Iztok Tomazin: Od 30. oktobra do 7. novembra 2010 je bil v Brixnu na Južnem Tirolskem gorski festival,
... imenovan International Mountain Summit (Mednarodni gorski vrh), ki velja za enega najodmevnejših, najbolj obiskanih in vsebinsko bogatih z gorami povezanih dogodkov na svetu. Na njem so sodelovali številni najboljši alpinisti in plezalci, tako aktualni kot tisti, ki so ustvarjali zgodovino, poleg njih pa številni vodilni svetovni strokovnjaki iz področij, ki so na različne načine povezana z gorami npr. gorski reševalci in zdravniki, novinarji in kulturniki.
S filmi in predavanji so se predstavili nekateri najvidnejši plezalci in alpinisti, od Reinholda Messnerja, Jerryja Moffata, Chrisztofa Wielickega, Hansa Kammerlanderja, Kurta Diembergerja do Simona Mora, Denisa Urubka, Steva Housa, Nives Meroi in drugih.
V okviru festivala so potekali tudi štirje celodnevni kongresi. Prvi z naslovom »Pravica tvegati« je bil posvečen pravicam, svoboščinam in omejitvam pri športih in drugih z gorami povezanih dejavnostih. Na drugem so razpravljali o sodobnih oblikah turizma v gorah s poudarkom na trajnostnem razvoju, sonaravnosti, varovanju okolja, možnostih lokalnih prebivalcev, razvoju manj razvitih področij ipd. Tretji je bil posvečen Dolomitom, ki so bili nedavno s strani UNESCO proglašeni za del svetovne naravne dediščine.
Zadnji kongres pa je bil v celoti posvečen posebni, medijsko in strokovno vse bolj izpostavljeni temi – gorskemu reševanju v najvišjih gorah sveta. Nanj sem bil povabljen kot predavatelj in udeleženec zaključne okrogle mize. V uvodu sta nekdanji predsednik medicinske komisije IKAR (IKAR MEDCOM) dr. Hermann Brugger in nekdanji predsednik IKAR Toni Grab predstavila nekatere dileme in izzive ob nesrečah v najvišjih gorah. Argentinec Dr. Ramon Chiocconi je predstavil primera reševanja na Everestu s poudarkom na brezbrižnosti večine prisotnih članov drugih odprav, ki so se mimo ponesrečenca vzpenjali proti vrhu ali pa so sestopali, brez da bi pokazali vsaj pripravljenost pomagati naključnim reševalcem. Vodilni italijanski himalajec Simone Moro je prikazal svojo pomoč ponesrečenemu angleškemu alpinistu na Lotseju, predstavil pa je tudi lastnika helikopterske družbe Fish Tail, ki je trenutno gonilna sila razvoja helikopterskega reševanja v nepalski Himalaji. Reševalec letalec Bruno Jelk in pilot Gerold Biner, slednji je tudi aktualni predsednik IKAR, sta predstavila zadnjo sezono reševanja s helikopterjem v nepalski Himalaji. Švicarji iz Air Zermatt so na tem področju napravili izjemen korak naprej, opravili so nekaj izredno zahtevnih reševanj z višin med 6 in 7 tisoč metri in rešili zanesljive smrti več alpinistov, predvsem pa dokazali, da je možno helikoptersko reševanje tudi s teh višin. Med primeri sta prikazala tudi reševanje našega Tomaža Humarja, ki je žal podlegel poškodbam pred prihodom reševalnega helikopterja. Predsednik letalske komisije IKAR Patrick Fauchere je nazorno predstavil možnosti in predvsem omejitve helikopterjev na velikih višinah. Pakistanec Nazir Sabir je razmišljal o možnostih organiziranega reševanja v Karakorumu, ki so zaenkrat skromne. Helikoptersko reševanje je v pristojnosti vojske, ki je zelo rigidna. Uspešno reševanje Humarja v steni Nanga Parbata je bilo plod zelo številnih ugodnih, celo izjemnih okoliščin, tja do političnega pritiska in želje po afirmaciji.
Nepalec Dr. Buda Basnyat, sicer predsednik medicinske komisije UIAA, je predstavil svoje videnje »verige preživetja« ob nesrečah v Himalaji. Veriga je močna samo toliko kot njen najšibkejši člen, šibkih členov pa je v Himalaji seveda veliko. Dr. Raimund Margreiter je prikazal spektakularno reševanje hudo poškodovanega avstrijskega alpinista na Mt. Kenyi v Afriki davnega leta 1970. Reševalna ekipa je prišla iz Avstrije z letalom, nadaljevali so s terenskimi vozili, zadnjih 40 km do gore pa so pešačili. Vmes je strmoglavil helikopter z neizkušenim pilotom, ki je poskušal pomagati. Čeprav je reševanje trajalo približno teden dni, je ponesrečeni preživel.
Meni je organizator dodelil temo: »Extreme rescue missions in the death zone«. Z vidika himalajca, gorskega reševalca in urgentnega zdravnika, pa tudi ponesrečenca, sem predstavil svoje videnje problematike in razvoja reševanja v najvišjih gorah. Prikazal sem tudi nekaj primerov zahtevnih visokogorskih reševanj, v katerih sem sodeloval:
- 1994 sem v solo reševalni akciji na Aconcagvi sam v snežnem metežu iz višine okoli 6000m do Nido de Condores prinesel in privlekel izčrpanega, hudo podhlajenega in omrznjenega nemškega alpinista, ki je bil že proglašen za mrtvega. Zvečer sem ga namestil v šotoru, sestopil v bazo, ponoči organiziral, naslednje jutro pa vodil reševalno skupino, ki se je povzpela do Nemca in ga v improviziranih nosilih spravila do baze. Preživel je, čeprav s hudimi posledicami.
- 1995 smo člani uspešne slovenske smučarske odprave na osemtisočak Gašerbrum 1, takoj zatem, ko sva z Markom Čarom kot prva smučala z vrha po severni steni, opravili še zahtevno reševanje. Korejski alpinist je padel 15 m globoko v ledeniško razpoko in se hudo poškodoval. Ker smo bili najbližje, smo prihiteli na pomoč in ga izvlekli iz razpoke. Med zdravniško oskrbo pa sem padel v isto razpoko in se tudi sam poškodoval. Ko so me izvlekli, sem nadaljeval z oskrbo Korejca, nato pa smo ga v improviziranih nosilih z enim bivakom sredi ledenika, ob pomoči par pakistanskih višinskih nosačev, uspešno prenesli v bazni tabor.
- 2002 sem kot član mednarodne naveze skupaj s štirimi ruskimi in kirgiškimi soplezalci izpeljal zahtevno reševalno akcijo na enem najzahtevnejših sedemtisočakov – Pik Pobeda v gorovju Tien Šan. Po štirih dneh zahtevnega plezanja smo na višini 6920 m naleteli na alpinista z zlomljeno nogo. Prekinili smo vzpon in ga v treh dneh, v izjemno slabem vremenu in ob stalni grožnji plazov preko severnega stebra gore spravili v dolino.
Zaključni del kongresa je bila okrogla miza, na kateri smo sodelovali vsi našteti predavatelji, pridružila pa sta se nam še Reinhold Messner in dr. Fidel Elsensohn, predsednik ICAR MEDCOM. Razpravljali smo o različnih vidikih reševanja v visokogorju, predvsem pa o obeh alternativnih možnostih razvoja: »uvozu« visoko usposobljenih reševalnih ekip iz najrazvitejših alpskih držav, oziroma o usposabljanju domačinov. Strinjali smo se, da je dolgoročno najboljša rešitev čim hitrejše in čim boljše usposabljanje domačinov, seveda ob tehnološki, finančni in strokovni podpori razvitih držav oziroma njihovih gorsko reševalnih organizacij. Na tem področju je bilo doslej storjenih nekaj pomembnih korakov. Lani je IKAR MEDCOM organiziral in izpeljal prvi tečaj gorskega reševanja in urgentne medicine za nepalske zdravnike in reševalce, na katerem sem sodeloval kot predavatelj in inštruktor. Letos pa je moštvo Air Zermatt s svojim delom in usposabljanjem nepalskih posadk napravilo pomemben korak naprej v razvoju helikopterskega reševanja v Himalaji. Žal pa je le dan po zaključku opisanega kongresa, na katerem smo izpostavili tudi veliko tveganost helikopterskega reševanja na velikih višinah, med reševalno akcijo na Ama Dablamu strmoglavil reševalni helikopter družbe Fish Tail. Smrtno sta se ponesrečila pilot in tehnik, ki sta veljala za trenutno najbolje usposobljena nepalska letalska reševalca.
Iztok Tomazin