Polet.si - Lučka Kajfež Bogataj: Šport, vržen na trg, pa začnejo hitro obvladovati klasična pravila marketinga, iskanje in povečevanje predvsem zaslužka, izkoriščanje javnega dobra in neplačani eksterni stroški.
Zunanje stroške ali po domače kolateralno okoljsko in tudi socialno škodo pravzaprav plačujemo vsi davkoplačevalci po malo, še najmanj tisti, ki ima od tega resnični dobiček. Če je že ne plačajo javne finance, jo plačujemo posredno skozi slabšo kakovost življenja, izgubo biotske raznovrstnosti, okrnjeno lepoto krajine in še kaj.
Goltajo vodo, elektriko in fosilno energijo
Vseh športnih dejavnosti seveda ne moremo stlačiti v en koš. Na primer veliki športni dogodki naravnost goltajo vodo, električno in fosilno energijo, ustvarjajo izpuste toplogrednih plinov, zvočno in svetlobno onesnaževanje ter za seboj puščajo gore smeti. Velike nogometne tekme recimo zahtevajo kar nekaj milijonov kilovatnih ur elektrike (kar je približno poraba okrog tisoč gospodinjstev v vsem letu), zraven pa pridelajo več kot deset ton odpadkov.
Igrišča za golf z žametno zeleno travo so veliki porabniki vode, gnojil in različne okolju neprijazne kemije, ki prežene deževnike, krte, žuželke, plevel in z dodatki poskrbi, da je trava videti še bolj zelena. V sušnejših območjih igrišča za svoje zelene preproge požrejo tudi do sedem milijonov litrov vode na hektar. Bogata mesta po svetu so si privoščila pokrita smučišča ob zunanjih temperaturah visoko nad ničlo. Koliko je po svetu energijsko učinkovitih športnih objektov? Recimo hokejskih dvoran ali umetnih drsališč na prostem pri zunanji temperaturi visoko nad lediščem. Ali plavalnih bazenov z ogrevano vodo v zimskem času.
Tenisa ne prenehamo več igrati konec poletja, ampak ga preselimo v ogrevane šotore in dvorane. Vprašanje, ki bi potrebovalo odgovor, je tudi, koliko telovadnic in podobnih športnih objektov je pri nas energijsko učinkovitih. Kje so že z enostavnimi ukrepi, kot so organizacijske rešitve, zamenjava oken, zamenjava sijalk in toplotna izolacija ovoja stavb, znižali specifično rabo toplote pod na primer 80 kWh na kvadratni meter na leto.
Ljubljana na primer priznava, da so med energijsko najmanj učinkovitimi občinskimi javnimi stavbami ravno športni objekti. A prav vsaka kilovatna ura, ki gre tako v nič, vseeno pusti svojo majhno, a dolgotrajno sled v okolju. Pomeni izpuste ogljikovega dioksida, trdnih delcev, dušikovega oksida in še česa ter tako pripomore k onesnaženemu zraku in okoljskim spremembam.
Papir vse prenese
Veliko športnih aktivnosti je tudi drugačnih. Tek ali kolesarjenje v bližini doma ali tek na smučeh na naravnem snegu so aktivnosti, ki se narave skoraj ne dotaknejo. Odtis pustijo le v naši duši in počutju, seveda če ne pretiravamo z nenehnimi in nepotrebnimi zamenjavami športne opreme, saj tudi ta za svojo izdelavo porabi precej energije.
Na papirju je tudi cela vrsta zelenih pobud in kodeksov za odgovoren odnos športa do okolja (Evropska listina o športu, Bela knjiga EU o športu, Olimpijska listina) na ravni nacionalnih in lokalnih športnih združenj. Skupne so jim ideje, da naj športniki varujejo naravno in kulturno okolje, športne objekte in opremo.
Prizadevali naj bi si za zmanjšanje hrupa, svetlobnega in zvočnega onesnaževanja ter onesnaževanja vode, se izogibali čezmerni porabi vode in energije ter ozaveščeni vstopali v občutljive ekosisteme. Izbirali naj bi okolju prijazna prevozna sredstva, upoštevati pravilo, da športne prireditve ne zahtevajo novih posegov v prostor in da so organizirane na območjih, ki že imajo zgrajeno infrastrukturo, zato ne zahtevajo sprememb v naravi in prostoru. Sliši se odlično, a kje smo v praksi? Najbolj nazorno za naš evropski prostor to lahko vidimo pri zimskih športih.
Naskok na gore
Da športne aktivnosti, ki naj bi promovirale zdravo življenje, vse bolj ogrožajo naravno okolje, se najbolje pokaže v gorskem svetu. Že poleti je pritisk na gorsko okolje ob množičnem gorništvu neverjeten. Samo slovenske gore vsako leto obišče skoraj poldrugi milijon obiskovalcev in marsikdo od njih zavije tudi na brezpotja, čeprav ima na voljo devet tisoč kilometrov poti. Vzemimo, da se jih samo odstotek vede brezobzirno do narave. A že to pomeni samo v mali Sloveniji kar 15 tisoč neodgovornežev na leto, ki praktično brez nadzora lahko naredijo več škode, kot jo ekosistemi prenesejo.
Tudi šest tisoč ležišč, posejanih med skoraj dvesto kočami, zavetišči in bivaki v najbolj občutljivem okolju, zanesljivo pušča v okolju kak negativen pečat, še zlasti tam, kjer za odpadne vode ni najbolje poskrbljeno. Zraven lahko dodamo še štirikolesnike in motokrose na planinskih poteh in brezpotjih ter njihove sledi v tleh in podrastju. Kot da bi vsi pozabili, da narava v sredogorju in visokogorju potrebuje veliko daljši čas za obnovo kakor v dolinskem svetu.
In potem pride zima! Rekreacijska smučišča so po vsej Evropi ponavadi v izjemno občutljivih gorskih ekosistemih, kjer je biološko ravnovesje zaradi ekstremnih vremenskih in talno-geoloških razmer krhko. Gradnja smučišč in pripadajoče infrastrukture grobo in nepovratno posega v te ekosisteme. Niže ležeča smučišča si delijo prostor s kmetijsko rabo, kjer je zaradi pridelovanja zdrave hrane neokrnjeno okolje tudi izjemnega pomena. Posegi v pokrajino, zlasti izravnava tal na večjih površinah, spreminjajo njeno podobo, siromašijo rastje in povečujejo erozijo.
Ob toplejših zimah z manj snega smo priča tudi strategijam osredotočanja na više ležeče, že dostopne dele posameznega smučišča in prodiranja na doslej še nedostopna, po možnosti visoko ležeča območja. Investitorjev (in nas uporabnikov) sploh ne moti, da so v višjih legah prekinitve obratovanja naprav zaradi vetra, zametov in plazov pogostejše, prav tako jih ne motijo visoki finančni stroški in vlaganje v tehnično opremo. Za povečevanje dobička tudi ni sporno povezovanje sosednjih smučišč, urejanje dostopnosti do neokrnjenih predelov in načrtovanje novih smučišč, pa čeprav so pogosto prizadeta ne le neokrnjena, ampak tudi zavarovana območja. Vedno znova smo priča tudi neupoštevanju zakonodaje o varstvu narave in pokrajine ter zaščitnih ukrepov.
Umetno zasneževanje ruši ravnotežje
Tudi ledenikom ni prizaneseno. Po eni strani jih krčijo podnebne spremembe, po drugi plati pa so postali v zimah z malo snega konkurenčna prednost. A zaradi ohranjanja smučarske dejavnosti na izginjajočih ledenih gmotah nekateri upravljavci smučišč zasnežujejo ledeniške površine, uporabljajo se tudi folije ali pene, ki naj bi pomagale zmanjšati razpadanje ledu. Marsikdo se upravičeno boji, da se bodo folije za prekrivanje ledenikov v prihodnjih letih uporabljale v vse večjem obsegu in da se bo z njimi zgodilo tako kot z zasneževanjem, ki je bilo najprej le na nekaterih smučiščih, danes pa je tako rekoč vsakdanja praksa.
V ZDA zasnežujejo kar devet desetin vseh smučišč, a tudi v Evropi dobiva umetno zasneževanje epske razsežnosti. Samo alpske države imajo več kot sto tisoč hektarov smučarskih prog, od katerih je možno umetno zasneževanje na približno polovici površine. Tudi v Skandinaviji in Španiji je podobno, na primer na Švedskem kar sto smučarskih središč uporablja umetni sneg.
V povprečni zimi v Evropi umetno zasnežimo vsaj tretjino vseh smučišč, čeprav poznamo vsaj štiri negativne vplive zasneževanja: na tla, na rastlinski in živalski svet ter v prvi vrsti na vodno bilanco. V visokogorju minejo desetletja, da si tla in rastlinski pokrov opomorejo od posegov s težko gradbeno mehanizacijo. Umetni sneg tla s težo obremeni štirikrat bolj kakor naravni in potrebuje dvakrat več časa, da se stopi. Na smučiščih je vsaj desetina manj rastlinskih vrst kakor v njihovi okolici. Živali umetno zasneževanje vznemirja in moti njihov življenjski ritem. Z umetnim zasneževanjem dodatno vnesemo vsaj 30 do 40 litrov vode na kvadratni meter tal (porabimo pa je veliko več).
Osiromašeni vodotoki
Vsa ta voda se seveda ne vrača tja, od koder je bila odvzeta. Problematično je izhlapevanje vode, ki pomeni skoraj tretjino porabljene vode. Izhlapela voda je za lokalne vodotoke izgubljena in to dolgoročno močno spreminja vodno bilanco obsežnih območij, še zlasti ker je največ vode odvzete v času nizkih pretokov. Tu ne bomo omenjali še nedovoljenih odvzemov iz zajetij za oskrbo s pitno vodo, izvirov in podtalnice. Zbiranje vode v umetnih jezerih lahko omili ta neravnovesja, a takšna infrastruktura, ki je zraven lahko še predimenzionirana, spet zahteva gradbene ukrepe v občutljivih okoljih. Poleg tega je za polnjenje jezera oziroma prenos vode iz jezer do sistemov za proizvodnjo snega potreben vodovod, ki v pokrajini pusti vidne sledi. Spomladi se lahko zaradi večjega odtoka vode zaradi talečega se snega pojavijo erozija, namočenost okolice smučišč in nevarnost drsenja tal. Spremenjena vodna bilanca lahko uniči tudi občutljive gorske ekosisteme.
Potem sta tu še voda in energija. Poraba vode je odvisna od lokacije, vremenskih razmer in učinkovitosti uporabljenih naprav. Tako za en kubični meter tehničnega snega porabimo od 200 do 500 litrov vode. Za minimalno zasneževanje s 30-centimetrsko snežno odejo enega hektarja proge to znese kar 600 tisoč do milijon in pol litrov vode ali od 60 do 150 litrov na kvadratni meter. Ker pa je ponavadi potrebno še naknadno zasneževanje, gredo številke v več milijonov litrov. Recimo, da bi hoteli teoretično zasnežiti vsa slovenska smučišča, teh je okrog 1200 hektarov. Za to bi potrebovali najmanj 720 milijonov litrov vode ali 360 litrov na Slovenca, v najslabšem primeru pa kar 1,8 milijarde litrov ali 900 litrov na Slovenca.
Tudi pri porabi električne energije igrajo vlogo vrsta lokacije, vreme in vrsta naprav. Tudi tu imamo velik razpon ocenjene porabe energije za kubik snega od 1,5 do devet kilovatnih ur, zelo neučinkovite naprave porabijo tudi do 14 kWh. Za 30 centimetrov snežne odeje tako pobere hektar smučišča od pet tisoč do 27 tisoč kilovatnih ur. Za slovenskih 1200 hektarov smučišč bi to pomenilo od šest do 32 milijonov kilovatnih ur. Temu seveda moramo dodati še marsikaj, od porabljene energije za črpalke, žičnice, vlečnice, teptalcev do nočne osvetlitve in še česa. Ti gotovo niso majhni, čeprav jih preračunamo na smučarja.
Kako se ob teh številkah slišijo ideje iz športnih okoljevarstvenih kodeksov, češ da se bo šport izogibal čezmerni porabi vode in energije, športniki pa bodo ozaveščeni vstopali v občutljive ekosisteme? Slišijo se utopično, saj je šport postal posel. Pri poslu, kot ga razume večina ta trenutek, pa so pomembni delovna mesta, konkurenčnost in dobiček. Narava je pri tem le brezplačna samopostrežba.
Lučka Kajfež Bogataj