Slovenske novice - Miha Korsika: Slovenski in svetovni alpinizem je izgubil človeka z veliko začetnico.
Pred natančno enim letom se je vrhunski alpinist svetovnega formata Tomaž Humar, ki se je rodil 18. februarja 1969, še zadnjič oglasil iz južne stene 7227 metrov visoke nepalske gore Langtang Lirung, kjer je pozneje umrl.
Zadnji Tomažev vzpon se je začel 5. novembra lani, ko je sam vstopil v steno, štiri dni pozneje pa se je, predvidoma ob sestopu z osvojenega vrha, po prvih informacijah nekje na višini 6300 metrov hudo poškodoval. Začela se je reševalna akcija, vendar helikopter zaradi izjemno slabega vremena ni mogel poleteti.
Tomaž je bil v izjemno slabem stanju, česar se je verjetno kljub svojemu večnemu optimizmu zavedal tudi sam. Le dan pozneje, ko je povedal, da je v težavah, je namreč edinemu članu odprave v bazni tabor sporočil: »Jagat, ta je moj zadnji.« To je bilo njegovo zadnje sporočilo.
V reševanje so se vključili tudi švicarski reševalci, ki so najbolj izurjeni za helikoptersko reševanje iz prepadnih sten. Reševalci so morali najprej locirati njegov položaj; ko so ga odkrili na 5900 metrih, se je do njega spustil Simon Anthamatten, eden najbolj izkušenih reševalcev na svetu, ki je na žalost le ugotovil, da je Tomaž mrtev. Pripel ga je na reševalno vrv in helikopter ga je odpeljal v bazni tabor.
Posmrtne ostanke slovenskega vrhunskega alpinista so čez en teden raztresli v najvišjem gorovju na svetu, kakor bi si najverjetneje sam želel, medtem pa se je pod Kamniškimi Alpami, kjer se je začela njegova alpinistična pot, na čustveni žalni slovesnosti zbralo več kot 2000 ljudi, ki so se poklonili alpinistični legendi.
Devet življenj
Na eni izmed osrednjih himalajskih spletnih strani so ob Tomaževi smrti zapisali: »Slovenski alpinist Tomaž Humar, za katerega se je zdelo, da ima tako kot maček devet življenj, je porabil zadnje izmed njih in umrl v nepalskih hribih. Eno izmed njih pa je prav gotovo porabil leta 2005, ko so ga na spektakularen način s helikopterjem rešili iz rupalske stene pakistanskega osemtisočaka Nanga Parbata.
Tomaž se je avgusta 2005 odpravil v pakistanski del Kašmirja, kjer si je, njemu podobno, zadal misijo nemogoče. Sam je želel premagati največjo in takrat še nepremagano steno na svetu, južno steno, ki od vznožja do 8125 metrov visokega vrha Nanga Parbata meri več kot 4600 metrov, vendar mu vreme ni bilo naklonjeno.
Na več kot 6500 metrih je prav zaradi slabega vremena zašel v težave, najprej je sestopil za nekaj sto metrov, nato pa obtičal več kot šest kilometrov nad morjem. Izkopal je luknjo, kjer je lahko le čakal na pomoč. Začela se je obsežna reševalna akcija, v katero sta se vključila tudi politika in tedanji predsednik države Janez Drnovšek. Čeprav v Pakistanu uradno ni dovoljeno reševanje v gorah nad 6000 metri, je tedanji pakistanski predsednik Pervez Mušaraf odobril reševanje.
Pilotoma tamkajšnje vojske je uspel neverjeten podvig, po šestih dneh, ki jih je Tomaž prebil na majhni polici, sta ga namreč s plovilom rešila iz stene, k temu pa je pripomogla tudi sreča. Tomaž se je v naglici pozabil odvezati iz stene, zaradi česar bi helikopter lahko strmoglavil, vendar se je vrv na veliko srečo pretrgala.
Bližnje srečanje s smrtjo pa Tomaža ni odvrnilo od njegove ljubezni – gora. V samoti se je čez dve leti podal v južno steno Anapurne (8091 m), kjer je začrtal novo solo prvenstveno smer.
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Čeprav so zdravniki menili, da ne bo več hodil, pa je Tomaž ne le hodil, temveč je postavil nove mejnike v svetovnem alpinizmu