Silvo Baznik: V vetrovnem jutru ustavim pri Žagani peči, ki je izhodišče
današnje ture.
Veje in debla dreves se krivijo pod močjo vetra. Zamenjam obutev, nahrbtnik na hrbet, palice v roke, še zaklenem avtomobil in se v senci gora in gozda podam na pot. Parkirišče pri tovorni žičnici je, kot sem predvideval, polno in voznik, ki me je prehitel pred dobro minuto, ne more parkirati in bo moral poiskati prostor nižje. Stopim na markirano pot, ki me skozi gozd vodi sprva zložno, nato pa vse strmeje v breg. Višje je nekaj razgledov na okoliške gore, katere vrhove je obsijalo sonce, a je še dovolj nizko, da hodim v senci in hladu gozda in vetra.
Pot se strmo vzpenja in me popelje do prijetnega počivališča s klopco. Čeprav me mika zastati, tega ne naredim, kajti pred menoj je še lep kos poti. Mimo mene kot blisk gresta mladca, kar me spomni na mojo mladost. Moj korak ni več tako hiter, a na srečo me še vedno ponese na gorske vrhove. Iz gozda stopim na plazovita pobočja pod Kokrškim sedlom. Vzpenjam se po večinoma kamnitem pobočju. Pot je kljub stalni eroziji lepo vzdrževana in pred izhodom tudi opremljena z lesenimi stopnicami. Stopam med ostenji Kalške gore na levi in Male gore na desni in se povzpnem na Kokrško sedlo. Za menoj je že skoraj tisoč višinskih metrov vzpona in pred menoj še slabih osemsto, da bom dosegel najvišji vrh Kamniško Savinjskih Alp.
Pri Cojzovi koči je precej pohodnikov, morda so prenočili ali pa šli na pot še v mraku, kdo ve? Od koče stopim strmo navzgor. Strmina kmalu popusti in grem malce naravnost pa malce navzdol, dokler ne pridem na Spodnje jame, ki jih pot preči. Ker veter noče pojenjati, moram obleči jopič in tudi kapa pride še kako prav. Srečujem prve pohodnike, ki se vračajo z gore. Pogled proti vrhu ni obetaven. Nad goro se kažejo prve kopice oblakov, ko stopim na Gredino in se povzpnem do označenega razpotja. Naravnost gre proti Kočni, jaz pa nadaljujem rahlo desno po travnatem delu pobočja, ki preide v kamniti svet. Vzpenjam se proti Strehi gore. Ko pridem do grebena, poiščem zavetje in iz nahrbtnika potegnem še anorak in rokavice. Veter je poskrbel za pravi hlad v poletju in temu se je potrebno prilagoditi. Pred nadaljevanjem se okrepčam in nato stopim na odprti prostor ter se počasi bližam vrhu. Veter podi oblake po pobočju gore. Ko stopim na vrh, so meglice pod menoj, a kljub temu ni videti drugih vrhov. Veter pripomore, da kmalu pričnem sestopati tako kot tudi drugi pohodniki. Pri sestopu srečujem vedno več pohodnikov, ki se vzpenjajo. Morda bodo le ti imeli več sreče, če bo veter pregnal pas oblakov, ki se vlečejo preko visokih vrhov.
Ko stopam nazaj proti Kokršemu sedlu in se oziram na Kalški greben, ki je brez oblakov, se odločim, da grem še na Kalško goro. Pri koči je vse polno obiskovalcev. Veter je skoraj pojenjal in topla oblačila romajo zopet v nahrbtnik, iz katerega gre čelada na glavo, kajti pričnem hoditi pod ostenjem Kalške gore. Ostali pohodniki hodijo brez varovala na glavi, da ne govorim o tem, da nekateri tudi danes nosijo športne copate namesto čevljev. Pot gre nad melišči in nato sledi skalnati del. S pomočjo varoval se hitro povzpnem na greben, kjer gre desno na vrh Kalškega grebena, levo pa na Kalško goro. Po nekaj minutah ležerne hoje sem na vrhu, od koder so lepi razgledi vse naokoli. Veter je medtem prepodil oblake s Kočne in Grintovca, a za njima je še vedno dolg pas oblačnosti. Vzamem si čas za fotografiranje, okrepčilo in počitek.
Z vrha se vrnem do mesta, kjer sem se povzpel na greben in tu odvijem na stezo, ki se strmo spušča z vzhodnega pobočja gore. Čez najbolj strmi del pomaga pletinica, nakar odvijem desno in prečim pobočje vse do melišč na visokogorskih podih nad Ovčarijo. Višje desno je strm a lep travnati prehod na Kalški greben. Tu zapustim markirano pot in se usmerim navzdol proti vzhodu. Sprva grem po meliščih, vidim nekaj možicev in nadaljujem desno pod skalnato pobočje nad neizrazito dolinico, kjer poiščem lovsko stezico in po njej nadaljujem skozi pas ruševja pot navzdol na trato šentjanževke med Kalškim in Čmaževskem turnom, kjer dosežem gozd in po nadelani potki, ki je včasih komaj opazna ali pa se sploh za nekaj trenutkov izgubi, pridem do manjšega sedelca, kjer stoji lovska koča s klopco. Naredim odmor. Okoli klopce je polno termitov, kar pospeši moj odhod. Spustim se po lepo uhojeni stezici skozi gozd, prečim nekaj grap dokler ne zagledam pod seboj parkirišča pri Žagani peči, ki je sedaj polno zasedeno.
Še nekaj korakov in že sem pri avtu, kjer planinska oprema roma v prtljažnik, jaz pa sedem za volan in se odpeljem. Dohitim avto pred seboj in vozim počasi za njim do Kamniške Bistrice, kjer pri domu parkirišče poka po vseh šivih, številni avtomobili pa so parkirani še vzdolž ceste. Čas je za vrnitev domov in tako odhitim iz objema gora.