Danes je Tone Škarja dopolnil 70 let
Vse najboljše ob jubileju in še veliko lepih srečevanj z gorami ...

PV 01-2007: Mitja Košir: »Himalaja me je povsem osvojila …« (intervju z jubilantom) in Mojca Luštrek: Planinsko branje izpod peresa Toneta Škarje

Planinski vestnik, januar 2007

»Himalaja me je povsem osvojila …«

Mitja Košir

Pozna štirideseta in zgodnja petdeseta leta preteklega stoletja so v marsičem zaznamovala zgodbo slovenskega alpinizma. Hude nesreče v Jalovcu in Špiku ter veliki uspehi v Triglavski steni (Čop in Jesihova 1945), v navpičnem severnem obzidju Šit (Belač in Zupan 1950, Levstek in Schara 1955), Travniku (Debeljak in Perko 1950, Kilar in Levstek 1953) ter v prepadnih plateh Lučkega Dedca nad Korošico (Debeljak in Kočevar 1949) so si podajali roko in naznanjali uspešno, strmo pot navzgor, na sam alpinistični Panteon, kamor je slovenska noga odločno stopila dobri dve desetletji kasneje. Eden najzaslužnejših za ta zadnji, odločilni korak, ki še vedno vztraja pri njem, je na svojo alpinistično pot stopil prav na začetku petdesetih, segel desetletje kasneje po najvišjih lovorikah takratnega časa, danes pa s svojim znanjem in bogatimi izkušnjami vodi Komisijo za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Sloveniji, v dobro vseh slovenskih alpinistov, čeprav ne vsem po volji in pričakovanjih. A temu je na Slovenskem že od nekdaj tako – vsem nikoli ne ustrežeš, kljub najboljšim željam in dobrim namenom. Seveda govorimo o alpinistu, gorskem vodniku in reševalcu Tonetu Škarji in mu nazdravljamo za (pravkaršnjo) sedemdesetletnico.

Iz kakšnih vzgibov je zraslo njegovo gorništvo in kmalu preraslo v alpinistično doživljanje gora, nam razkriva sam kot pisatelj, še eden iz plejade slovenskih piscev, ki bogatijo nacionalno gorniško knjižnico. Njegova izpovedno bogata knjiga, nekakšen alpinistični življenjepis, o čemer priča že njen naslov Stene mojega življenja je pravšnje vodilo za vstop v intimni svet Toneta Škarje, v katerem je vse podrejeno človekovemu odnosu do gore z njenimi stenami in grebeni, ki so kot izziv: »…nocoj sem sam. Mesec bo vsak čas za Brano, pa bi rad, da mi pomaga čim više. Na desni se sveti v zadnjih njegovih žarkih zahodna stena, na levi pa izginja v črnino Logarske doline tisočmetrska severna stena Planjave. Ozka rez severovzhodnega grebena, meja med svetlobo in temo, je moja pot. Više in više se dvigam, hitim, pa me neusmiljeno zasleduje in dohiteva senca Brane…«.

Ves najin pogovor je namenjen goram in alpinizmu, čeprav sediva v resnobnem okolju preddverja Kliničnega centra, kjer je Tone na zdravljenju stare poškodbe iz Triglavske stene, seveda pa se ne moreva izogniti aktualnim vprašanjem in problemom, ki tarejo slovensko planinsko organizacije, naš vrhunski alpinizem in gorsko reševalno službo. Končno je bil Tone Škarja nekaj mandatov podpredsednik Planinske zveze Slovenije in je aktualni načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva.

Najprej nekaj zelo osebnega. Veliko pišeš, komentiraš in polemiziraš, kar je hvalevredno in nujno za očiščenje in prevetritev našega planinskega ozračja, vendar s tem prav vsakemu nisi po volji, še posebej ker trdno vztrajaš na svojih stališčih in poveš svoje mnenje, ki je pogosto kritično, vendar nikdar razdiralno, ampak skuša iskati boljših rešitev. Kaj torej meniš o zdajšnjem stanju slovenskega vrhunskega alpinizma?
Najprej velja omeniti, da za slovenski alpinizem »skrbita« dve komisiji, za alpinizem in za odprave v tuja gorstva. Svoj čas je bilo z njunim sodelovanje za dobrobit slovenskega alpinizma precej težav vsakršne, tudi osebne narave, zadnji čas pa dobro sodelujemo, kar je seveda edino logično, če želimo spraviti pod streho tisto, kar smo si zastavili. Na kratko: stanje našega alpinizma je dobro in perspektivno.

Kaj je pravzaprav najpomembnejša naloga obeh komisij?
Zbiranje denarja, čeprav vendarle ne gre le za to, saj je tu še veliko drugega, predvsem organizacijskega dela. Vendar se pač pri denarju vse začne in konča. Uradni vir za alpiniste je država oziroma Ministrstvo za šolstvo in šport, za odprave pa »črpamo« sredstva pri Fundaciji za šport. Komisija za alpinizem skrbi za vzgojo in vrhunskost alpinistov, Komisija za odprave v tuja gorstva pa za »prireditve«, pomembne za ugled Slovenije, torej za himalajske odprave in za prevečkrat v kot odrinjeno šolo v Manangu, v Nepalu. Seveda pa bi zgolj s tem denarjem težko poslali na pot toliko odprav kot jih sicer, zato ne velja pozabiti zelo dragocenega prispevka najrazličnejših sponzorjev. Seveda govorim zgolj o odpravah, ki delujejo pod okriljem Komisije za odprave v tuja gorstva. Odprave raznih planinskih društev in alpinističnih kolektivov si vsa potrebna sredstva pridobivajo same, za dobre cilje pa dobijo nekaj podpore tudi od naše komisije.

Kakšno pa je sodelovanje obeh komisij s Planinsko zvezo Slovenije kot krovno organizacijo?
To pa je problem, ki ga nekoč, v drugih časih in z drugimi ljudmi, nismo poznali. Sodelovanja pravzaprav sploh ni, če izvzamem dejstvo, da imata komisiji na voljo zvezino pisarno in prostore v Domu Zlatorog, ki pa jima jih PZS enostavno oddaja z obveznostjo kritja materialnih stroškov.

Torej v lastni hiši plačujete najemnino…?
Tega ne, vendar nam od tistega, kar nam pripada, zaračunajo te stroške.

Ker sva že pri planinski organizaciji me zanima, kako kot njen nekdanji podpredsednik in ne nazadnje njen dolgoletni član gledaš na vztrajno upadanje njenega članstva. Sam se spomnim časov, ko smo se hvalili, da smo planinci najmnožičnejša telesno kulturna organizacija v državi, kar smo z več kot sto tisoč člani prav gotovo bili. Danes nas je le še za dobro polovico nekdanje množice. Je vzrok za to zgolj nezanimanje, ali kaj globljega?

Mislim, da ljudje v PZS ne vidijo več tiste organizacije, ki bi se z njo istovetili, še manj pa od nje oziroma od planinskih društev pričakujejo kakšnih otiplivejših koristi. Članarina je sorazmerno visoka, zavarovanje v primeru nesreče, ki bi moralo izhajati prav iz te članarine, pa je slabo urejeno. Kar poglej vse te polemike in pritoževanja, ko je ponesrečenec prepričan, da je zavarovan, zavarovalnice pa se branijo izplačevanja. Seveda v tem zapletenem položaju nič ne pomaga če PZS kolektivno zavaruje svoje članstvo, če pa zavarovalnice hočejo imeti pred seboj konkretnega človeka. Zato je med slovenskimi planinci vedno več takšnih, ki sklepajo z zavarovalnicami individualna zavarovanja in potem ne potrebujejo članstva v PZS. In še več. Vedno več je pri nas tistih, ki pogosteje zahajajo v tuje gore, pa čeprav samo v Zahodne Julijce ali na severno plat Karavank, in se včlanjujejo v tamkajšnje planinske organizacije, v italijansko, v avstrijsko. Tam plačana članarina jim povsod po svetu brez nadaljnjega zagotavlja zavarovalnino v primeru nesreče. Vedeti pa moramo tudi, da vedno več naših ljudi hodi v hribe iz najrazličnejših športnih nagibov in zato ne potrebujejo nikakršnega članstva. Planinskih koč ne obiskujejo in še manj spijo v njih in prav popusti pri spanju v kočah so tista pozitivna razsežnost članstva v PZS, ki jo velja poudarjati. Z organizacijo članstva kot drugod po Evropi bi PZS zelo veliko pridobila na pomenu.

Pred kratkim je PZS izgubila enega svojih najpomembnejših stebrov, Gorsko reševalno službo, ki je »šla na svoje«. Desetletja si že gorski reševalec, bil si tudi načelnih postaje v Kamniku. So po tvoje reševalci storili pravi korak?
Z njihovega stališča najverjetneje pravega, sam pa menim, da odhod ni bil potreben. Bistveni vzrok za ustanovitev lastne zveze je bil denar, ki pa bi ga GRS ne imela nič manj, če bi ostala znotraj PZS, le drugače bi bil razporejen, kajti sredstva, ki jih država namenja delu gorske reševalne službe, so namenska in jih na PZS v noben primeru ne mogli porabiti za kakšno drugo dejavnost. Seveda imajo reševalci zdaj, ko so na svojem, dober občutek, ker sami, neposredno razpolagajo z njim namenjenim denarjem. Je že tako, da ima vsak rad svojo denarnico v lastnem žepu, manjka pa občutek za skupnost.

Kaj pa očitki o nehvaležnosti, saj naj bi reševalci rasli in se usposabljali tako rekoč v nedrjih planinske organizacije?
To je nesmisel, saj vsi, ki se s tem ukvarjamo, vemo, da reševalci prihajajo pretežno iz alpinističnih kolektivov, ki svoja izobraževanja opravljajo povsem prostovoljno, najpogosteje na prijateljskih temeljih, urjenje reševalcev pa je v izključni domeni posameznih postaj. Planinska zveze kot taka pri vsem tem praktično nima nič.

Bodi dovolj tega razpredanja, pojdiva raje »v hribe«. V generaciji, ki je Slovenijo popeljala v alpinistični svet, je bila zelo opazna kamniška naveza Škarja – Humar – Šimenc. Kadar prebiram tvojo knjigo, se mi zdi, da ste živeli in delovali v »zlatih« časih.
Predvsem smo bili mladi in dobro smo se ujeli. Metod in Pavle sta bila odlična soplezalca in bera, ki smo jo opravili v domačih gorah in na tujem, predvsem v Zahodni Alpah, je precejšnja. Središče takratnega alpinističnega dogajanja je bila Ljubljana, kjer je bilo zbranih največ takratnih vrhunskih alpinistov, mi trije pa smo prihajali iz »province«, izpod kamniških gora in ves čas stali nekako ob strani. Smo pa zato imeli veliko prednost v domačem okolju, čeprav smo morali vsak dinar, ki smo ga dobili od planinskega društva, zaslužiti z udarniškim delom na naših planinskih kočah. Sicer pa so bili najboljše spričevalo naši vzponi, z njimi pa smo lahko mirno stopili ob bok sleherni ljubljanski navezi.

Vsi trije ste bili tudi v Himalaji, na Kangbačnu.
Če pravim, da je bila alpinistična Ljubljana zagledana predvsem vase, to ne velja za vse. Že pri prvi odpravi na Kangbačen, leta 1965, je Pavle Šegula, ki je komisijo za odprave vodil, sestavil moštvo tistih, ki so takrat bili na alpinističnem vrhu in je bilo to zares slovensko. Ko je Komisijo za odprave v tuja gorstva od Šegule prevzel Aleš Kunaver, ki je vseskozi razmišljal odprto in videl po vsej Sloveniji, je slovenski alpinizem odločno in za zmeraj prestopil meje ozkih, pa naj bo še tako kakovostnih krogov. Aleš je to odprtost gojil do konca. Bil je neprecenljiva in neponovljiva osebnost, zato sem se, ko sem prevzemal za njim Komisijo za odpravo v tuja gorstva, še toliko bolj zavedal zahtevnosti in odgovornosti dela, ki me je čakalo.

Skoraj tri desetletja so že pretekla od velikega uspeha na Everestu. Takrat si drugič (prvič si leta 1974 vodil odpravo na Kangbačen) nastopil kot vodja in od takrat skorajda ni bilo večje odprave v Himalajo, ki bi odšla na pot brez Toneta Škarje.
Himalaja me je povsem osvojila, zato se tja vedno rad vračam in se bom še, dokler bo mogoče. Kar pa se Everesta tiče, naj povem, da me je na vodstveno mesto dobesedno »porinil« Aleš Kunaver. Vsi smo bili prepričani, da bo, ker je veliko svoje energije posvetil pripravi te odprave, tudi sam prevzel vodstvo, vendar se je temu odrekel in me toliko časa »obdeloval«, da sem prevzel nalogo, ki je bila vse prej kot lahka. Odgovornost za uspeh je bila prav zaradi Everesta izjemno velika. Kako se je vse skupaj izšlo, pa vemo. Ja, Himalajo imam preprosto rad.

Začela sva pri knjigi in še končajva z njo. Še kaj pišeš? Imaš še kaj v predalu?
Imam. Knjigo o Kangčendzengi, ki jo počasi končujem, tako, da postaja vse bolj dokumentarna, ker neposredni vtisi počasi bledijo. In prav to, ta dokumentarnost, je moj namen. Z Božom Lavričem s Planinske založbe pa se dogovarjam za dopolnjeno izdajo Sten mojega življenja. Zaenkrat kar zadosten zalogaj.

Tone, vse najboljše ob jubileju in še veliko lepih srečevanj z gorami.