Legenda pravi, da je na planoti Lauco v mlinu na obrobju reke Radime živela mlinarka, ki je mlela pšenico.
Ženska je bila znana po tem, da je bila zelo skopa. Nekega dne se je pri mlinu ustavil ubogi lačni popotnik in prosil ženo za prgišče moke. Žena, ki jo je beračeva prošnja ujezila, mu je povedala, da moka ni njena, zato mu je ne more dati. Lačni mož je vztrajal, zato je mlinarka odrecitirala simboličen stavek: »Se cheste floure a è mee, che il gjaul me la puarti vie - Če je ta moka moja, naj mi jo hudič vzame«. In po teh besedah je hudič iz mesa in krvi vstopil v mlin, zgrabil vreče z moko in jih vrgel z bližnje pečine, tako da je nastal zelo bel in razpenjen slap, kjer tudi v sušnih obdobjih ostanejo na skalah jasno vidne značilne belkaste lise.
Vse skupaj je očitna posledica erozijskih pojavov, ki pa spominjajo na po skalah razsuto moko, ...
Po obilnem deževju v Villa Santini v Karniji se je kratkotrajni slap Radime, eden najvišjih v Italiji, spet prikazal v vsej svoji lepoti. Slavine pravijo v teh krajih, ko dežuje že od zgodnjega jutra, in čudovite gore zakrivajo žalostni nizkimi oblaki.
Ob koncu takih časov, ko se oblaki razprejo, se na parkirišču supermarketa, ob državni cesti Val Degano zbere velika skupina ljudi. Vsi imajo v rokah pametne telefone in zrejo v zraku: z začudenjem opazujejo, fotografirajo, snemajo, izrazit in privlačen naravni pojav, ki ga nepričakovan sončni žarek naredi še bolj spektakularnega ...
Po steni, kjer včasih teče slap, je napeta še ferata, ... morda se bo pa hudič kdaj spet razjezil!