Primorski dnevnik - Žarko Rovšček: Najbolj avtentično bi obudili spomin na Zorka Jelinčiča njegovi sodobniki. Žal jih velika večina ni več med nami. Letos bodo izšla tudi izbrana dela tega pomembnega slovenskega rodoljuba.

Današnji rodovi ga poznajo le iz pripovedi, ki med primorskimi rojaki mejijo že na legende, in iz literature, ki se, zahvaljujoč naraščajočemu zanimanju za zgodovino tigrovcev, vse bolj bogati. Letos bodo ob njegovem avtobiografskem delu Pod svinčenim nebom, zborniku Nad prezrtjem in mitom ter pismih iz jetništva (Pod rdečim svinčnikom) izšla tudi izbrana dela. To naj bi bila nekakšna zaokrožena zbirka vedenja o življenju in delu tega pomembnega slovenskega rodoljuba. Kdor ima vsaj malo raziskovalne žilice, naj si za začetek prelista predvsem stare številke Primorskega dnevnika, morda tudi Ljudskega tednika ali Jadranskega koledarja. Na njihovih straneh je v letih od 1946 dalje, pa vse do prezgodnje smrti leta 1965 polno njegovih člankov. Vsebina je različna, od času primerno udarnih, domoljubnih poudarkov, do planinskih, likovno-kritiških in celo znanstveno-raziskovalnih zapisov. Neutrudno Jelinčičevo pero se vsa ta leta ni ustavilo, kot bi po dolgih letih prisilnega molka slovenske besede, ki jih je sodoživljal s svojimi rojaki, vstal feniks. Onemel je šele v težki bolezni, tik pred smrtjo, poleti 1965. Sledimo lahko tudi njegovemu poslednjemu slovesu, ki je bilo v tisku dostojanstveno, močno obeleženo, tako kot se za človeka njegovega formata spodobi.
Široka brazda ostaja torej za njegovim narodno-buditeljskim, kulturnim in planinsko-organizacijskim delom, preširoka, da bi jo mogli ob 110 letnici rojstva kar tako prezreti. V Jelinčičevi osebnosti sta bili gotovo najbolj idealno združeni ljubezen do gorskega sveta in do domovine na splošno. Trdnost te zvestobe svojemu narodu, tudi v najbolj usodnih trenutkih, je bila večkrat na preizkušnji. Življenje Zorka Jelinčiča se zrcali v trpki narodovi usodi in obratno. 

Mladostna leta

Zorkova družina se je iz Loga pod Mangartom kmalu po njegovem rojstvu (5.3.1900) preselila na Ilovico pri Podmelcu. Tam je oče, zavedni slovenski učitelj Ferdinand Jelinčič dobil službo in stanovanje. Zorko je po osnovno šoli v domačem kraju v letih 1911 - 1918 je obiskoval C. k. državno realko v Idriji. Takoj po maturi (11. marca 1918) je bil kot »enoletni prostovoljec« vpoklican na služenje avstroogrske vojske. Ko so italijanske oblasti po vojni zasedle Primorsko, se je vpisal (1919) na Filozofsko fakulteto ljubljanske univerze. Njegovo prijateljstvo z dr. Klementom Jugom v času študija je zaznamovalo tudi njegovo nadaljnje življenje in nazore. Po podpisu rapalske pogodbe se mu je vse bolj oglašala slaba vest, da se je strahopetno umaknil »na varno«, daleč od svojih primorskih rojakov. Ob prvih povojnih volitvah v Italiji (15. maja 1921), enemu zadnjih dejanj demokracije v takratni Italiji, je skupaj s Klementom Jugom in Francetom Štrukljem ilegalno prestopil zasneženi greben Rodice in z drugimi naprednimi primorskimi študenti glasoval za slovenske predstavnike v rimskem parlamentu. Družil se je tudi z ljubljanskimi skalaši. V šolskem letu 1923/24 je po enoletnem vmesnem študiju v Padovi na ljubljanski univerzi dosegel absolutorij.

Delo za narod v okovih

16. marca 1924 je bil na Jelinčičevo pobudo na vrhu Porezna ustanovljen ilegalni Planinski klub Krpelj, nosilec planinske in speleološke dejavnosti v Posočju v obdobju razpustitve Soške podružnice SPD. Zorka je v letu 1924 močno prizadela tragična smrt soplezalca in stanovskega tovariša dr. Klementa Juga, nato pa še izguba očeta. Klementova smrt je bila do konca njegovega življenja povod za številne njegove spise. V jeseni leta 1924 je prevzel naloge tajnika Zveze prosvetnih društev (ZPD) v Gorici. Takoj se je vključil v živahno obnovo in ustanavljanje prosvetnih društev na Goriškem. Leta 1925 je prevzel še tajništvo naprednega, dijaško-študentskega Ferialnega društva Adrija, ki je združevalo tudi tiste mlade, ki se niso šolali. Tako so mu bili omogočeni živahni stiki z napredno mladino. Rojeval se je vse bolj oster skupni odpor proti raznarodovalnim ukrepom fašističnih oblasti. Aktivno je sodeloval pri organizaciji vsakoletnih zborovanj Adrije. Na tečaju pod Krnom je prvič srečal tudi znano aktivistko Fanico Obid, svojo kasnejšo ženo. Kot pobudnik in soavtor se je posvetil Adrijini izdaji zbornika Dr. Klement Jug. 4. novembra 1926 je fašistična tolpa ob pasivnem odobravanju policijske oblasti vdrla v prostore ZPD v Gorici in popolnoma uničila opremo, skupaj z lastnino nekaterih društev. Takojšnje nadaljevanje in ohranitev stikov s tajniki prosvetnih društev sta bila odgovora Jelinčiča in sodelavcev na brezizhodno situacijo. Narodnoobrambnega dela ni moglo nič več zaustaviti.
Od sredine leta 1927 dalje so bila razpuščena vsa še delujoča slovenska društva in ukinjen ves slovenski tisk v Julijski krajini. Tudi gospodarskim ustanovam ni bilo prizanešeno. Za ilegalno delo, ki je bilo edini izhod, je bilo že vse pripravljeno. Sredi septembra 1927 je bil na Nanosu sklican ustanovni sestanek ilegalne protifašistične organizacije TIGR, ki se ga je udeležil tudi Jelinčič. Ni slučaj, da so številni člani Adrije in prosvetnih društev postali glavni zaupniki TIGR-a. V valu aretacij so bili tudi Jelinčiču, ob Albertu Rejcu glavnemu organizatorju TIGR-a, že za petami. Zaradi nesrečnega zdrsa na snežišču pod Višem, kjer si je nalomil hrbtenico, je bil dalj časa nepokreten. Karabinjerji so ga lažje nadzirali. Včasih mu je le uspelo, da se je za nekaj ur izmaknil budnemu policijskemu nadzoru in prisostvoval kateremu izmed sestankov dijaških srenj ali vodstva TIGR-a.

Najbolj ustvarjalna leta v ječah

13. marca 1930 so ga aretirali. Na procesu pred posebnim sodiščem v Rimu je bil obsojen na 20 let ječe, ki jo je zaradi različnih pomilostitev preživel 9 let. Surovih preizkušenj pa s tem očitno še ni bilo dovolj. Srečni dogodek, rojstvo hčerke Jasne tik pred začetkom druge svetovne vojne, je bil obenem nesrečni porod in smrt njegove žene Fanice. Že čez dva meseca, so ga kot režimu »nevarno osebo« skupaj z drugimi zavednimi Primorci poslali na »varno«, v internacijsko taborišče Isernia na jugu Italije. V težkih razmerah so interniranci sledili skopim vestem o dogajanju v domovini. S kapitulacijo Italije se je končala Jelinčičeva jetniška kalvarija. Svoboden se je, kljub pomanjkljivim informacijam iz domovine, takoj odločil vstopiti v vrste partizanov. Močno oslabel po dolgem jetništvu se je marca 1944 prebil preko zavezniško-nemške fronte v Bari, kjer je bila partizanska baza NOVJ. Z imenovanjem za člana predsedstva PNOO za Slovensko Primorje in Trst je Zorko Jelinčič doživel pomembno priznanje za svoje protifašistično delo. V Trstu je leta 1945 prevzel naloge v. d. načelnika Kulturno-prosvetne komisije in odgovornega za umetnost in ljudsko prosveto znotraj PNOO, kasneje pa še številne druge funkcije na kulturnem področju na Tržaškem. 

Raziskovalni nemir in neutrudno pero

Na Jelinčičevo pobudo je bilo obnovljeno Slovensko planinsko društvo v Trstu (5. maj 1946), katerega predsednik je bil do svoje smrti. Bil je eden glavnih pobudnikov in predsednik pripravljalnega odbora za ustanovitev Zveze primorskih planinskih društev (9.-10. julija 1946 na Nanosu), ki je delovala do priključitve Primorske k matični domovini.
Posebno strast je čutil do raziskovalnega dela in pisanja, saj njegov pisni opus zajema preko 400 naslovov. Loteval se je predvsem domoznanske problematike, planinstva, različnih področij kulture, torej vsega kar je utemeljevalo dolgoletni obstoj slovenskega naroda na Tržaškem. Pregled njegove bibliografije kaže na izjemno širino duha. Po vojni se je še enkrat poročil in ustvaril novo družino, v kateri sta se rodila sinova Zlatko in Dušan .
V zadnjem obdobju življenja se je še bolj posvetil raziskovalnemu delu znotraj Odseka za zgodovino in etnografijo pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, hkrati pa pridno objavljal. Izstopajo predvsem razprave s področja mikrotoponomastike, slovenskih ledinskih imen na Tržaškem in etnografije. Pionirsko vlogo je odigral tudi na področju arheologije. Skoraj do svoje zadnje ure je pripravljal zemljevid s krajevnimi in ledinskimi imeni, Tržaško ozemlje, ki je izšel po njegovi smrti. Dragocena pričevanja iz svoje dobe je zapustil v spominih, ki sta jih hči Rada in sin Dušan uredila po njegovi smrti.
V začetku šestdesetih let se je začela ponovno oglašati bolezen, ki si jo je nakopal v dolgih letih italijanskih ječ. Za njenimi posledicami je umrl 13. julija 1965 v Trstu. 

Gore - strast in opora

Na osebnost Zorka Jelinčiča so močno vplivale težke razmere na Primorskem po zasedbi Italije med obema vojnama. Gore so v človeku blage duše skovale trden in neupogljiv značaj. Z njimi je prežeta njegova podzavest. Sredi vrtinca nalog, usodno povezanih z narodnostnim bojem na Primorskem, je ostal njihov častilec do zadnjega diha. Svobodne gore so pomenile tudi svobodo ljudi, ki živijo ob njihovem vznožju. Primorski planinci so se njegovemu spominu že leta 1965 oddolžili s poimenovanjem doma na Črni prsti. Ob stoletnem jubileju njegovega rojstva je bilo na pobudo Planinskega društva Tolmin organizirano enodnevno posvetovanje in tisk zbornika Nad prezrtjem in mitom, v Novi Gorici poimenovana ulica, letos pa izidejo tudi njegova izbrana dela.
Zorko Jelinčič kot osebnost združuje blag značaj primorskega človeka in obenem njegovo trdo pest, nujno potrebno v neprijaznih časih narodove grenke preteklosti. Njegova odločna beseda pa je potrebna še danes. Negujmo jo kot izročilo za trenutke, ko jo moramo Slovenci zastaviti za reševanje osnovnih človeških pravic. Danes so drugačni časi, pa tudi vrednote. Vse kar imamo, se navidez zdi kot bi padlo z neba, kar pa ne pomeni, da na te svetle zvezde kolektivne zavesti našega naroda lahko kar pozabimo. Naj bo 110 letnica rojstva Zorka Jelinčiča priložnost, da zaprašeni spomini ponovno ožarijo in nas navdihnejo k premisleku.

Žarko Rovšček