in znova sežemo po dvatisočakih (denimo Gubno, 2035 m, le streljaj od poti), kamor krave ne morejo za nami, lahko pa gredo gamsi, divja perjad in krokarji. Edina slaba novica za malce bolj razvajene planince je dejstvo, da oskrbovane planine in koče tukaj izginejo, z izjemo zasilnega bivaka na sedlu Jepca na drugi strani Kepe (2143 m), kamor ponavadi sestopimo po strmem »vulkanskem« stožcu prve karavanške lepotice. Boljši servis je mogoč šele v dolini, kamor zavijemo, če imamo Karavank za nekaj časa dovolj.
Če pa nas mika potovati po grebenu naprej proti zahodu (zakaj pa ne kar do konca, na Korensko sedlo ali pa kar na Tromejo?), se bomo spoprijeli z nemarkiranimi, v glavnem pa dobro vidnimi potmi brez tehničnih težav. Orientacija bo postala bolj zapletena, drugih obiskovalcev bo bistveno manj (če sploh kateri) kot med Stolom in Kepo. Zbranost velja ohraniti do konca. Predvsem pa užitek! V svežem jutru, ko se živalsko bogastvo prav začuti, in toplem dnevu, ko nas vso pot spremljajo poletno razkošni cvetni vrtovi, ponoči na planini, ko nas obseva »fantovsko sonce«, polna luna v minulih dneh ... Za panoramsko grebensko pot pa se tudi spodobi, da se nas usmilijo megle in nevihte.
Tomaž Branc