Polet, četrtek, 19. oktobra 2006 – Pavle Kozjek: Dekle iz gazi na sedlu Nangpa La
Polet, četrtek, 19. oktobra 2006
Soba z razgledom
Dekle iz gazi na sedlu Nangpa La. »Chinese job« (Kitajski posel).
Hladnokrvno.
Besedilo in foto
Pavle Kozjek
Bilo bi jutro kot vsako drugo v baznem taboru pod šesto najvišjo goro sveta. Okrog devete ure bi se na vhodu šotora pojavil naš tibetanski kuhinjski pomočnik Zangmu in ponudil jutranju »duth cha«, črni čaj z mlekom, ki bi nas pogrel in pripravil na vstajanje iz toplih spalnih vreč. Potem, čez kake pol ure, bi se iz kuhinjskega šotora oglasilo ropotanje s posodo, kar pomeni, da je na mizi zajtrk. In počasi bi prilezli iz svojih lukenj ... Ko si v baznem taboru, čas teče počasi in stresna naglica je oddaljena nekaj tisoč kilometrov v smeri proti zahodu.
Tabor pod 8201 meter visokim Čo Ojem je bil velikanski, pravo malo mesto na moreni ledenika Gyabrag Lho, ki se izpod gore počasi spušča proti severu na 4000 metrov visoko tibetansko planoto. Več kot 300 plezalcev je letošnjo jesen tako ali drugače poskušalo prilesti na goro: večina s kisikom, nekateri brez, eni samostojno, drugi spet z obilno podporo višinskih nosačev. Med pisano mednarodno druščino so se mešali šerpe, nepalski kuharji in njihovi tibetanski pomočniki, ki so med drugim stalno oskrbovali bazo s pivom in kokakolo po zelo zmernih cenah. Cesta je namreč le nekaj ur hoda proti dolini, od tam pa ni težko dostavljati tovorov na hrbtih vzdržljivih in spretnih jakov.
Jutro, 30. septembra
Jutro kot vsako drugo v baznem taboru, če nas ne bi zbudili streli. Eden, dva, nato nekaj zaporednih. So prišli lovci? Le kaj bi imeli iskati tod okoli? Torej verjetno vojaki, obmejna straža. So to opozorilni streli v zrak ali ...? Kaj drugega si skoraj ne upam pomisliti. Res je v prejšnjih dneh kar nekaj ljudi prečkalo sedlo Nangpa La, osrednjo pot tibetanskih beguncev na poti v Nepal in naprej v Indijo. A tod čez hodijo tudi trgovci, ki prodajajo cenene kitajske izdelke v Namče Bazarju na drugi strani himalajske verige. Sedlo je pred nami kot na dlani, prav nasproti baznega tabora, na višini 5600 metrov. Nenavadna budnica me dvigne pokonci, precej hitro se spravim iz šotora in pogledam v tisto smer: res se danes tam vije dolga, raztrgana kolona ljudi ... Na drugi strani, na vzhodu je vrh Čo Oja ovit v čuden oblak v obliki ribe, ki bi pri nas pomenil zanesljivo poslabšanje vremena. V Himalaji pa so pravila drugačna, lokalna – upam, da se vreme ne bo še enkrat pokvarilo, ker nas je že prvi sneg kar lepo ustavil in prisilil k nekajdnevnemu poležavanju v taboru. Spet se oglasijo streli nekoliko desno spodaj, na zahodnem koncu baznega tabora. Ptice prestrašeno prhutajo nad šotori. A od tod ni videti ničesar; le kolona črnih pik na snegu se navidez počasi oddaljuje. Spet strel, tokrat precej bliže, nekje na moreni neposredno pod našimi šotori. Obrnem se proti gori, naredim posnetek, dva, nato se vrnem v šotor. Jutranji mraz peklensko grize v prste ...
Že čez nekaj minut se med šotori baznega tabora pojavijo prvi vojaki. Verjetno patrola; eden nosi čez ramena kar dve kitajski »kalašnikovki«. Nato prav pod našimi šotori opazim še višjega oficirja, po vsem videzu sodeč poveljujočega. Oblečen je v brezhibno uniformo, z rdečo epoleto in rumeno zvezdo na njej, oficirsko kapo in, začuda, s cenenimi belimi supergami na nogah. Opazim tudi nekakšne nakolenčnike; verjetno zato, da si ne umaže hlač, ko poklekne in nameri puško. Vojaki se mu pridružijo, večina jih je navidez še v najstniških letih, poleg njih je skupina otrok, ki se stiskajo drug k drugemu. Videti so preplašeni. So Tibetanci v taboru dobili obiske? Morda, a zakaj so potem otroci v družbi vojakov? Prav nič mi ni jasno ... A nekaj se vsekakor dogaja, ker po stezi med šotori prihajajo novi vojaki. Na skrivaj naredim nekaj posnetkov. Oficir sprašuje, ali ima kdo daljnogled; plezalec iz bližnjega šotora, mislim, da je Američan, mu ga izroči. Vsi napeto zrejo proti sedlu. A tam na prvi pogled ni videti nič posebnega. Kolona ljudi je medtem izginila, kot črne pike na snegu so poniknili na obzorju. Sedlo je široko, skoraj ravno in težko je oceniti, kakšno razdaljo so medtem prehodili. Morda kilometer, dva, morda tudi več. Vojaki z otroki pa so se medtem počasi odpravili proti šotoru s kitajsko zastavo v sredini baznega tabora. Zakaj tibetanski otroci spremljajo vojake? Odpravim se za njimi, a kot kaže, so vsi odšli noter, le na vratih je nastala nekakšna gneča. Počasi se vrnem v svoj šotor.
Čez kakšno uro je tabor spet oživel. Vojaki se vračajo proti dolini, in glej, eden nosi na hrbtu odraslega Tibetanca. Spet otroci, tokrat nekoliko v ozadju. A vojak ne zdrži dolgo: precej grobo spusti Tibetanca na tla, da se opoteče in glasno zastoka. Očitno je ranjen v nogo, kljub temu se nekako ulovi s palicami, ki jih ima v rokah. Z ne ravno nežnimi besedami ga vojak nažene po stezi med šotori. Skrit za našo kuhinjo za nekaj trenutkov ujamem prizor s kamero, nato skupina izgine med šotori. Torej vendarle niso streljali samo v zrak!
Popoldne je v taboru navidez spet vse mirno. Po kosilu kot ponavadi še malo posedimo za mizo v našem velikem šotoru in leno, brez pravega motiva igramo tarok. Čas spet teče počasi. Uroš, Marjan, Emil, Aljaž in jaz bomo jutri odšli pod našo steno, nahrbtniki so pripravljeni in razen taroka in knjig nimamo prave zaposlitve. Popoldansko sonce je v tabor prineslo nekaj toplote, ki je na višini 5700 metrov, kjer je bazni tabor, še kako dobrodošla.
Tedaj iz pogovora pred šotorom ujamem besede »... the body is there«. V naslednjem trenutku sem zunaj in ko vzamem v roke daljnogled, ni več nobenega dvoma: v gazi na začetku sedla leži človeško truplo. Morda je od nas oddaljeno kakih 600 ali 700 metrov zračne razdalje, a že z majhno povečavo se vidi povsem razločno. To je bilo torej to ... Nekaj Tibetancev iz tabora se je zbralo v skupino pod našim šotorom, razburjeno se pogovarjajo, a nihče od nas ne zna tibetansko. Zato poiščem našega nepalskega kuharja Padama, ki je že o vsem obveščen. Pove mi preprosto in brez olepševanja: dva so ubili tam spodaj in tam v gazi leži dekle, ki so jo ustrelili v hrbet. Pozneje ga prosim, ali lahko to ponovi še v kamero. Previdno izbira besede in povsem ga razumem. Kot ekspedicijski kuhar bo verjetno prav kmalu spet potreboval kitajsko vizo. Odprava je zanj poklic, preživetje.
Sonan Palmo
Videli in izvedeli smo dovolj. Nad baznim taborom pod Čo Ojem je odtlej visela temna senca. Himalajska narava je včasih neizprosna, a nikoli tako. Trupla plezalcev, ki ležijo na marsikateri himalajski gori, so pretresljiva, a drugače: so rezultat človeških napak, le redko nesrečnih naključij. Nangpa La nam je letos postregel z drugačno zgodbo. V naslednjih dneh, med zahtevnim vzponom na goro, smo bližnje srečanje s kruto resničnostjo življenja Tibetancev nekako spravili v podzavest. Vsaj meni se je zdelo tako: obe strani te himalajske zgodbe, plezanje in dogodki na Nangpa Laju, ne moreta živeti druga z drugo, nasprotja so prevelika ...Uspelo mi je za kratek čas, do vrnitve z gore. Krvavi pregon pred očmi javnosti, hladnokrvno in preračunljivo izbiranje človeških ciljev na zasneženi ravnini – to je preveč tudi za nekoga, ki poskuša, tako ali drugače, iskati razloge za takšno ravnanje. Enostavno preveč.
Eno od elektronskih sporočil, prejetih po prvi objavi fotografij z Nangpa Laja na svetovnem spletu:
Spoštovani gospod,
zahvaljujem se vam za vaš pogum, zavzemanje za resnico in za pravice brezpravnih Tibetancev. Zgodilo se nam je toliko slabega in številni ljudje so bili temu priče, a le peščica nam je pomagala. Nimam besed, s katerimi bi se vam milijoni nas iskreno zahvalili. Prek vas bo svet izvedel, da Tibetanci nismo lažnivci in da nas pobijajo kot podgane ali mačke, kot ste zapisali v člankih. Zaradi vas in vam podobnim se bo na svetu ohranjala humanost.
V imenu vseh Tibetancev, med katerimi jih je veliko nepismenih, bi se vam neskončno zahvalil. Molijo za vas in so vam hvaležni.
Hvala, ker pri življenju ohranjate humanost. Bog naj obvaruje vas, vašo družino, prijatelje in vse državljane Slovenije.
Sonan Palmo