Martina Čufar: Letošnji Petzl roc trip je bil vsekakor eden izmed najboljših! Lepa dežela, dobra organizacija, »first class« plezališča, odkrivanje mistične dediščine Aztekov in kar je najpomembnejše, super vzdušje in dobra družba!
Začelo se je s ful udobjem, ko so nas namestili v vile s petimi zvezdicami z razgledom na »srebrno mesto« Taxco. V tem, za Mehiko malem mestu, je v labirintu ozkih ulic, po katerih vozi na stotine taksijev -VW hroščev, več kot 1500 trgovinic s srebrnino. In še na tisoče drugih. Med drugim lahko kupiš piščance v katerikoli barvi. Uboge živali!
Zdaj pa k plezanju. Prve dva dni smo bili v luknji, ki spominja na Sikati na Kalymnosu. Kapniki, kapniki! Dolge smeri! Zanimiva je smer, ki se začne skoraj v podzemlju, ima 7 raztežajev in ko končaš si le z enim spustom po vrvi na tleh. Ne vem če si predstavljate, a tla se dvigajo vzporedno s steno.
Dva dni smo torej nabirali vzdržljivost; smeri niso bile ekstremno težke (do 8b), le zdržati je bilo treba do vrha, v hudi vročini. Na tleh je bilo bolj hladno a kaj ko je mrgolelo malih komarjev, tako da si želel čim prej nazaj v steno.
Po dnevu počitka in ogledu tradicionalnih obredov ob dnevu mrtvih, ki je v Mehiki zelo velik praznik, smo se preselili severo-vzhodno od Mexico citiya (20milijonov prebivalcev!!!), v Jilotepec. Tam smo doživeli kontrast v vseh pogledih. Nastanjeno smo bili v ogromni zapuščeni haciendi, brez vode, brez vrat, brez vsega, temperature so bile precej nižje (zjutraj precej pod lediščem), saj smo bili na okoli 2600m, plezališče pa »kratko in jedrnato«. A to ni nič zmanjšalo dobrega plezalnega vzdušja. Le prilagoditi smo se morali.
Ultimate routes so bile težke, v začetnem, previsnem delu z nekaj umetnimi luknjami, potem pa super plezarija, po neke vrste konglomeratu (oprimki niso luknje, temveč veliki kamni). V prvi, zelo boulder smeri sem prvič po padcu v El Capitanu, kjer sem se udarila v mezinec, začutila, da nekaj ni v redu. Saj me je ves čas bolel, bil otekel, a ko sem hotela stisniti male poličke, ni šlo, nič moči in pekoča bolečina. Tako sem izbirala smeri z večjimi oprimki. Vesela sem, ko sem uspela v drugi »ultimate route« Mas que usare (8a+).
Večinoma sem plezala z Liv Sansoz; občudujem jo, kako se je hitro pobrala po hudi poškodbi medenice, ki jo je staknila lani, in ko je bila 3 mesece priklenjena na posteljo. Zdaj pa spet pleza 8ajke!
Predzadnji dan smo vodili t. i. »clinics«. Z Liv sva prevzeli tisto, ki bi jo mogla voditi Lynn Hill – plezanje za ženske. Bil je simpatičen dan z mladimi mehiškimi plezalkami.
Čeprav že nekaj časa Petzl roc trip ni več tekmovanje, moram omeniti nekaj najboljših dosežkov. Pri puncah je navduševala Nina Caprez, ki je hitro uspela preplezati 8b, in še nekaj 8a+, pri fantih pa Mickael Fuselier ter Gerome Pouvreau, ki sta na isti dan, v razmiku ene ure uspela v projektu okoli 8c+. Vzdušje in spodbujanje gledalcev in drugih plezalcev nam je res dalo krila.
Za »rest« day so nas odpeljali v svetovno znano arheološko najdišče, Teotihuacan. Povzpeli smo se na piramidi sonca in lune. Res neverjetno kaj so Indijanci zgradili pred nekaj tisoč leti!
Zaradi prsta sem Mehiko zapustila teden prej, in prav je bilo, saj je rentgen pokazal odkrušeno kost na zadnjem členku mezinca, oz. odtrgano kito iztegovalko. En mesec sem torej plezala z zlomljenim prstom, ne da bi vedela. Na srečo ni treba nič operirat, samo malo opornico moram imeti na mezincu 2-3 mesece. Sem že testirala, če se da z opornico plezat. Odgovor je: DA!