Vojko Čeligoj: Jaz sem že osvojil vrh, na katerega vi šele plezate, zato ne žalujte, moji dragi, jaz sem svoje delo že dokončal!
V začetku meseca julija, ko so planine tako zelo v cvetju, da so prof. dr. Toneta Wraberja vedno znova zvabile na svoje razcvetene gorske livade, med ruševje in divje skale, je njihov izjemni občudovalec in preučevalec sklenil svojo plodno življenjsko pot.
V ljubezni do gorskega cvetja je vzgojil mnoge generacije študentov Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Vodil je nešteto botaničnih taborov in študijskih izletov po slovenskih in tujih gorah. Posebno so mu bile pri srcu prav primorske gore in njihovo cvetje. Gotovo je bil najboljši poznavalec prav primorske gorske flore in o njej napisal številne znanstvene razprave. Zato ni čudno, da smo ga tudi domači planinci pogosto srečevali s študenti ali samega na primorskih vršacih, posebno na Snežniku. Mnogim nam je postal tudi pravi planinski prijatelj in delil z nami navezanost in ljubezen do Snežnika in vsega, kar nam Snežnik v izobilju nudi.
Prvič je prišel na Snežnik v skupini dijakov ljubljanske klasične gimnazije pod vodstvom znamenitega prirodoslovca prof. Pavla Kunaverja, ko so se davnega leta 1953 peš podali iz Ilirske Bistrice na Snežnik. Od tedaj je ostal zvest tako snežniški botaniki kot samemu Snežniku.
Ne samo domači planinci, prav vsi smo lahko hvaležni dr. Tonetu Wraberju za obsežno vedenje o rastlinstvu na Snežniku, ki ga je popisal v mnogih prirodoslovnih časopisih in knjigah. Posebej smo veseli njegovega študijskega opisa snežniške flore v naši domači ediciji, v »Knjigi o Snežniku«, kjer se je naslonil tudi na raziskovalno delo svojega očeta Maksa Wraberja in mnogih botanikov, ki so preučevali snežniško floro. Enkratni fotografski posnetki snežniškega cvetja dr. Toneta Wraberja ostajajo tudi na razglednicah, ki jih je izdalo domače planinsko društvo s skupnim naslovom »Snežniško cvetje« in na številnih straneh slovenskih in tujih botaničnih revij.
Dr. Tone Wraber se je vedno veselil tudi drobnih uspehov našega domačega planinskega društva. Skupaj smo naskakovali zasneženi in poledeneli Snežnik za marsikatero novo leto. Z nami je bil na Snežniku in v Črnem dolu, ko smo proslavili 90. obletnico društva. Sledili smo njegovemu nasvetu in jubilejno leto obeležili s snežniško vrčico, znamenito cvetko, prvič opisano pred 120 leti. Pred desetimi leti je z nami pospremil veliko skupino nemških planincev in muzealcev iz Meiningena, ki so obiskali Snežnik in ostanke najstarejše planinske postojanke na Novih krajšinah, ki jo je zgradilo tržaško nemško planinsko društvo davnega leta 1873 tudi ob sodelovanju nemškega pesnika dr. Rudolfa Baumbacha, in gostom v nemščini predstavil posebnosti snežniške flore.
Bomo sploh kdaj uspeli spoznati celotno obsežno znanstveno delo dr. Toneta Wraberja?
Dr. Tone Wraber, kljub smrti, ostaja še naprej zapisan Snežniku in njegovi flori. Njegovi hvaležni snežniški prijatelji stojimo v mislih ob njem.
Vojko Čeligoj