NeDelo - Dejan Ogrinec: Titanski Tržičan - Če plezaš v ledu, si hitro premrl, če si najboljši, si Klemen.
V dneh kot Žan Košir se je na vrh povzpel še en Tržičan, 41-letni Klemen Premrl in se malone sočasno tudi vrnil v domače mesto. V svetovnem vrhu lednega plezanja je že leta, a njegovi nastopi potekajo brez občinstva in ceremonij, dosežki pa, roko na srce, niso nič manj vredni kot tisti prijatelja Žana.
Klemen Premrl se je vrnil iz kanadskega parka Wells Gray Provincial Park, kjer je bil dva februarska tedna in se je v drugo spopadel z največjo, 200-metrsko ledeno streho na svetu, ki jo ustvarita veter in voda slapu Helmcken Falls, kajti v takem previsu led sicer ne more obstati.
Premrl je tudi letos zvišal mejnike možnega. Brez večjih težav je preplezal dve novi smeri v tisti izjemni votlini. Clash of the Titans (ocena WI10+) in Overhead Hazards (M13+). Prva smer je prvenstvena. Naredila in preplezala sta jo Klemen Premrl in 39-letni Britanec Tim Emmett. Smer je dolga kakih 50 metrov, torej raztežaj. Po težavnosti v trojčku najtežjih lednih smeri na svetu. Druga smer je bila mega projekt, a ne za Klemna. Pohrustal jo je in tako opravil prvo ponovitev, tudi to – prosto.
Overhead Hazard se je lotil legendarni kanadski plezalec v ledu in miksih, dry toolingu, mešanici skale in ledu, 46-letni Will Gadd, odkritelj neverjetnega plezalskega območja. Za uspeh v vizionarski smeri je še s štirimi plezalci potreboval tri tedne. Zavrtali so 90 svedrovcev in uporabili 90 kompletov. O plezanju so posneli film za Red Bull, kjer je sodeloval helikopter, pet snemalcev in fotograf, prepričani, da je (morda) še dolgo ne bo zmogel nihče drug. A so se ušteli.
Tuširanje
Pojdimo po vrsti. Prva smer v izjemnem previsu je Spry On. Gadd in Emmett sta jo preplezala leta 2010. V območju 140 metrov visokega Helmcken Fallsa sta jo izpeljala po stropu velikanske votline, preko katere pada slap, ki zaradi obilice vode ne zmrzne niti pri minus 30, špricanje padajoče vode pa s pomočjo vetra ustvarja po stropu ledene stalaktite. Torej se za razliko od običajnih lednih slapov ne pleza po osnovnem (zamrznjenem) curku, ampak po visečih ledenih svečah. Smer je ob nastanku požela veliko medijske pozornosti. Prvaka sta najprej plezala tehnično, namestila svedrovce za varovanje, šele potem sta jo preplezala ledno.
V zimi 2011/2012 je prišel na plezanje tudi Klemen z Emmettom in uspel v prvo. Smer, ki je bila ob nastanku krepko težja od vsega na svetu, saj sta jo prva plezalca ocenila s tri stopnje višjo oceno kot najtežje dotlej, je s Klemenom doživela prvo ponovitev: »V celotni dolžini ni niti enega dry tooling giba, nič skale, samo led. Gre za običajno ledno plezanje, le da je neobičajen izjemen 45-stopinjski previs onkraj vertikale«. Will Gadd: »V malo stvari v življenju sem stodstotno prepričan. A v to, da je votlina slapu Helmcken nekaj najbolj divjega in najboljšega na svetu, pa popolnoma. Za nekatere najboljše plezalce bo to postala potovalno-plezalska destinacija. Podobno kot lov na velike oceanske valove ali plezanje v Himalaji.«
Klemna prosta ponovitev Spry Ona ni zadovoljila. S Timom sta potegnila raztežaj nad obstoječo smerjo in počakala na ohladitve, saj jima visoke temperature niso bile naklonjene. Klemen: »Kot bi plezal pod tušem, le da voda ni ravno topla! Težava je tudi izhod iz jame, ker gre za loterijo in to precej srhljivo. Pomaga samo hiter tek. Nad glavo ti visijo nekajtonske sveče. Vsake toliko se katera odlomi in opomni, kaj se utegne zgoditi prepočasnim.«
Ob ohladitvi sta kot prva izplezala na rob skalnega kraterja, prek katerega pada osnovni slap Helmcken Falls, Klemen pa je vso smer preplezal prosto in nastala je smer Spry On Top, z oceno WI10, 200 metrov.
Še pred uspehom v Spry On sta opravila s prvim vzponom v ledni smeri Wolverine, ki so jo nekaj dni prej navrtali drugi, a so se neuspešno umaknili. Tako sta imela pravico do plezanja, ki sta jo dodobra izkoristila. Klemen (spet) celo prosto. Wolverine je še vedno (trenutno) najtežja povsem ledna smer na svetu, ocena WI11.
Tistega zadnjega dne
Potem ko sta izpeljala prvenstveno Clash of the Titans, sta se zaradi otoplitve morala spet za nekaj dni umakniti in se vrnila, ko je zopet malce pritisnil mraz. A časa sta imela le pet dni. Klemna je čakal polet proti domu.
Škoda je bila, ker nista vedela, ali bosta resnično poskusila v ekstremno težki sedemraztežajni Overhead Hazard. Gadd je po svojem vzponu iz smeri pospravil vse komplete. To pomeni, da sta morala fanta smer najprej na novo opremiti s kompleti in izgubila prepotrebni čas za študij gibov.
»Priznam, da ko sem smer videl od blizu, ko sva stala spodaj, sem se pokakal. Če ne bi Tim forsiral, ne vem, kaj bi bilo,« začne Klemen in nadaljuje: »Potem pa je na zadnji, edini in ključni dan, žreb padel nanj. Tako je začel. A mu je padla motivacija, ni bil prepričan vase. Kmalu je naredil napačen gib in to je bilo dovolj, da je padel. V tistih previsih, če narediš napako, recimo samo nogo zatakneš narobe, imaš časa za popravek samo nekaj sekund. Če ne, greš v zrak. Vrsta je prišla name. In ravno tisti dan mi je v glavi nekaj kliknilo. Bil sem sproščen in odločen. Vedel sem, da ne smem niti enega giba narediti napačno. Tako sem splezal naprej vse težje raztežaje, Emmet tri lažje. Gaddova prvotna ocena se mi zdi rahlo previsoka, moje mnenje je samo M13, ampak jaz sem med svojim plezanjem potegnil daljši raztežaj. Morda zato. Upam, da ne bo zamere!?«
Nori meseci
Sicer je Klemen Premrl za teh 14 dni treniral norih šest mesecev. Spomnil se je na Toma Česna, ki je nekoč izjavil, da brez vrhunskega treninga ni vrhunskega rezultata. Namesto da bi plezal v skali, kar drugače raje počne, ali smučal v gorah ali kolesaril, je vsak dan izvajal zgibe (veso) na cepinih, s 45 kilogrami na hrbtu, kar sta dodatni dve tretjini njegove teže.
Dnevno je izvajal tri serije po 12 krogov na podstrešju. Seveda po ogrevanju. Za občutek: ena serija ima 120 gibov, ves čas visi na rokah, in mu vzame okoli 25 minut. Od nenehnega visenja na glavo in ker so trebušne mišice ves čas napete, je skoraj bruhal. Šele zadnja tedna pred odhodom se je uspel navaditi na ta problem. Da ne omenjamo še ene težave: težko je najti kvalitativno ustreznega soplezalca in ni bilo ustreznih lednih razmer, da bi sploh preveril, kako natreniran je!
Za konec Klemen, kofeinski odvisnik, kot pravi v šali, doda: »Nobena skala na svetu ne visi toliko ven kot led v tej votlini. Praktično plezaš ves čas vzporedno s tlemi. Kmalu za nama je prišla tudi Južna Tirolka Angelika Rainer, zmagovalka svetovnega pokala v lednem plezanju. Začela je s smerjo Spry On, a je priplezala samo do drugega svedrovca. Smer je bila zanjo in njeno ekipo preveč kompleksna. Nevarna. Potem sva jo s Timom povabila, da poizkusi v Clash of the Titans, kjer sva ji pustila komplete in v treh dneh jo je zmogla. Seveda, lažje je poizkušati, če je smer pripravljena in varna, da mirno naštudiraš gibe«.
Dejan Ogrinec
Foto: Klaus Dell’Orto, Dejan Ogrinec