Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...
Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Dušan Škodič 3831 4

In memoriam

Obvestila PZS - Tone Škarja: TOMAŽ HUMAR (18. 2. 1969 – 10. 11. 2009)

Tomaž Humar je bil in bo še dolgo najbolj svetovno znan slovenski alpinist. Kljub zlatemu cepinu za prvenstveni vzpon v Ama Dablamu skupaj z Vanjo Furlanom že leta 1996 mu je to uspelo z neposrednim prenosom po svetovnem spletu (internet) plezanja v južni steni Daulagirija leta 1999. Od takrat so ga povsod spremljale oči in kamer medijev, pa ne le alpinističnih.
Začel je v Kamniku leta 1987 in se hitro izkazal za dobrega in predvsem drznega plezalca. V območje himalajskih odprav je zajadral leta 1994, ko je PZS (KOTG) plačala Belakovi komercialni odpravi na Ganeš 5 (6986 m) udeležbo njega in Grega Kresala. Prav tako sta bila z Jankom Oprešnikom izbrana v opravo PZS Anapurna 1995 (prvo smučanje z vrha bratov Karničar), da bi preplezala prvenstveno smer po njenem severozahodnem razu. Zaradi bolezni partnerja je nazadnje s podporo šerpe do zadnjega tabora po klasični smeri sam dosegel vrh Anapurne (8091 m), kar je sploh njegov največji višinski dosežek v gorah.
S polnim financiranjem s strani PZS je spomladi 1996 z Vanjo Furlanom preplezal novo smer v SZ steni Ama Dablama (6856 m), za kar sta bila v Franciji nagrajena z »Zlatim cepinom«. Jeseni istega leta je kot član odprave PZS v zahodni Nepal sam dosegel še nepreplezani vrh Bobaje (6808 m).
Leta 1997 je PZS financirala odpravo njega in Janeza Jegliča v zahodno steno Nuptseja (zahodna kota 7742 m), medtem ko je sam skozi svoje društvo – pozneje podjetje Tretje oko – hkrati organiziral komercialno odpravo na vzhodni Lobuče (6119 m, prvenstvena smer) in Pumori (7165 m) ter spremljajoči treking. Zaradi finančnih nesoglasij je kmalu potem, čeprav načelnik, zapustil AO Kamnik, leta 1999 pa zaradi neprispevka 10.000 dolarjev za Daulagiri tudi PZS, oboje le fizično, ne pa tudi formalno, saj je organizacijo potreboval za kategorizacijo vrhunskega športnika in posledično zaposlitev pri Carinski upravi, kjer je bil ves čas.
Na njegovo prošnjo je PZS (KOTG) za Daulagiri stopila v stik z enim od glavnih sponzorjev, pa je odslovil, »da se pogovarjajo direktno le z njim.« Ob izvedbi in obsegu odprave je postalo jasno, da spornih deset dolarskih tisočakov ne bi pomenilo nič, morda le dodatek žepnini. Neposredni prenos njegovega vzpona po južni steni Daulagirija po internetu mu je prinesel svetovno slavo in dovolj novih poslovnih možnosti za nadaljevanje kariere. Kot so druge športne zveze vesele uspeha kakega svojega zvezdnika, čeprav vam same finančno ne morejo več slediti, tako je bila tudi PZS ves čas ponosna na njegova dejanja, mu dajala priznanja in ga zanje predlagala tudi državi. Brez resnično polne podpore pri njegovih prvih petih himalajskih odpravah tudi poznejših uspehov ne bi bilo. Res pa je, da je stroka imela zaradi skrajno tveganega načina njegovega alpinizma manjše zadržke, medtem, ko je prav to izrazito privabljalo medije in posledično sponzorje.
Po poškodbi in zdravljenju je tako priplezal še na Šišo Pangmo, Baruntse, Cholatse in nazadnje (2007) sam po južni strani in vzhodnem grebenu na vzhodni vrh Anapurne (8047 m). Morda sta dva medijsko zelo odmevna poskusa na Nanga Parbat vplivala, da je že za Anapurno 2007 vzel za spremstvo le zdravnico in šerpo, za Langtang Lirung leta 2009 pa sploh samo še šerpo. Ali ga je breme, ki si ga je in se mu je naložilo skozi najodmevnejše obdobje že preveč bremenilo, ali je bil vzrok kje drugje, verjetno še ne bomo kmalu vedeli. Dejstvo je, da je bil svojevrsten pojav v slovenskem alpinizmu, ki je ob sebi prinesel slavo tudi Sloveniji, prav tako pa je tudi res, da bi ob nekoliko drugačnem ravnanju še lahko veliko doživel in mi vsi z njim. Zasluži si, da še dolgo ostane v spominu naroda.

Tone Škarja


 

 

TOMAŽU HUMARJU

Gore imajo ga še vedno rade,
z ljubeznijo ga vabijo v objeme.
čeprav so brez občutkov, hladne, neme,
moči mu dajejo, veselja, nade.
Ko mislil že je, da je vse končano,
da gore gledal spet bo le 'z doline,
preparal mu srce je krik 'z divjine,
kar mnogim ni, bilo je njemu dano.
Tako smo majhni, skromni sredi sveta,
vendar nekoga imamo na planetu,
ki je vzor vsem ostalem svetu.
Je kar številčna naša gorska četa,
vendar velika bi bila blamaža,
če v njej ne prepoznali bi Tomaža.

Zvonko Čemažar

 

Pesem je bila napisana v ponedeljek, 9. novembra letos, ko smo jaz in precej Slovencev bili prepričani, da se bo Tomaž Humar spet uspešno vrnil s himalajske gore Langtang Lirung. Žal se to ni zgodilo.

 
Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
BIO novosti Obvestila PZS

4 komentarjev na članku "In memoriam"

Iztok Snoj,

Tele uvodnike Obvestil PZS vedno preberem. Nekatere stvari dajo misliti. Včasih se da med vrsticami ujeti informacijo ali pojasnilo. Lahko se kdaj zamislim nad zapisanim. Ponavadi jih Tone skrbno zapiše.

Tudi meni se je količina spominjanja Planinske zveze Slovenije zdela neobičajna. Po drugi strani je večkrat omenjena zveza drugačne vrste. Mogoče je naslov »V spomin« premalo natančen. Naslov »Zvezi med PZS in Tomažem v spomin« se mi zdi ustreznejši.


Jure Frelih,

Sramota, da se v imenu spomina na Tomaža, gospod "BAZNI" spet ne dela drugega, kot poveličuje PZS in sebe. Je res pomembno ob vsaki odpravi napisat, kaj vse da je omogočila in plačala PZS in KOTG????


Boštjan Holer,

Ne ga no kakat...

Tone je spomin na Tomaža opisal popolnoma realno in s svojega zornega kota. Tudi hvalil se ni čez mero okusa.

Ali je res treba nekrolog umrlemu alpinistu izkoriščati za osebne napade na človeka, ki je po svojih najboljših močeh večino življenja posvetil Himalaji, PZS in KOTG? Saj ga bodo slej ko prej verjetno res zamenjali, razlika bo le ta, da bodo notorični nezadovoljneži po tem lomili palice na nekem drugem hrbtu.


Tina Leskošek,

Zakaj je sploh potrebno poudarjati vse zasluge PZS... če je itak vse res? Zato, ker ni res! Pokojni nimajo več "prava glasanja", ostanejo le besede, ki so jih povedali svojim prijateljem in pa - knjige. V Tomaževem zapisanem dojemanju resnice je marsikaj drugače kot v Škarjinem pisanju zgoraj. Zato res ni fer, da hoče Škarja zdaj svojo zgodbo prodati za resnično. Poudarja svoje zasluge in ne govori o konfliktih s Tomažem. Bi objavil to besedilo, če bi bil Tomaž še živ? Čas bi že bil, da se ljudje na nekaterih funkcijah zamenjajo...

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Prejšnja objava Obvestila 12-2009
Naslednja objava Reševanje ledenikov v Himalaji: Voda še vedno teče navzdol
  • Število objav: 46129

Novosti