Tine Cuder: Za lanski dopust sva si s Tino izbrala Gvatemalo in Salvador, državi ki ležita v Srednji Ameriki.
Pred dvema letoma so me država in ljudje totalno navdušili, zato sva šla letos obiskat najinega gvatemalskega prijatelja Felipeja v glavno mesto – Guatemala City in razsikat še tiste kotičke, ki so ob zadnjem obisku ostali neodkriti. Nato pa sva šla še k Felipejevi punci v sosednjo državo Salvador. V obeh državah sva preživela 30 čudovitih dni, ki sva jih izkoristila na najboljši možen način.
GUATEMALA
Na letališču v Guatemala cityu sva se srečala z Filipetom in njegovo punco Luno. Odpeljali smo se do Filipetovega stanovanja, ki je bil najin dom za dni, ki sva jih preživela v cityu. Naslednji dva dni sva raziskovala prestolnico in bližnje mesto Antiguo, njeno arhitekturo ter tržnice z ročno izdelanimi predmeti. Antigua je mesto, ki ga mora obiskati vsak, ki pride v Guatemalo.
EL CIMARRÓN
Tretji dan se zgodaj odpravimo na 8 urno vožnjo na severozahod države tik ob mehiško mejo. Ker gremo na sever proti Mehiki, kjer je tudi glavna pot, kjer tihotapijo drogo iz Kolumbije preko Gvatemale in Mehike naprej v Združene države Amerike, nas na poti 4x ustavijo oboroženi policaji, pregledajo vse dokumente, sprašujejo kam gremo,…
Cilj odprave je raziskati stene jame Cimarron ter tam opremiti kakšno športnoplezalno smer. Jama, ki je globoka 160 m in premera 170 m, leži uro hoda od vasi La Trinidad. Težko otovorjeni (350 m vrvi, vrtalni stroj, svedrovci, …) dosežemo rob jame že v mraku. Tam postavimo šotore, zakurimo ogenj in kremljamo pozno v noč. Ekipo sestavljamo Tina, Felipe, jaz ter 8 Felipetovih prijateljev. Spimo slabo saj nas celo noč napadajo komarji in komaj čakamo jutro. Naslednji dan navsezgodaj s Filipetom pripraviva varovališče za spust za ostalo ekipo, midva pa se sprehodiva okoli jame da bi našla najboljšo linijo za plezalno smer. Že na ogledu mi postane jasno, da je skala preveč krušljiva za plezanje, a ker smo že tukaj z vso opremo, vseeno poskusiva. Spustiva se v jamo ter se se sprehodiva po dnu. Moje domneve so 
potrjene, skala ni dovolj kvalitetna. Srečava se še z ostalimi ki so se spustili v jamo. Naredimo par posnetkov ter se počasi pripraviva z vzpon po vrvi (žemerjenje) na vrh. Po parih minutah počitka se za trening spustim še enkrat v jamo. Do vrvi pride Tina, ki je na dnu pridelala grdo ureznino na dlani. Teren je dokaj neprehoden z veliko grmičevja s trni in visokimi drevesi. Po isti vrvi najprej Tina žemari 160 metrov navzgor, nato še Felipe. Ko začenjam z žemarjenjem, slišim klice prestrašenega Oxmarja na drugi vrvi. Med žemarjenjem je šlo očitno nekaj narobe. Ko pridem do vrha, to povem Felipeju. On pa z nasmehom na obrazu pravi, da ni nič, da je cela ekipa imela vmes trenutke, ko so vpili in počivali… bo že prišel gor. Vseeno mi to ‘počivanje’ na vrvi ni dalo miru. Ko smo spravili vso opremo, smo se odpravili 
k ostalim. Oxmar je bil še vedno na istem mestu. Kar naenkrat situacija ni bila več smešna. Na srečo, smo imeli s sabo vso opremo potrebno za reševanje. Navrtal sem štante, naredil škripec, potem pa smo s pomočjo ID-ja in žemarjev skupaj z ostalo moško klapo potegnili Oxmarja ven iz jame. Vidno utrujen in v šoku, se je zahvaljeval za pomoč. Ko smo pospravili vso opremo, smo se že po temi vračali nazaj do ceste, kar zna biti v Gvatemali zelo nevarno.
S kombijem smo se nato odpravili proti Nentonu, kjer smo našli hotel. Ko smo se razpakirali, smo se odpravili peš po glavni ulici do nekega zdravstvenega centra (2 ambulanti in čakalnica). Na poti do tja nama je Felipe razlagal, da je bil prijateljev oče v nekem rock bandu in so igrali v tem mestu. Pokvaril se jim je avto in so zaradi izgredov, med katerimi so ubili policaja, raje kar zbežali iz mesta. Nočni sprehod po mestu je bil po tej zgodbi kar malo strašljiv. Ob polnoči ni bilo vrste pri zdravniku, zato je bila Tina takoj na vrsti. Nihče od zdravnikov in sester ni znal angleško, je pa zdravnica dajala vtis, da je sposobna – in res je bila. Pribor je bil sterilno zapakiran, zdravnica je odločno opravljala svoje delo in naredila ‘dos puntos’, v ambulanto pa je vstopil tudi ilegalni pribežnik – podgana.
Po treh dneh smo si v hotelu končno privoščili hladen tuš. Zjutraj smo se zbudili ob kikirikanju petelina in smo se vsi skupaj odpravili na zajtrk v mesto. Naša ‘restavracija’ je bilo dvorišče, kjer sta se prosto sprehajala dva zajca, mize so morali še sestaviti skupaj, da smo se lahko usedli, nato pa so nam postregli tipičen gvatemalski zajtrk: jajca, fižol, pikantne omake, tortilje in (preveč) sladkano kavo. Po zajtrku v Nentonu smo se opravili v La Laguno na drugi zajtrk ter svežo marakujo, direktno iz drevesa, s soljo in limono. Proti večeru smo prispeli nazaj v bazo, v Guatemala City.
Nadaljevanje sledi …
GVATEMALA: AMATITLAN IN ATITLAN
Po dogodivščini v Cimarronu se odpraviva plezat k jezeru Amatitlan ter skupaj s Felipetom še k jezeru Atitlan, ker opremimo novo športnoplezalno smer.
Jezero Amatitlan in plezališče nad njim se nahaja le 30 min vožnje in Cityu, tako da sva tam plezala kar nekaj krat.V sedesetih letih je jezero veljalo za eno najlepših turističnih destinacij, sedaj pa je zaradi težke industrije iz bližnjega mesta zelo onesnaženo.Lokalci pravijo da se jezero zaradi onesnaženosti , ponoči sveti zeleno. Plezališče se nahaja 15 hoje nad jezerom. Skala v plezališču je iz magmatske kamenine bazalt, ki je zelo oster in kristalast, kar povzroča precejšnjo obrabo plezalnikov in blazinic na prstih. Prevladuje plezanje po ploščah, ocene smeri pa se gibljejo od 5a do 7b+. Plezališče sva obiskala pet krat, saj nama je bilo zelo všeč. Edini problem ki sva ga imela je bila vročina, saj se nekatirih smeri zaradi prehudega sonca ni dalo plezati.
Vikend pa smo izkoristili za obisk Atitlana, kjer sva s Filipetom nad vasjo Santa Cruz opremila in splezala novo športno plezalno smer: THE RAT RACE in jo ocenila z oceno 7a.
Na spodnji povezavi prilagam vodniček plezališča Amatitlan, katerega avtor je najin Gvatemalski prijatelj Felipe Garcia: Amatitlan_climbing_guide_1_ed. (PDF)
Tine Cuder