Planinski vestnik - Martin Šolar: Igor Maher, gornik, kolesar, fotograf, publicist, biolog in raziskovalec ...
Poznopopoldanska svetloba z igro dolgih senc se razliva po kraški pokrajini. Borovi gozdiči, vrtače, vinogradi in slikovite vasice. Razgibano površje me vsakih nekaj minut pripelje na vzpetino in v ozadju nad Trnovskim gozdom se kažejo gore. Res je lepo in ni čudno, da je vzljubil te kraje. Kar naenkrat sem v kraški vasi Pliskovica, nenavadno veliko ljudi je nocoj tu. Tihi pozdravi, nemi stiski rok, srečanja prijateljev, ki se dolgo nismo videli. Zakaj smo tu – zakaj nas je na tak način tako lahko zbral skupaj. Igor. Odšel je med zvezde in nas povabil na svoje zadnje srečanje.
Zimski tečaj za mladinske vodnike marca 1981 na Uskovnici (od leve proti desni): Martin Šolar, Milena Ekar, Boštjan Jernejc, Igor Maher (arhiv: Martin Šolar)
Igor Maher, gornik, kolesar, fotograf, publicist, biolog in raziskovalec je konec julija 2009 v svojem sedeminštiridesetem letu odšel na drugi svet. Tistega, po svoje zelo lepega in s čustvi nabitega večera avgusta letos smo na spominski slovesnosti ob Igorjevi smrti gledali projekcijo slik, obujali spomine in kar nekaj nas je povedalo nekaj besed v njegov spomin. Uredništvo Planinskega vestnika me je zaprosilo za pisanje nekrologa, kar ni lahko delo. Igorja sem poznal dolgo – hribovsko, prijateljsko in poklicno. Nekako se zdi, da bi moral napisati, kaj je Igor vse počel in čemu je dal neizbrisen pečat. Prav, lahko poskusim, pa vendarle ta čas ne morem brskati za podatki in se imeti za bibliografa. To bo glede na Igorjevo vsestransko aktivnost treba storiti – vendar kasneje in ne jaz, njegov prijatelj. Še vedno mi je ob njegovem odhodu težko. Napisal bom po svojem spominu, z ljubeznijo in osebno obarvano. Napake in izpuščena dejstva pa mi bo vsaj Igor gotovo oprostil. »No ja,« bi rekel in se prisrčno nasmehnil.
Igorja sem poznal skoraj 30 let. V rosnih najstniških letih, pri najinih sedemnajstih, sva oba prišla leta 1980 v Bavšico na tečaj za mladinske planinske vodnike. Igor je že imel za sabo Mont Blanc in nekaj plezarij. Skupina »matičarjev«, Primož, Andrej, Boštjan in Igor, je imela svoje štose, posebej je izstopal slogan: »V hribe hodimo zato, da ne prožimo kamenja.« Igor je bil na tečaju zagnan, poln znanja in hotel je biti in je bil najboljši tečajnik. Vleklo ga je v alpinizem, poleg tega pa ga je privlačila gorska pokrajina, hribi sami, in že takrat je fotografiral. V tem sva si bila podobna.
Skupaj sva opravila tudi zimski tečaj za mladinske planinske vodnike na Uskovnici, se resnično spoprijateljila in poleti 1981 sva mladca sama odšla odkrivat Durmitor. Poseben »tretma« na letalu za Tivat, avtoštop, bivaki pod zvezdnatim črnogorskim nebom, plezanje, osvajanje vrhov. Ves svet je ležal pod nama – vsaj tako sva si takrat mislila. Opravil je začetni alpinistični tečaj, na katerem je izživel del svojih sanj – kot tečajnik je plezal s slavnim Nejcem Zaplotnikom. Kmalu zatem je Igor razočaran odšel v vojsko v Bitolo – mogočni Pelister ni mogel nadomestiti obljubljenega služenja vojske na Bohinjski Beli ali vsaj v Tolminu. Ko je bil na dopustu, sva skupaj odkrivala bovške in bohinjske gore. In verjeli ali ne, od takrat nisva bila nikoli več skupaj v hribih. Jeseni 1982 sem odšel k vojakom jaz in tam v Delnicah me je enkrat obiskal tudi Igor – bil je s kolesom, z njim pa še Baza in njuni dekleti.
Igor se je z vnemo posvetil študiju biologije, hodil je v hribe in kolesaril, fotografiral, zbiral stare kose pohištva in jih prodajal na »bolšjaku«. Srečevala sva se na faksu, pa tudi pri njem na Cankarjevi in kasneje na Ilirski, redkeje sva se videla v gorah. Tudi plezal praktično ni več. Ker je bil po eni strani dosleden in natančen, po drugi strani pa ga je zanimalo veliko stvari, je študiral relativno dolgo, a kljub vsemu diplomiral na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Ves vesel mi je pripovedoval, da so mu na fakulteti obljubili mesto mladega raziskovalca – tega si je vedno želel in upal, da bo lahko združil ljubezen do gora in narave s poklicem. Verjamem, da bi lahko postal prvovrstni terenski raziskovalec. Nekega zimskega večera prelomnega leta 1991 me je pri nas doma na Bledu dolgo v večer čakal, kot da bi mi nekaj rad povedal. Kot zanalašč smo tisto nedeljo po turnem smuku s Kanjavca obredli vse bohinjske gostilne in ko sem prišel domov, Igorja ni bilo več.
Leto 1991 je bilo v mnogočem prelomno, tudi za Igorja. Preživel ga je in začel novo življenjsko poglavje. Tokrat drugače in ne tako kot poprej. Neverjetno, koliko volje je imel in kaj vse je počel ne glede na to, da je vse počel kot paraplegik na invalidskem vozičku.
Na fakulteti so držali besedo in Igor je imel službo. V Ljubljani v Savljah si je uredil stanovanje, prilagojeno invalidom. Hotel je živeti sam. Še največjo preglavico je imel z iskanjem parkirnih prostorov in snegom. Tudi zato ga je vleklo drugam in zato je našel Sveto na Krasu. V gore ni več mogel, Kras pa je vse bolj obvladoval in se mu razdajal – do konca!
Igor je kmalu zapustil fakulteto in zaplul v vode samostojnega raziskovalca in publicista. In ker sem tudi jaz dobil službo, ki sem jo sanjal (Triglavski narodni park), sva začela sodelovati tudi poklicno. Projekti Komisije za varstvo gorsko narave, ki jo je na sebi svojstven način vodil Igor, nova doktrina predmeta Varstvo in poznavanje gorske narave za Planinsko zvezo Slovenije, zloženke z okoljevarstveno problematiko, rastlinske čistilne naprave in okoljska problematika planinskih koč so bile le del najinega poklicnega sodelovanja. V tistem času se je Igor lotil tudi pisanja kolesarskega vodnika. Sam oziroma s svojim psom Gizmom, velikokrat z očetom, nekajkrat sem bil pa tudi jaz zraven, je v svojem, za invalide prilagojenem avtu prevozil Slovenijo in napisal še danes kultni Veliki kolesarski vodnik po Sloveniji. Imel sem čast napisati kritiko tega Igorjevega »življenjskega dela« in tudi na tem mestu bi rad še enkrat citiral tisto, kar me vedno znova prepričuje v tej knjigi in kar odlično označuje Igorja samega: »Opisi izletov dokazujejo Maherjevo izredno poznavanje Slovenije. S tenkočutnim posluhom za pokrajino in njene značilnosti ter z jezikom, ki ga je veselje brati, nas popelje po deželi in nam odkriva podrobnosti, ki jih do sedaj nismo poznali.«
Igor nikoli ni opustil fotografije, še več – nova perspektiva (največkrat pogledi z avtomobilskega sedeža) so dali njegovi fotografiji drugačno, dodano vrednost. Sodeloval je v uredniškem odboru Planinskega vestnika, razvil idejo danes uspešnega programa PZS Varuh gorske narave, skupaj sva iskala poti za drugačno delovanje CIPRA Slovenija. V zadnjem desetletju se je povsem posvetil Krasu – ohranjanju vrednot te enkratne pokrajine, a tudi razvojnim projektom, ki pa so bili vedno zeleno, trajnostno obarvani. Obiskoval sem ga v Svetem, vedno je bil poln dela, idej, načrtov. Razdajal se je in pozabljal nase – zato ga je vsake toliko časa »zabasalo« in zdravje se je žal slabšalo. Pred tremi leti je v vlogi projektnega vodje šel za eno leto celo ponovno v službo na Zavod za varstvo narave. Projekt Tisoč in en kal je bil neke vrste njegov labodji spel. Končal ga je, a zdravstveno se po njem ni nikoli več pobral.
Ko sem v jasni poletni noči odhajal s Pliskovice, sem ga videl tam med zvezdami – bil je z nami in vesel, da nas je srečal. In verjamem Igor, da se bomo tam zgoraj nekoč spet srečali! Bog s teboj!
Martin Šolar