Silvo Baznik: Ni ga čez dober spanec, a nato ni vredno izgubljati
čas v sivini, če višje sije sonce.
Iz Ljubljane v Medvode in že se peljeva po delno zasneženi cesti proti vasi Topol, kjer ustaviva na prvem parkirišču v vasi ob že številnih avtomobilih. Pohodna oprema je brž nared in prve korake narediva skozi vas v sončnem in nekoliko hladnem dnevu.
Prikorakava do naslednjega parkirišča, kjer iz nahrbtnikov vzameva gamaše in si jih namestiva, saj od tu dalje greva na zasneženosenčno pot skozi gozd. Istočasno poskrbiva še za oblačilo pred padajočim snegom z dreves. Ko narediva kratko pot po kolovozu, stopiva iz sonca v senco in v njenem objemu doseževa strmo pot, ki naju povede na greben gozda. Ponovno sva v stiku s sončnimi žarki in s tem padajočim snegom z dreves. Sneg na poti se spreminja in že hodiva v plundri in kakor hitro sonce ne doseže poti zopet po belini snega. Srečujeva pohodnike in tekače in v menjavi snega menjava tudi ritem hoje in se počasi bližava pobočju Grmade, ko iz doline pridejo megle in zastrejo pogled. Še nekaj minut hoje in greva proti vrhu. Megla se razkadi in posije sonce. Srečava znance, poklepetamo ob pogledih na Tošč in Jakoba ter kamniškimi vršaci v daljavi, nato pa narediva še nekaj korakov do samega 898 m visokega vrha s številnimi obiskovalci. Razgledi so čudoviti. Pod nami je Mala Grmada in malce dalje Polhograjska gora z znamenito cerkvico na vrhu. Okoli se razteza hribovje z neštetimi grebeni, med katerimi prevladujejo meglice. Za njimi so na zahodu visoki Julijci z očakom na čelu. Nekaj dreves na vrhu delno zakriva pogled na Kamniško Savinjske Alpe, ki pa so bile hkrati z delom Karavank lepo vidne nekaj metrov nižje.
Sedeva na klopco in si privoščiva dobrote iz nahrbtnikov in nato se dogovoriva še za obisk sosednjega Tošča ter po fotografiranju sestopiva z vrha na nekaj metrov nižjo razgledno točko, kjer mali snežak pogleduje na gore in hribovje in v objektiv ujamem kot že ničkolikrat do sedaj tudi tu lepoto naših gora.
Pot nadaljujeva na severno stran, kjer je prava zimska idila v senci, veliko suhega in globokega snega, da je pravi užitek po gazi ali ob njej hoditi navzdol srečujoč številne pohodnike.
Hitro prideva do turistične kmetije Gonte, kjer stopiva na stezico v gozd in sva zopet na soncu in s tem tudi na gnilcu. Hodiva skozi gozd in doseževa vrh Malega Tošča na 902 m višine, s katerega se spustiva na sedelce med obema vrhovoma, kjer se pridruži pot z Govejka. Nadaljujeva proti severu po pobočju do grebena in po njem do 1021 m visokega a žal ne tako razglednega vrha kot je nižja Grmada. V tem času se vrh ponaša z novoletno okrašeno smrečico, kar daje prazničen pečat obisku tega tisočaka. Pridruživa se obiskovalcem in narediva krajši odmor na nekoliko vetrovnem vrhu. Za pogled na Julijce stopim nekoliko nižje. Naredim fotografije in nato grem nazaj k spremljevalki in skupno odrineva z vrha na nižje ležeči predel z lepim pogledom na Grmado in Goro. Sonce prijetno greje in nekaj minut se prepustiva sanjarjenju in okrepčilu.
Nič ni večnega in treba je na pot. Sonce je ogrelo zemljino in koraki številne obutve so pomešali sneg in zemljo ter spremenili belino poti v rjavo brozgo, le v senci ostaja še belina na poti. Po poti vzpona se vrneva do kmetije in stopiva na senčno pobočje mehkega snega. Prav prijetno je hoditi izven gazi in zabresti v mehko snežno odejo. Pot sprva preči pobočje in se nato vzpne ter tako doseževa sedelce pod vršnjim pobočjem Grmade, kjer odvijeva levo na stezico, ki je ponekod že brez snega, drugod plundra in nekaj beline. Hitro se vračava in s sončnega grebena se spustiva na severno stran, v senco in na zasneženo pot.
Še nekaj minut hoje in sva pri cesti, kjer pospraviva gamaše in po njej stopiva v vas, polni obiskovalcev in seveda številnih avtomobilov, da je težko najti prostor za vse. Parkirišče je polno in ko odpeljeva, srečnež dobi prostor za svoje vozilo, midva pa se voziva s sončne vasice v megleno dolino.