Delo, Panorama - Marjana Hanc: ... za »božjo jezo«
Načrtno opazovanje vremena na Gorenjskem so začeli župniki in izobraženci, navadni smrtniki pa so se s priprošnjami za lepo vreme in dobro letino zatekali k svetnikom.
Verjetno veliko Slovencev pozna pregovor, da ima v Bohinju dež mlade. Manj znano pa je, da imajo v Bohinjski Bistrici od leta 2007 v Ceconijevem parku po zaslugi akademskega slikarja Črtomirja Freliha, ki se občasno ukvarja s kiparstvom, celo Spomenik vremenu.
Poznavalec vremena, že pokojni Miran Trontelj, je ob odprtju skulpture pod dežnikom, verjetno edinega spomenika na svetu, posvečenega vremenu, ki so ga postavili ob stoletnici organiziranega turizma, dejal, da pregovor, da ima v Bohinju dež mlade, ni resničen. Padavinskih dni je v Bohinju le malo več kot v Ljubljani. Je pa res, da v Bohinju, kadar pada, pada močno. In dolgo. »Meteorologi pravijo, da se nad tistimi gorskimi venci res dela vreme za vso pokrajino in Bohinjci prvi dobijo dež, tako imenovane vertikalne padavine,« je pojasnila Marjana Žibert, avtorica edinstvene razstave v Gorenjskem muzeju z naslovom Kakšno je bilo vreme na Gorenjskem?, ki je na ogled do marca v Mestni hiši v Kranju.
Huda lakota
Z vremenom se v muzejih ne ukvarjajo prav zelo pogosto, saj je to bolj naravoslovna tema. Toda marsikaj najdemo zanimivega v zgodovinskih virih in na podlagi pregledovanj teh virov najdemo podatke, ki se povezujejo tudi z vsakdanjim življenjem ljudi, ekstremnimi dogodki na primer obdobji suše, lakote in poplav. In potem je bolj jasno, zakaj je bila na Gorenjskem leta 1816 in 1817 velika lakota. Leto prej je vse žito pozeblo, žetev je bila slaba, junija so bili primorani jesti osat in travo ... Posledice slabe letine so bile torej pomanjkanje hrane, višje cene, premalo prehranjeni ljudje, večja možnost za okužbe in posledično večja umrljivost. Francozi, ki še zdaleč niso bili tako priljubljeni med ljudstvom, kot se govori danes, pa so močno dvignili davke ... Danes seveda ne trpimo zaradi slabih letin, saj se žito za ljudi in živino uvozi, morda zraste cena pšenici za kakšen cent, v preteklosti pa so bile posledice slabe letine usodne, razkriva Marjana Žibert.
Podnebne razmere na Gorenjskem so pestre zaradi številnih gorskih grebenov, dolin in drugih reliefnih značilnosti. Razpon sega od značilnega kotlinskega podnebja osrednje Slovenije do ostrega podnebja naših najvišjih vrhov. Sogovornica, ki je specialistka za starejšo zgodovino, je skrbno prebirala gradivo Agencije Republike Slovenije za okolje (Arso), ki sega od druge polovice 19. stoletja, ko so gorenjski duhovniki in izobraženci začeli načrtno opazovati vreme. Iz njih je, recimo, mogoče sklepati, kdaj so sejali pšenico v Kranjski Gori, kdaj pa v Zalogu pri Cerkljah. O tem so pisali tudi župniki v kronikah, med njimi tudi Jakob Aljaž, ki je služboval na Dovjem in v Mojstrani, in Janez Mesar, ki je bil tudi pobudnik sirarstva v Bohinju, ter Blaž Blaznik, ki je služboval v Naklem. Blaznik je zapisal, da »spomladi leta 1816 sneg dolgo ni skopnel. Ozimna žita so pozebla. Letina je bila slaba. V začetku novembra je zapadel sneg. Januarja naslednjega leta pa je bilo že tako toplo, da so ljudje hodili bosi, aprila pa je zapadel sneg, tako da drevje za prvi maj še ni zelenelo.«
Dragocena je tudi kronika, ki jo je v drobni lepi gotici pisal kranjski meščan Janez Ovin in jo hranijo v Gorenjskem muzeju. Zapisal je, da je bilo leto 1816 mrzlo in mokro ter da je v mestu izbruhnila lakota in so žito s Hrvaškega po Savi le težko dovažali, ker je bila voda zelo visoka in se je leseni most čez reko tudi večkrat podrl. Cena je žitu poskočila kar za šestkrat ... Julija 1834 pa je reka Kokra popolnoma usahnila, še pozimi je bila voda zelo nizka. Otroci so se lahko igrali v zamrznjeni strugi in pobirali poginule ribe.«
Meteorološka opazovanja
Na Arsu, ki je Žibertovi pomagal pri razstavi s predmeti in podatki, imajo bogat arhiv, za katerega vzorno skrbi Mateja Nadbath. Del razstave je posvečen tudi zgodovini meteoroloških opazovanj na Gorenjskem, ki so se začela okoli leta 1870. Konec 19. stoletja je bilo na Gorenjskem že 29 postaj, ena prvih opazovalnic je bila tudi v Kranju, kjer je meril temperaturo in količino padavin lekarnar Karl Šavnik, na pobudo Jakoba Aljaža je Slovensko planinsko društvo postavilo prvo planinsko kočo na Kredarici, leto pozneje pa je namestilo pri Triglavski koči še meteorološko opazovalnico. Meteorološka postaja na Kredarici na 2514 metrih je tudi najvišje ležeča v Sloveniji, od Triglavskega ledenika je oddaljena 300 metrov. Na Gorenjskem je zdaj več kot sto meteoroloških postaj, med zanimivejšimi Žibertova omenja postajo v Davči v Škofjeloškem hribovju, v kateri pojave vse od ustanovitve leta 1925 spremlja družina Prezelj. Podatke o padavinah so spremljali tudi med 2. svetovno vojno, sedanji opazovalec Janko Prezelj pa meri in opazuje neprekinjeno od leta 1946. Vse meritve in opazovanja enako kot drugi opazovalci vnaša v poročilo in ga vsak mesec pošilja na Urad za meteorologijo.
Zgodovinarka se je za pomoč pri razstavi lani obrnila tudi na bralce Gorenjskega glasa in jih prosila za njihove zapise in fotografije o vremenu. Ugotovila je, da veliko ljudi beleži vremenske pojave, nekateri pa tudi, kdaj začnejo in končajo kuriti. Med drugimi se ji je oglasil Milan Natek s Koroške Bele, ki od leta 1963 vsak dan spremlja temperaturo, pritisk, količino padavin, splošno stanje vremena in smeri vetra – kot pravi poklicni meteorolog. Prav posebno pa je Marjani Žibert segla v srce pripoved Milke Močnik, cerkovnice v cerkvi sv. Petra nad Begunjami. Po vršanju vetra začuti, da bo huda ura, in takrat se odpravi v zvonik, da bi pregnala oblake. In večkrat ji je to tudi že uspelo ... Ko začne padati, je zares dobro, da začne zvoniti. Tudi v okolici Kranja se še zdaj ob hudi uri pogosto oglasijo zvonovi, pravi Žibertova.
Čarovniški procesi
V srednjem veku vremenskih pojavov niso pripisovali naravnim zakonitostim, zato jih niso posebej raziskovali. Veljalo je, da so grešni ljudje krivi za »božjo jezo«. Zato Bog kaznuje vse in na zemljo pošilja neurja in točo. Posebno v 17. stoletju so bile gospodarske razmere v slovenskih deželah zaradi inflacije, novih davkov in velikih stroškov za vojsko zelo slabe. Pri ljudeh so povečale agresivnost in strahove. Naraslo je število čarovniških procesov, povodi zanje pa so bili nemalokrat neurja in toča. Predniki so se s prošnjami za lepo vreme in dobro letino tako pogosto zatekali k svetnikom, v aprilu so se v nekaterih župnijah vse do današnjih dni ohranile Markove prošne procesije, verniki ob prazniku Sv. rešnjega telesa še vedno prosijo za odvrnitev od vremenskih nesreč. V Preddvoru so ohranili tradicijo romanja v bližnje in oddaljene cerkve, ker so imeli v 14. stoletju več slabih letin, in tako so, da bi imeli lepo vreme, romali na Šmarno goro, v Crngrob, k sv. Primožu nad Kamnikom, Novo Štifto, Radmirje, Ljubno, na Rodine in celo Višarje. Zaobljubljene maše pa so imeli še v Srednji vasi pri Šenčurju, Srednjih Bitnjah, Goričah in na Visokem pri Kranju. Skozi stoletja so na nekatera romanja pozabili, ohranila pa so se k podružnični cerkvi sv. Lovrenca nad Bašljem, v Kokro in Velesovo.
S klimatsko raznovrstnostjo sta povezani tudi naša kulturna krajina in kulturna dediščina. Pestrost gorenjske nepremične kulturne dediščine, ki jo hranimo v muzejih, in pisni viri nam pripovedujejo zgodbo o doživljanju vremenskih dogajanj v preteklosti, poudarja Marjana Žibert. Na podeželju so le nekateri imeli oblačila, obutev in dodatke za vse vremenske priložnosti. Nekateri so dobili svoje prve čevlje šele za poroko, še iz zapisov iz 30. let 20. stoletja lahko razberemo, da so otroci iz bajtarskih družin dobili svoj dežnik šele za birmo kot zelo dragoceno darilo, bogatejši in meščani pa imeli vsak svoj dežnik že v drugi polovici 19. stoletja. In seveda, da so tako bogati, da premorejo sončnik ali dežnik, so obvezno ovekovečili tudi pri fotografiranju ... Manj premožni moški so se pred mokroto zavarovali s širokokrajnim klobukom iz volne in smole, ki je odbijal vodo, pozimi pa tudi s kapami in kučmami, ženske pa so nad sabo preprosto zavihtele rjuho in ... šle. Ali pa tekle! Pričevanja iz Loma pod Storžičem z začetka 20. stoletja pa govorijo, da ženske niso nosile plaščev, ampak so se pozimi ovile v velike sive rute in doma spletene plete, v vseh letnih časih pa so nosile visoke čevlje z vezalkami.
Gorenjska in še posebej vasi pod Stolom, Golnik, Jezersko, Mojstrana in Bled imajo ugodno blago klimo, primerno za razvoj letoviškega in zdraviliškega turizma. Med njimi vsekakor velja izpostaviti Arnolda Riklija, ki se je leta 1855 preselil na Bled in uvedel zdravljenje z vodo, zrakom in soncem.