Ivan Sivec: Pogled navzdol pa je bil kljub temu uspehu strašen. Strmina je bila velikanska, pod ledenikom se je bohotil samo še prepad. Bil sem prepričan, da tisti, ki mu spodrsne ali omahne na strmem ledeniku – ali pa cela naveza – nima nobene možnosti, da se kje ujame.
Nazaj pa nisva mogla več. Torej je bilo treba sestopiti samo po tem strmem ledeniku navzdol.
Kri v žilah mi je naenkrat zaledenela. Pod mojimi nogami je bilo nekaj centimetrov snega, pod snegom kakih deset centimetrov ledu, pod jim pa je – curljala voda! Ledenik se je v vročini hitro topil. Visel sem torej na ledeni skorji, pod katero je tekel potoček …
»Samo s konicami derez naprej!« je zaklical Štefan.
Spomnil sem se, da se mi je desna dereza v snegu, vedno na poti navzdol, že dvakrat snela. Kaj bo, če se mi to zgodi tudi tokrat? Tokrat, ko v bistvu visim med zemljo in nebom.
»S konicami naprej!«
Levo sem zabil v led, desno pa sem nerodno postavil na steno postrani.
»Ne tako, s konicami naprej!« je Štefan zavpil nenavadno ostro.
Naredil sem, kot mi je svetoval vodnik.
»No, saj bo šlo!«
»Ampak saj visim na ledu samo na sprednjih kavljih derez!«
»Brez skrbi! To je več kot dovolj. Kar počasi in previdno navzdol!«
Tedaj sem na čelu začutil čuden dih. Mrzel dih. Dih smrti. Če se mi dereza izneveri, me Štefan ob padcu zagotovo ne bo mogel obdržati na vrvi. Oba bova zgrmela navzdol. O, kaka sreča, da ni šla z nama še Tina! Potem bi tu gori na ledeni steni, pod katero očitno voda žubori vse bolj, trepetala še ona.
Leva noga mi je na lepem spet zadrhtela. Kar ni in ni hotela zabiti kavljev leve dereze v led.
»S konicami naprej!« je spet zavpil Štefan.
Na srečo se je za hip umirila. In tako sem spet lahko naredil po ledeni skorji korak navzdol …
Potem sem si rekel: Fant moj, življenje je zdaj v tvojih rokah. Pomaga pa ti lahko samo še brezjanska Marija. Doslej si imel srečo. Gotovo je bila Marija Pomagaj s teboj. Tudi tokrat te ne bo pustila na cedilu!
To mi je pomagalo, da sem sestopil še za dva, tri metre.
»Saj bo šlo. Samo s konicami naprej!«
Nikdar v življenju nisem pomislil, da je lahko življenje odvisno od dveh kavljev derez. In od sreče, s katero sem očitno obsijan z vseh strani.
Ko sem priplezal kot kak maček po ledu po krempljih navzdol prav do začetka strmega ledenika nad prepadom, se mi je Štefan prijazno nasmehnil:
»Tole je pa bil adrenalin, kaj?! In to prav za konec!«
Ko sva prečila še zadnjo past na ledeniku pod kamnitim stebrom, sva se prav po fantovsko objela in si rekla:
»Pravzaprav bi naju pri šestdesetih lahko srečala pamet. Tale Jungfrau, tale Devica, je pravzaprav za fante, ne pa za prismuknjeca v srednjih letih.« Tole o »srednjih« je seveda prav po Mlakarjevo hudomušno. O sebi je treba pač imeti najboljše mnenje. Tako ga ima vsaj eden na svetu.
Po drugi strani pa sem bil prepričan, da mi je dal vetra prav Mlakar. Ko sem šel na vrh, sem kar nekajkrat pomislil, ali je bil moj vrli Janko – posebno še v tedanji slabi opremi – sploh na vrhu. Ko sem tik pod vrhom vendarle spoznal, da je vse opisal iz prve roke, me je bilo pred njim kar malce sram. Le kako sem mogel podvomiti! In zdaj mi jo je, čisto na koncu poti, dal za nagrado pošteno po riti. Prav je imel!
Odlomek je iz knjige:
V njej nam eden najbolj branih slovenskih pisateljev Ivan Sivec v živahni in veseli obliki prikazuje življenje in delo planinskega pisatelja Janka Mlakarja, dodanih pa je tudi pet vzponov na evropske gore in sicer na Watzmana v Nemčiji (2713 m), na Catinaccio di Antermoia oz. Kesselkogel v Italiji (3003 m), na Grossglockner v Avstriji (3798 m), na Jungfrau v Švici (4158 m) in na Triglav v Sloveniji (2864 m), slednji v slogu Kako je Trebušnik hodil na Triglav.
Pisatelj Sivec se je povzpel na tako rekoč pet najvišjih evropskih vrhov po Mlakarjevih planinskih poteh, knjigi pa je dodan tudi zemljevid in dvainšestdeset avtorjevih barvnih fotografij.
Ivan Sivec Hudomušni ljubljanski hribolazec