AO Črnuče - Jurij Rous: Želela sva si nekam stran od množic. Stran od množično plezanih sten in smeri.
Nekam, kjer v smereh ne tiči veliko klinov. Nekam, kjer je divjina. Nekam, kjer moraš pustiti veliko znoja zaradi dolgega dostopa in sestopa. Nekam tja, kjer tišina šepeta ... Izbrala sva si Rogljico oz. Centralni steber v Rogljici in ga z ne malo truda tudi uspešno preplezala. Časovno sva mislila, da bova hitrejša, a sva na teme Rogljice stopila še le ob 16.3o uri, vrh pa je bil zavit v gosto meglo, ki se je kasneje nekoliko razkadila. Zadnje krušljive raztežaje, ki so bili nekateri zelo zasoljeni pa je spremljalo še grmenje. Padlo je nakaj redkih, a debelih dežnih kapelj. Hujšega pa ni bilo.
No, tale Centralni steber ima v pretežni meri dobro oz. zelo solidno skalo, vršni del pa je krušljiv. Orientacija pa...je pa ni lahka. Pri nama ni šlo čisto brez težav. Možnih prehodov je veliko, od tebe pa je odvisno, kako težke raztežaje si boš izbiral. No, midva sva marsikje potegnila kako sladko, zato Miheličevi skici nisva čisto natančno v celoti sledila. Če plezaš vsaj približno pravilno po smeri in če ne zalutaš prav 
daleč stran potem te smer privede mimo okna in točno na vrh Rogljice. Okno je lepo, a ne tako veličastno kot je to na primer v Jalovcu, ko plezaš Hornovo smer.
Glede opremljenosti smeri pa ... med plezanjem sva večkrat naletela na zabite kline in prusike v njih, ki so bili povsem enaki, katerih pa po 1/3 stene ni bilo več. Očitno se je morala kaka naveza reševati s spusti po vrvi. Sicer smer ni opremljena, tu pa tam tiči kak klin (našla sva tudi eno sidrišče). Midva sva tudi kakega dodala. V najtežjem raztežaju, ki ga zagotovo ni v Miheliču pa sva poleg še enega klina, ki je že bil zabit dodala še enega malo višje desno + 2 zatiča, ki nista hotela ven. Ta raztežaj je sedaj zelo razkošno opremljen, kljub temu pa morebitnemu ponavljalcu smeri predlagam, da se temu raztežaju ogne in ubere kako lažjo varianto. Lahko pa seveda poskusiš in se preizkusiš.
In kako je z dostopom in sestopom? Sam predlagam spanje v Bivaku I, tako imaš do smeri le še največ urco, višinsko razliko pa si premagal že dan prej. Do smeri praktično le še sestopiš. Naj pa opozorim morebitne ponavljalce na tisto dolgo lahko prehodno gredo, ki jo opisuje Mihelič v svoji knjigi in ki se vleče pod stenami Škrlatice, Rakove špice in Rogljice. Slediti moraš krušljivi gredi, ki se vleče striktno pod prej omenjenimi stenami in nič nižje. Ko si na njej ponekod hodiš, nato pa plezaš navzgor po močno krušljivem žlebu (I-II), na koncu, ko postane siten se umakneš ven desno. Za tem in ko dosežeš ramo manjšega raza se po skrotju le še spustiš dol do začetka smeri. Jo preplezaš 1,2,3 in potem sledi zelo dolg sestop mimo Bivaka IV v Vrata. Opcija so tudi Škrlatiške grede, vendar moraš biti hitrejši , vreme pa ne sme biti megleno. Vsekakor je to smer, ki zahteva zrelo in izkušeno navezo.
Jurij Rous