Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: ... Naš zaobljenec, ki mu domačini iz vasi tik pod njim pravijo tudi Veliki vrh, je v vsej svoji soseščini pravzaprav nekakšen prikrajšani posebnež. ...
V svoji družbi sicer ni najnižji (nekaj metrov manj pod nebo je zrasel sosednji Klek), a se tudi on z obiskom ne more hvaliti tako kot se to lahko njegovi dve višji in postavnejši sosedi. Dovška Baba, zahodni vogelni kamen skupinice, je najvišja in slovi predvsem med turno smučarsko srenjo, znamenito Golico, vzhodni mejnik skupinice, pa pozna »ves svet« po njenih belih cvetkah, ključavnicah (narcisah). Na severu ta venček karavanških vrhov zaključuje Koprivnjak, na videz nepomembna vzpetina, ki s svojo, ladijskemu kljunu podobno postavo štrli iz osrednjega grebena na sever, daleč nad Podrožco, nad severno ustje obeh karavanških predorov, cestnega in železniškega, na vzhodu pa se nad zaobljenim, na vse strani odprtim sedlom Rožca s Hruško in Jeseniško planino na jugu in Planino Rožco na severu, priostreni Klek postavlja kot stražar na valoviti grebenski poti od Dovške Babe do Golice. Naša gora je postavljena prav v središče tega vzpetinastega vrenja, vendar jo kljub mogočni pojavi, kakršno »na ogled postavlja« radovednim pogledom iz Savske doline tam okrog Jesenic, v pravem gorniškem pomenu lahko imamo le za privzdignjeno vzhodno ramo visoke gmote Dovške Babe.
Hruški vrh (1776 m)
Naš zaobljenec, ki mu domačini iz vasi tik pod njim pravijo tudi Veliki vrh, je v vsej svoji soseščini pravzaprav nekakšen prikrajšani posebnež, saj se edini ne more pohvaliti s takšnim obrambnim zidovjem, kakršno je bilo dano Babi in Kleku, ki se na severu, na koroški strani postavljata z razritim, prepadnim skalovjem, neprijaznim tako, da se ga izogibajo celo rogati štirinožni plezalci. Je pa zaradi tega naš vrh spet edini tod naokrog, ki je povsem lahko dostopen tako z juga kot s severa.
Naša južna dolinski izhodišča so na Jesenicah, na Hrušici in na Dovjem. Kdor bo začel na Jesenicah, se bo seveda popeljal po lepi cesti ali v Plavški rovt ali pa v Planino pod Golico (po domače v Rovte). Na sedlo Rožca in naprej na Hruški vrh je bliže s Plavškega rovta in prek lepe Hruške planine, ki kot pravljični vrt čepi v nedrjih našega mogočneža, dlje pa je s Planine pod Golico, od koder se moramo najprej spustiti k potoku Jesenici in se ob njem podati mimo Mentna, najvišje ležeče kmetije pod Golico, ter od tam ves čas proti severozahodu na Jeseniško planino, na Rožco ter po zahodnem grebenu na vrh. Na Hruško planino, Rožco in Hruški vrh pridemo tudi s Hrušice, po poti visoko nad Dobršnikovo sotesko in pod Suhim vrhom, vendar je ta pot bistveno daljša in premaguje veliko več višinskih metrov od prej omenjenih. Kadar začnemo naše potovanje na Dovjem, se najprej vzpnemo na planino Dovško Rožco, ki se sonči v svetlem južnem naročju Dovške Babe, od tam zavijemo daleč na vzhod, po dobro uhojeni stezici (delček Slovenske planinske poti) na sedelce med Babo in Hruškim vrhom, od koder je do cilje le še nekaj daljših in bolj navzgor postavljenih korakov.
Kdor pa bo stopil sem gor s severa, s koroške strani, bo začel svojo pot v Podrožci, od koder bo krenil po gozdni cesti, zaprti za javni promet, v Medji dol in v zatrep doline, v kotlu podobno kotanjo Planine Rožce, ki jo na jugu kot visoko obzidje oklepajo prepadne in krušljive stene Kleka, ter blaga, smučarskim srcem ljuba pobočja Rožce in Hruškega vrha. Le greben na zahod, na Babo, zna v slabih snežnih razmerah, razbit kot je, pokazati zobe. Zato vsakršna previdnost ne bo odveč.
Kamor koli se s prostranega vrha ozre oko, so povsod naokrog same gore s kraljevsko julijsko panoramo na jugu in daljnimi Visokimi Turami na severu, globoko pod nogami pa ozka Savska dolina in zasanjani Rož z Dravo in ljubkimi jezerci. Zdaj, ko zima kljub prihajajoči pomladi v gorah še vedno vztraja, ves svet tod okoli kar kliče zagnance s smučmi na nogah.
Več o tem našem potovanju preberite v knjigah Stanka Klinarja Karavanke (PZS, 1997) ter Irene Mušič in Vladimirja Habjana Karavanke (Sidarta, 2007). Poglejte tudi na zemljevid Jesenice 1: 25.000.
Mitja Košir