Veter v gorah spreminja sneg in plazi po pobočjih, medtem ko v predalpskem svetu ne kaže še svoje moči.
Na obvoznici pred predorom Golovec vozim po polžje, nato se promet sprosti in hitro sem na cesti za Horjul in Polhov Gradec. V naselju Dvor parkiram ob cesti in se pripravim za hojo po Polhograjskem hribovju.
Prestopim cesto in že sem na kolovozu, ki se vzpenja ob okrepčevalnici. Višje prečim pobočje nad vasjo Dvor, ki se ponaša kar z dvema cerkvama, staro pozno gotsko cerkvijo Sv. Petra iz šestnajstega stoletja in Sv. Nikolaja iz osemnajstega stoletja, in pridem do stičišča z markirano potjo, ki se prične pri gotski cerkvi. Od tu dalje grem po označeni suhi poti, ki hitro preide v zelo strmo grebensko stezico. Ko višje zapustim greben, stopim na razgleden travnik in kolovoz s pogledom na Polhograjsko Goro s cerkvico Sv. Lovrenca in vrhova obeh Grmad. Nadaljujem hojo do koče na Setnici št. 40, ki je bila postavljena v spomin na partizanske žrtve v bitki 1. bataljona Dolomitskega odreda z Nemci, Italijani in belogardisti 18. marca 1943. Stopim mimo koče na strmo pobočje hriba in najprej naredim korake po stezici polni lesenih stopnic, ki preide na kamniti predel in poteka med trdo skalo in drobnim peskom in me pripelje na vrh Male Grmade na višini 853 m z lepim razgledom na Polhov Gradec in njegovo Goro in kjer počivata pohodnika. V daljavi se vrstijo vrhovi Porezna, Blegoša, Slatnika in Ratitovca, za njimi pa v oblakih izginjajo vrhovi med Voglom in Črno prstjo. Prav tako je lep pogled na najvišji vrh Polhograjskega hribovja, 1021 m visoki Tošč.
Naredim kratek odmor, pojem banano in spijem vroč čaj, nato pa stopim z vrha nekoliko navzdol in nadaljujem z vzponom po razgledni poti. Višje grem nekoliko desno in prečim strmo pobočje gore, kjer se priključi pot z vasi Topol.
Odpre se pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, ki imajo snežni zastor in kjer veter podi oblake, ki so prekrili najvišje vrhove. Le še nekaj korakov naredim in sem na 898 m visokem vrhu Grmade, kjer le piš vetra moti mir in spokoj. Stopim do rože gora in si z oznakami na plošči pomagam pri iskanju imen vrhov, ki so blizu in daleč, a kljub temu kot na dlani. Na vrhu je klop s srcem, katere noga je podložena s kamni, da lahko brez skrbi sedem, se navidezno sprehodim po okolici in popijem še vedno vroč čaj.
Ko oblaki zakrijejo sonce in veter ne pojenja, stopim na pot povratka. Z vrha grem po drugi, nekoliko daljši poti, ki se sprva strmo spušča in nato obrača proti jugozahodu. Srečam pohodnika, ki hitita proti vrhu, jaz pa v loku z nekoliko spusta obidem nekaj grap ter se vrnem do koče, kjer se krožna pot zaključi. Od tu grem po poti vzpona in šele sedaj vidim pravo strmino, ki me privede do spodnjega pobočja hriba, kjer se spustim v naselje po drugi poti.
Mimo hiš pridem do glavne ceste, po kateri dosežem parkirišče na izhodišču današnje poti. Kot bi trenil pospravim pohodno opremo in odpeljem. Kam? Kot vedno, vračam se v domači pristan.