Slovenske novice, 30.09.04 – Domen Mal: Neosvojen vzhodni vrh Jannuja (7468 m) je pravzaprav že zdaj slovenski - Pred njim se ga je lotilo že sedem slovenskih odprav, trije alpinisti pa so umrli
DAN V NOVICAH
Humarjev
solo na
Kumbakarno
Alpinist Tomaž Humar danes leti v Nepal, velikemu himalajskemu izzivu, še neosvojenemu vrhu Jannuja (7468 m) naproti – Pred njim se ga je lotilo že sedem slovenskih odprav, trije alpinisti pa so umrli, še preden so zapičili cepin v njegovo pobočje – Solista Humarja spremljajo alpinist Stipe Božić, za njegovo zdravje bosta skrbeli Anda Perdan in Nataša Pergar
Ljubljana, 29. septembra
V alpinističnem svetu velja Mount Everest za britanskega, K2 za italijanskega, Makalu za francoskega. Himalajski vršaci prevzemajo nacionalnost plezalcev, ki so jih osvojili prvi. Slovenci so bili, kljub izjemnim podvigom, doslej povsod pozni, kljub temu pa še niso prepozni. Jutri, na zadnji septembrski dan, se bo v Nepal odpravila štiričlanska odprava. Cilj: Tomaž Humar na še neosvojenem, tehnično zahtevnem vzhodnem vrhu Jannuja (7468 m).
Francozi so Jannu (7710 m), ki je dolgo veljal za najtežje dostopno točko na zemeljski obli, preplezali leta 1962. Toda Kumbakama, Speči bog, kot gori pravijo domačini, ima dva vrhova. Vzhodni je pravzaprav že zdaj slovenski, čeprav na tragičen način: po neuspešnem naskoku angleških alpinistov leta 1978 se ga je v zadnjih trinajstih letih lotilo kar sedem odprav s sončne strani Alp. Preplezala ga ni nobena, trije njihovi člani pa so tam ostali za vedno. Damjan Vidmar je leta 1992 utonil med kopanjem v hudourniški reki na dostopu h gori. Žiga Petrič in Bojan Počkar sta štiri leta pozneje med aklimatizacijo na bližnjem Kabruju izginila v snežnem metežu.
Zadnja sta se leta 2002 morala obrniti Tadej Golob in Grega Lačen. Vzhodni Jannu še naprej kaže ledene bele zobe. Mu jih bo naposled skrhal Tomaž Humar? »To steno, visoko dobra dva kilometra, imam že dolgo v glavi. Tehnično je zahtevna, v rangu Daulagirija. Primerjati ju pa ne morem povsem: tam sem že bil, tukaj ne,« dan pred odhodom pripoveduje 35-letni alpinist iz Zagorice nad Kamnikom. V odpravi se mu bodo pridružili še hrvaški, ki bo njegov vzpon slikovno dokumentiral, 
alpinist Stipe Božić ter zdravnica Anda Perdan in bioenergetičarka oziroma bioterapevtka Nataša Pergar.
Četverica bo navsezgodaj z brniškega letališča poletela na Dunaj, od tam pa direktno v Katmandu, kjer bodo, čeprav bodo leteli proti soncu, pristali še isti dan! Po običajnih birokratskih formalnostih bodo s helikopterjem nadaljevali pot v Ramče in po treh dneh pešačenja nekje na nadmorski višini 5200 m postavili bazni tabor. Prav najem helikopterja, za katerega bodo odšteli 18.000 dolarjev, bo morda najdražji del odprave, toda le po zraku se bodo lahko izognili maoističnim upornikom v TapeIjungu!
Po aklimatizaciji na pobočjih tretje najvišje gore na svetu Kangčendzenge (8598 m) 
- Humar in Božić bosta prebila noč na višini približno 7000 m - se bo začelo ključno poglavje. Naskok na Jannu. »Sprva je z menoj nameraval ruski plezalec, odlični solist Valerij Babanov, vendar se je premislil. Stene se bom tako lotil sam, v alpskem stilu, torej brez vmesnih taborov, dodatnega kisika, fiksne vrvi, in s čim manj prtljage. Upam, da na hrbtu ne bom nosil več kot dvajset kilogramov opreme,« pojasnjuje Tomaž Humar. V nahrbtniku bodo: spalna vreča in bivak vreča, kuhalnik, vrv, klini, ledni vijaki, metulji, vponke ter hrana, od juh in konzerviranih skuš do pršuta. »Pršut je osnova! Ker je (rdeče) meso, je dober za agresivnost, poleg tega edini hrustlja v mrazu. Lahko ga jem kar tako, skupaj z ledom. Čokolada bi v tem mrazu spominjala na žaganje.«
Predvidel je drugačno taktiko kot njegovi predhodniki: po skalah in ledu čez prečnico, nato skozi ozko grlo med serakom in skalno bariero, in trenutek odmora za odločitev - ali naj nadaljuje naravnost čez tako imenovano glavo, prekrito z gobastim ledom (od živega do nekakšnega mokastega ledu), ali pa zavije levo na greben in po njem doseže vrh. Lahke poti ni. »Največje težave pričakujem na višini 7000 metrov,« razmišlja Tomaž Humar. »Ker je stena vzhodna, se seraki ob jutranjem soncu rušijo še bolj kot zvečer. Zato bom plezal pozno popoldne in ponoči. Začel bom okrog 24. oktobra, ob polni luni, ki mi bo svetila. Vreme naj bi bilo zdaj, v pomonsunskem obdobju bolj ali manj stabilno, niso pa izključene nevihte, ki nastanejo zaradi bližine Bengalskega zaliva. Vsak sneg pomeni tudi plazove. V strmi steni zato ne bom tvegal s šotorom, ampak si raje izkopal poličko 
in se zasidral v steni.«
V nepredvidljivih razmerah in mrazu 30 stopinj pod ničlo, kadar ne piha, naj bi plezal najdlje sedem dni: pet dni gor in dva nazaj. »Z Daulagirija sem se vračal po normalni smeri. Tukaj bo mogoče sestopiti le prek stene.«
Kumbakarna. Speči bog. Če je gora tako jezna že med spanjem, kako utegne šele biti, če se zbudi. Tomaž Humar se zato odpove podrobnejšim napovedim. Vse bo izvedel gori, na gori. Slovenski gori? Za zdaj jo povzame v treh besedah: »To je strup.«
Domen Mal