Urban Golob: ... Mogoče bo neplezalskim bralcem malo bolj razumljivo, za kaj - po mojem mnenju – gre pri zadnjih Steckovih vzponih.
Glede verjetja o Steckovih hitrostnih dosežkih ne vidim prav nobenih dvomov. Če vzamem npr. vzpon po klasični smeri v Eigerju: Lani sta jo dve navezi po dva alpinista ponovili v času nekaj več kot šest ur. Če takole bolj nahitro računamo, da je solist, ki pleza brez samovarovanja z vrvjo, zelo približno enkrat hitrejši kot naveza dveh (ni mu treba čakati drugega v navezi in urejevati varovališč) in v Steckovem primeru verjetno še bolje pripravljen, potem se kar približamo njegovemu času 2 ur in 47 minut.
Predvsem je treba razumeti, da ima alpinizem ogromno obrazov oziroma možnosti, vsak pa sam najde, kaj mu v nekem obdobju svoje plezalske kariere najbolj ustreza. Ponavadi je to tista zvrst plezanja, ki ga najbolj veseli, kjer najbolj uživa in kjer se mu zdi, da je sam najboljši. In prepričan sem, da je pri Stecku enako. Treba je vedeti, da njegovo »šibane« po stenah, ni tekmovanje z nikomer drugim razen s samim sabo. Nihče trenutno ni tako psihofizično sposoben, da bi mu bil pri tem konkurent. Lahko sicer rečemo, da tekmuje z uro, pa mislim, da tudi to ni čisto tako. Pravkar sem prebral njegov intervju in ga zelo priporočam (www.planetmountain.com/english/News/shownews1.lasso?l=2&keyid=36559, nanj smo pokazali tudi na naši strani Ueli Steck ...), kjer lepo pove, da mu je hitrost omejeval tudi njegov merilec utripa, kar veliko pove o Steckovi izjemni fizični pripravljenosti. Beseda »rekord« je seveda privlačna za medije, v resnici pa gre po mojem samo za željo, čim hitreje preplezati nekatere smeri. Štoparica pač samo pokaže čas, ki ga je za to porabil. ...
Celoten prispevek (s fotografijami "Treh problemov")
je na Fotografski in plezalni grifi >>>
/.../ Sicer pa Steck ni ravno prvi izmed alpinistov, ki je malo bolj »stopil na plin«. Iz različnih razlogov so to počeli že včasih, tudi pri nas. Nekoč mi je Mitja Košir, odličen gorenjski alpinist druge polovice 60. let, pravil, kako sta z Marjanom Manfredo – Marjonom preplezala Aschenbrennerjevo smer v severni steni Travnika nad Tamarjem v manj kot treh urah. ...
/.../ Alpinizem se pač razvija in to v vse smeri. Nekateri izmed najboljših alpinistov razvijajo svojo dejavnost in premikajo njene meje tudi pri hitrosti. Res izjemni pa v nekem obdobju svoje plezalske kariere počnejo to celo sami.