Tone Železnik: Nevsakdanje srečanje in še bolj nevsakdanje doživetje!
Prijatelj je nekoč rekel: Druži se z "Uličarji" pa boš marsikaj doživel!
Najprej nas je bilo pet, potem sva šla z Marjanom sama. Na parkirišču pri Koči na Gozdu dva znana obraza, toda sive celice ob tej uri še niso v polni formi. Pod steno s skupnimi močmi ugotovimo, kdo sta Urška* in Andrej*. Bili smo zanimiva skupina: dva mlada Ljubljančana, dva Avstrijca, dva prava kerlca iz Idrije, oba "zvezdičarja" in midva.
Na snežišču sva z Marjanom (kljub derezam in cepinu v nahrbtniku) po opičje sledila Avstrijcema naokoli in potem tudi prav po opičje lezla navzdol, medtem pa so ostali natolkli stope in elegantno prečili snežišče.
S 110% optimizmom smo pridobivali višino in na 1800 metrov našli pomembno sporočilo o podoru na Hanzovi poti. Toda ne bi bili pravi Slovenci, če ne bi z nezmanjšanim optimizmom lezli na 2200 metrov po znanem načelu, da noben oreh za pravega gornika ni pretrd. Pa še Andrej* je imel štrik v nahrbtniku!
Pa nam je ljuba mati narava znova pokazala, kakšen droben prahec smo ljudje v primerjavi z njo! Gora nas na tako lep sončen dan preprosto ni hotela! Enega smo še spravili čez vidni del podora in ko se je Urška* pripravljala za prehod ob vrvni ograji, se je pa začela prava "vojna" s topniško predpripravo napada. Kaj takega ne do(pre)živiš pogosto v gorah. Beli kot mlinarji s spominskim zapisom pod šifro "pomni še pol ure po smrti".
Pa znova na 1800 metrov, nato pa sva z Marjanom še malce "potelovadila" po Kopiščarjevi navzdol. Je na Tičarjevem domu Urška* z nasmehom omenila, da sva imela en dober feratarski trening.
Dobrih deset let smo "hodili" po Hanzovi na Prisank, a nam v prekrasnem dnevu v prvem poskusu ni uspelo. In sva po pivu na Poštarskem domu (samo zaradi prahu v grlu!) z Marjanom po Hanino pozdravila mogočno goro: "Adijo Prisank, adijo Hanzova - pridemo spet prihodnje leto!"
Bil je znova čudovit gorniški dan s čudovitimi ljudmi! Na koncu šteje več, kot če bi "zmajstrali" Hanzovo in stali na vrhu Prisojnika!
Vsi ste bili v najinih mislih!
Tone Železnik
Fotografije Tone Železnik in Andrej Stritar
* Urška in Andrej Stritar, naša stara gorniško/knjižna "znanca"; le kdo ju ne pozna!? (Gore nad Sočo, Z otroki v gore, 111 izletov po slovenskih gorah, KSA, Karnijska potepanja ... in najnovejši vodnik Gore Slovenije.)
Andrej Stritar: Ko smo prišli do podora, nas je prehod čezenj sprva skrbel zaradi možnosti zdrsa. Zato smo najmlajšega med zbranimi navezali, da ne bi odletel predaleč, če bi mu se posulo pod nogami. A je v treh korakih brez težav prišel čez sitni del. Ko se je zasidral na drugi strani in smo pripravljali Uršo za prehod ob vrvi, pa smo spoznali resnično nevarnost. Najprej je na prehod priletelo nekaj drobnih kamenčkov, nato pa se je vsula kanonada resnega skalovja. Takole za kak manjši tovornjak! Takrat smo ugotovili, da bi bil prehod kot ruska ruleta s petimi kroglami v bobnu, česa takega pa ni vreden noben vrh.
Nenavadno pri tem podoru je bilo, da je kar trajal. Že zjutraj smo videli, da se pred steno Prisanka vlači neka meglica. Tam gori smo potem dojeli, da je to bil prah od tega trajajočega rušenja. Vir kamenja nam je bil skrit za robom, tako da nismo videli vzroka nestabilnosti. Verjetno je bila kombinacija preperelih kamenin, kakih tektonskih premikov, jutranjega ogrevanja skal, pa tudi vibracij ozračja zaradi našega vpitja.
In dodal še: Na srečo zaradi tega podora Hanzova pot ne bo uničena do neprehodnosti. Ko se bo vir rušenja umiril in kamenje ne bo več padalo, se bo dalo prečkati tistih nekaj metrov grušča z nekaj previdnosti. Prvi obiskovalci bodo morali skrbneje stopati, potem se bo pa steza počasi utrdila.
In še kratek video sem danes naložil na YouTube
(Posnetek oblaka prahu potem, ko je glavnina skalovja že zgrmela čez prehod. Ker je začelo padati kar "nenapovedano", smo takoj vsi složno sklenili, da ni vredno tvegati.)