Delo, Ekrani v ogledalu - Peter Kolšek: Čeprav sodita oba torkova prispevka v širši žanr dokumentarno-reportažne filmarije, se razlikujeta kot hribi in doline.
Ne gre za to, da prvi (režiral ga je Božo Grlj) res pripoveduje o himalajskem pogorju, drugi pa o ravnici pred Sredozemskim morjem, na kateri leži izmučena Gaza, pač pa za to, da prvi priča o mirnodobskem, urejenem svetu, v katerem so ekstremni življenjski pogoji v funkciji užitka, drugi pa o svetu, ki je podoben peklu; v njem nevarnost ni užitek, pač pa vsakdanji obrok nesreče. Res imata obe oddaji – nekakšen dokumentarec tedna in zunanjepolitični magazin Globus – po programski shemi vsaka svoj določen termin, toda v tem primeru je bila takšna časovna razporeditev povsem neprikladna: ob enajstih smo gledali nekaj, kar bi morali ob devetih, ob devetih pa nekaj, kar bi lahko mirno počakalo na nočne ure.
Gorski ali alpski dokumentarci so zmeraj prežeti z zvišanim patosom; morda je tako zato, ker imajo alpinisti oči vedno obrnjene navzgor, v višave. O svojih podvigih pripovedujejo, v dobesednem in narativnem smislu (za kar seveda poskrbijo avtorji, ki so ponavadi tudi sami del hribolazniške misije), kot o izbrancih usode, ki morajo poleg strašnih nahrbtnikov na plečih prenašati tudi herojsko razmerje med naravo in človekom. Saj to je čisto v redu, navadili smo se, takšen je žanrski kanon – in poleg tega je omenjeno razmerje zmeraj na svoj ozkogledi način fotogenično. Nedvomno ima hribopotniško ljudstvo, kar Slovenci smo, do gorniških filmov erotično nagnjenje. Tokrat smo gledali, kako sta dve naši odpravi, leta 1986 in 2004, osvajali enega iz skupine šestih himalajskih vrhov, kako sta tam pustila življenje dva člana odprave (vzvišenim ciljem žal pritičejo tudi tragiške žrtve), za uvod pa smo poslušali spominsko kramljanje treh udeležencev. Avtor bi jih mirno lahko postavil nekam ob Ljubljanico ali na Grad, ampak ne, oni morajo, zvesti svoji naravi in film svojemu žanru, ob tem šetati pod nekimi zasneženimi domačimi vršaci.
Tudi palestinska enklava Gaza, stisnjena med morje, Izrael in Egipt, ta »največji zapor na svetu«, je seveda izjemno »fotogenična«. Kamorkoli se obrne kamera, so prizori uničenja, pomanjkanja in življenjske utesnjenosti. Za oko razvajenega Evropejca, ki gre konec tedna v hribe, so to podobe, v katerih si sebe ne more predstavljati. Pri tem kamera televizijske ekipe – ena redkih odprav na oddaljeno lokacijo, ki si jih je nacionalka v zadnjem času privoščila – ni iskala posebnih efektov groze in obrazov trpljenja, nobenega herojskega patosa hudo preizkušanih prebivalcev, nobenega tvornega razmerja med človekom in naravo, ker je ta zreducirana na zastrupljeno zemljo in neužitne ribe v morju. Tudi vezni tekst in nekaj intervjujev mladega Erika Valenčiča, ki je nova moč na TVS, deluje nepretenciozno, stvarno, tako pač je. Takšna je stvarnost v dolini. V gorah pa je čisto drugače.
Peter Kolšek