Večer, 25.08.2005, Prosti strel
RDEČI KARTON
Humar umrl stop
Problem s Tomažem Humarjem je podoben mami v Partljičevi veselo žalostni TVdrami Mama umrla stop. Zaplet je povezan z živo mamo v domu za ostarele (in njeno dediščino), ki v resnici (še) ni umrla, kakor je bilo zapisano v telegramu.
Humar umrl stop. Verjetno bi bilo tako sporočilo z Nanga Parbata, če bi bil telegram vrhunec izumiteljstva. Humar si je v svoji luknji pomagal z naprednejšo tehniko, z vzdržljivimi baterijami in helikopterjem. Ni umrl. Ni si zvil ali pomrznil prsta, kar je prililo olje na ogenj razklane slovenske javnosti. Normalno, vsega so krivi mediji. To pot zares. Prav iz medijev - ti so družno, v času kislih kumaric, poročali najprej o nemogočem podvigu, nato o herojskem trpljenju in božji odrešitvi - leti nanj največ puščic. Humar je preživel in razvnel slovensko javnost. Plaz kritik se je nanj usul šele po vrnitvi, kakšna bi bila priporočljiva prej - preden se je spravil v pat položaj.
Ni ne zmagal ne izgubil, je pa preživel. Humar postane zgodba v trenutku, ko se mu zgodi nesreča. Ko je pri gradnji hiše padel skozi luknjo in se polomil bolj kot v gori, je bil zanimiv. Slike in intervjuji, obljube, da bo šel tja in opravil svojo nalogo. In je uspel. Spet se o njem piše in govori, mogoče bo kmalu posnel film, napisal feljton ali knjigo, obiskal kakšnega novega sponzorja, objel in potolažil revnega otroka.
Zasebno Humar ne moti, javno koga že. Dokler bi bil njegov samomor v steni - kako naj temu rečemo drugače? - zgolj njegova stvar, bi bilo za večino v redu in prav. A Humarjevi vzponi nikoli niso bili samo njegov osebni boj z naravo, ampak boj za dvig publicitete. Ko bi mediji molčali, bi bila "norost" njegovega plezanja zreducirana na zasebno odvajanje odvečne energije. Problema samomora se zavemo šele takrat, ko postane javen. Šeststo Slovencev letno naredi konec, v globoki zasebnosti. Če bi kdo izmed njih obveščal javnost, se v smrt metal z nebotičnika ali brez rokavic in mobitela plezal po Himalaji, bi se zanj zasrkrbeli, ga morda celo rešili. Tako pa...
Humar je - hote ali nehote - določil vrednost človekovega življenja: danes si, jutri te ni. Boli ga, gotovo najbolj, ko posluša tarnanja, češ koliko je vsa ta kolobocija stala. Kot bi lahko življenje izmerili s težo bankovcev. Tisti dan je novih štirideset ljudi raznesla bomba v Iraku. Poslušamo, gledamo in prezremo. Zaradi enega Humarja si žremo živce in zapadamo v stanje odsotnosti razuma (ali bolje: razumske odsotnosti). Vsaka mu čast.
Dokler si bomo Slovenci dvigovali adrenalin z razpravami o smiselnosti početij ekstremistov v športu, bo to dokaz, da nam na splošno niti ne gre slabo. Za vse nas so bolj realni problem naši ekstremni (ubijalski) šoferji kot pa prvenstvena smer v Rupalski steni ali za plavalca grozeči Misisipi.
Aljoša Stojič