Patricija Verdev: Smer je nastala že kar nekaj časa nazaj ...
... 24. julija letos, je pa res vredna obiska.
Kamniško-Savinjske Alpe, Škarje:
Šepet vetra, V-/IV, 200 m; prva plezala Patricija Verdev in Robert Skumavc; plezala izmenično.
Dostop kot za Smer skozi okno
Opis:
1.R Naravnost navzgor po poklini v zajedo, vse do velike luske ob kaminu. V-, 50 m (priporočljivo je
imeti metulja 2 in 3)
2.R Po kaminu in naprej čez previs, nadaljuješ po platah na rob gredine. Skalno uho in klin. IV+, 45 m
3.R Po gredini 60 m v levo, do stojišča. II
4.R Še malo levo in navzgor desno na polico, po njej in malo navzdol ter v desno usmerjeno zajedo na raz. IV+, 45 m
5.R Po razu proti velikemu kaminu. III+, 30 m
6.R Po desnem kraku kamina, navzgor čez skoke in na rob stene. IV+, 35 m
7.R Navzgor v lažji svet. II, 30 m
Sestop: Ob steni proti desni in na planinsko pot.
* * *
Se nekaj dodatnih besed...
Nekega dne ... (ja, vse se začne tako pravljično, se tudi nadaljuje pravljično ter konča pravljično) ;)
No, sva z Robertom Skumavcem, šla v raziskovalnem duhu proti Klemenči jami, namenjena plezati Frančkovo smer v Škarjah. Višje kot sva hodila, bolj nama je bilo jasno, da je vse premočeno. Krofička in Ojstrica sta bili od vlage kar črni. Oskrbnik nama prijazno ponudi in zagotovi, da ima suho klopco in moker pir. Midva pa, da greva vseeno pogledati še malo od bližje, steno, smer, alpinist - optimist. Pa sva šla, bližje kot sva hodila bolj nama je bilo jasno, da bo Frančkova štirica mokra in, da si res ne želiva biti tam sredi težav po vrhu vsega še v mokrem. Pa sva vseeno šla še malo naprej proti desnemu delu Škarij, kjer se skala kaže kot tista v Paklenici in bi voda morala veliko hitreje odteči, pa še sonce dobi prej, kot ostali del stene. Tudi tu naju videno ni zamikalo. Sem se pa zato zazrla v steno, desno od Polikarpovega stebra, ki je iz doline dobro skrita očem. Najbolj izstopa izrazita zajeda, ki nekako ločuje steber od ostale stene. Na daleč platasta in na mestih celo poraščena s travo. Pa sva šla pogledati od bližje kaj naju je pa stalo. Suho klopco in moker pir sva imela zagotovljen, ura pa je tudi že bila takšna, da ni bilo za vstopati v smeri.
Bližje kot sva hodila, bolj je stena postajala prijazna in kazala prehode na mnogih mestih. Od daleč sva videla le zajedo in ocenila da v cca. 2. ali 3. raztežaju pred polico čaka še previs.
Pod zajedo se napraviva, in firbčna grem pogledati malo višje, kjer se znajdem pod mokro plato ob mokri zajedi, po oceni, varovanja kar nekaj časa ne bi morala namestiti. Glava se je igrala z mislimi, "pa saj bo za klin, nekje" pogled je švigal proti desni, enostavno bi lahko šla desno po policah in nekako namotala naprej na polico, pa mi do tega ni bilo, ker je ta zajeda tako mamljivo vabila in obljubljala lepo plezanje.
Pa sem dala vponko v klin in poplezala navzdol. Odločena, da prideva nazaj, s kakšnim metuljem trojko ali celo štirico.
In tako sva odcapljala proti suhi klopci in mokremu piru.
Uskladitev za naslednji zmenek, je bila seveda zelo težavna, ampak se je poklopilo. Kljub zelo deževnemu vikendu na Klemenči jami se je v nedeljo popoldne Ojstrica hitro sušila. Robiju je uspelo priti do nedelje zvečer v Logarsko. In pogled na stene okoli je vlival optimizem, da bo zajeda suha.
Odpraviva se od koče oborožena do zob, z eno štirico, dvema trojkama, dvema dvojkama - ni da ni, poleg vseh klinov in zatičev večjih dimenzij.
Pot je hitro minila malo ob kramljanju kako se je imel Robi in kako smo se me imele na ženskem taboru. Tukaj naj dodam, da, da seveda lahko bi jo šla preplezati z eno od punc na taboru, če le ne bi bile stene tako mokre prejšnje dni, in če bi se izognila vesti, da če sva z Robijem skupaj začela, je edino prav, da skupaj tudi nadaljujeva in bi bila zamenjava soplezalca za ta vzpon nesprejemljiva.
Da nadaljujem s potjo, poleg pogovora, kolikor ga je bilo je glava mlela, vedno znova in znova, kaj bo, ali bo šlo, ali bo višje zajeda pokazala zobe, kaj bo v previsu, ali bo sploh suha skala tam zadaj itd. Veter pa je šepetal mirno in hkrati odnašal napetost v zraku. Zadnje skrbi pa so obvisele na ponujenemu hudičevemu krempeljcu Robija.
In tako sem zaplezala, se znašla v zajedi, pred vstopom vanjo zataknila trojko in se prepustila prečudovitemu plezanju. In zadeva je stekla. Tudi previs je prijazno ponudil dober prehod. Ki ga je Robi glasno naznanil in se je verjetno tudi njemu odvalil kamen iz pleč, ko je premagal to uganko pred polico.
Po polici sva nadaljevala ter iskala prvi ugoden, možen prehod, ki ne bi preveč skvaril linije. Malo so se tudi že začeli oblaki nabirati, veter pa je skoraj, da ne kričal v 4. raztežaju. Po 5. raztežaju sem se znašla pod velikim kaminom, ki je od daleč zbujal strah in trepet s svojo impozantnjostjo. Pa je tudi ta, hitro pokazal svojo mehko plat. Robijeva "beta", da se obrneš na začetku kamina okoli za 180°, je bila fantastična. Nato pa nadaljuješ čez previske, ki jih ustvarjajo zagozdeni balvani, vse do izstopa od tam pa še slab raztežaj v položnejši svet. Od koder poiščeš prehode na planinsko pot, ki vodi čez Škarje.
Veselje pa se je do konca izrazilo še le, ko so lokalci potrili, kako in kaj je s poteki in zgodovino plezanja v tem delu stene.