Primorski dnevnik - Jernej Šček: Peter Podgornik, 40 let med stenami in vrhovi
»Alpinizem je naša kulturna dediščina«
Na Goriškem živi ljubitelj gora, ki že 40 let deluje v strminah domačih in tujih vršacev. Alpinist, gorski reševalec, spletni urednik portala Primorskestene.com, jadralni padalec, alpinistični inštruktor, predavatelj, predvsem pa neizčrpni delavec, garač. Peter Podgornik (letnik 1958) nam je spregovoril o odkruških svojih velikih zgodb, do katerih se je dokopal z željo, ljubeznijo in vztrajnostjo.
40 let je minilo, od kar sta s Pavletom, bratom dvojčkom, začela plezati v stenah na južnem robu Trnovske planote ...
Doma sem iz Vrtovina, ki je v vpadnici vrha Kuclja. Ta hrib ima na jugovzhodni strani steno, ki je široka približno 500 metrov, visoka pa od 40 do 100 metrov. Leta 1975 sva z bratom prvič preplezala steno Črne peči med Kucljem in kočo na Čavnu. Pred tem sva začela v družbi lovcev, leta 1976 pa sva preplezala prvo smer z vrvjo. Izdelala sva dve vponki z matico in plezalno kladivo, imela sva še prusikovo vrvico, ki sva jo prerezala na štiri dele, kateri so nama nadomestili vponke za vmesno varovanje in stojišča. Naslednjo nedeljo sva zlezla smer v Kuclju, potem še eno daljšo, se usmerila v druge strmine pod Robom in nisva se več ustavila. Nato sva se vpisala v alpinistično šolo v Novi Gorici, kjer je bil med pobudniki dr. Jože Andlovič, alpinist, gorski reševalec in himalajski zdravnik. Potem sva običajno v gore zahajala z vlakom, plezala v Triglavu, Stenarju, Škrlatic. Začela sva aktivno sodelovati v alpinistični sekciji, organizirali smo prvi alpinistični tabor pod Špičjem.
Ste čistokrvni plezalec. Ni (bilo) časa za planinske stezice in pohode?
Leta 1975 smo z bratom Pavlom in Rudijem sicer prehodili polovico planinske transverzale, na nekem društvenem zimskem vzponu na Triglav pa smo izvedeli za alpinistično šolo. Povleklo naju je v stene.
GradiškaTura je danes zaradi sončne lege in lepih smeri oblegana, lepe smeri Sinjega vrha, Kovka, Čavna in Kuclja pa ostajajo malo poznane.
S Tamaro Likar in Pavletom smo leta 1976 splezali zahtevno Gorjansko smer v steni Orlovce pod Predmejo. Prvič nas je pod robom stene ulovila noč, zato so nam z roba spustili vrv, po kateri smo splezali iz stene. Takoj po taboru smo se vrnili in jo preplezali. V tej 85 metrov visoki steni so že prej poskušali, o tem je v Planinskem vestniku denimo pisal Peter Muck, Desin oče. Pred kratkim sta jo ponovila domačina Silvo Blaško in Tine Vidmar. Gre za gladko in nerazčlenjeno steno, v kateri je »potrebno plezati«. Težave so kasnejši prosti ponavljala ocenili na VI+, moramo pa vedeti, da smo bili še začetniki s skromno opremo. Vseeno je šlo.
Spregovorite nam o figuri Tamare Likar, prve novogoriške alpinistke.
Čeprav je živela z mamo v Novi Gorici, je njen rod prihajal z Gore, hiša starih staršev, kjer je preživela dober del mladosti, stoji na Otlici. Tamara je bila hribovsko izobražena, z razliko od nas, ki smo vse življenje »samo delali« na kmetih. Mi smo si hribe želeli in smo pač šli, probleme smo reševali s surovo močjo in psiho. Ujeli smo se in postali naveza. Bila je razgledana in hkrati ambiciozna, postavljala si je izredne cilje. 3. junija 1978 je odsek doživela huda nesreča v Hudičevem žlebu (v severni steni Prisojnika, op.ur.), ko je plaz odnesel in zasul poleg dveh alpinistov iz Škofje Loke tudi 17- letnega Aleša Zorča in Tamaro, ki je kljub hudim poškodbam edina preživela. S Pavletom sva se med dopustom v vojski vrnila v zaledeneli Žleb po ostanke opreme, med katero je bil tudi najin plezalni vodnik Julijske Alpe. Tamara se je po rehabilitaciji zagnano »vrnila«, poznala je alpinistične probleme, se zavedala pomena prvenstvenih smeri. S Pavlom sta plezala zahtevne klasike, npr. Aschenbrennerjevo smer v Travniku, Čopov steber v Triglavu, prvo ponovitev Puntarske smeri v Vršacu, prvo mešano in nasploh drugo ponovitev smeri Si-' vi ideal v Jerebici, Švicarsko smer v Les Courtes. Z Mileno Ekar sta splezali številne prvenstvene smeri, zelo lepe vzpone je opravila tudi pozimi z Milanom Velikonjo in Leonom Markičem. Leta 1982 je sodelovala na prvi primorski alpinistični odpravi v Ande, v družbi še štirih plezalcev se je po poljski smeri preko vzhodne stene kot prva ženska povzpela na Aconcaguo (6962 m). Žal je ob koncu junija slovensko javnost pretresla tragedija, brat Pavel in Tamara sta se smrtno ponesrečila v steni Malega Koritniškega Mangarta. V spomin nanju sem veliko let ob koncu avgusta v sodelovanju s prijateljem in soplezalcem Filipom Bencetom organiziral plezalni tabor v stenah nad Belopeškimi jezeri.
Tamara je imela vizijo ...
Bila je zelo, pa vendar zdravo ambiciozna. Želela je plezati, z dušo in telesom. Danes mnogi plezajo, pa včasih ne vedo zakaj, le malo je tistih, ki to delajo zares s predanostjo.
Peter, ste morda največji poznavalec plezalnih sten v Posočju in stranskih dolinah. Ali nam lahko predstavite fenomen primorskega alpinizma?
Naše stene so bile v drugi polovici sedemdesetih velika neznanka. V plezalnemu vodniku Plezalni vzponi - Vzhodne Julijske Alpe (PZS, 1970) so fotografije in opisi pričali o redkih smereh na sončni strani Alp. Skupina »Drežniških samorastnikov« je bila korak pred vsemi, za njimi Bovčani in Tolminci, ki so se združili v Soški alpinistični odsek pod okriljem Akademskega alpinističnega odseka. V Novi Gorici je alpinistična sekcija delovala od decembra 1975 leta pod okriljem AO Ljubljana Matica. Po opravljenem izpitu za alpiniste smo dosegli pogoje in 8. januarja 1978 ustanovili samostojni alpinistični odsek. Veliko informacij ni bilo, nekaj so nam pomagali posoški plezalci, veliko pa smo izvedeli med služenjem vojaškega roka v planinski brigadi. Naš cilj so postale nove smeri in težke ponovitve v vseh letnih časih. Poleg številnih smeri sva leta 1980 ponavljala smer Lomasti-Mazzillis v severni steni Velike lojtrce (Cima Grande della Scala, Mrzle vode op.ur.), ki sta jo Luca Vuerich in Massimo Laurencig prvič zimsko ponovila leta 2009 (sploh druga ponovitev). Anekdota pravi, da je Lomasti na najtežjem mestu ukazal Mazzillisu, naj se odveže, saj je bilo varovanje zelo skromno.
Drznim lovskim prehodom in redkim klasičnim smerem sta s Pavletom dodala direktne in markantne smeri, ki še danes vzbujajo spoštovanje: Sivi ideal v Jerebici, Smer mladosti in Beli trak v Vršacu, Novogoriška in Zeleni slapovi v Loški steni. V začetku 80. let je bilo prosto in tehnično plezanje šeste stopnje drugačno od današnjega.
Današnjih premičnih varoval (metuljev in zatičev) še ni bilo. Sivi ideal (V+/A0, 450 m) v južni steni Jerebice (2126 m) sva plezala v zimskih razmerah z doma narejenimi lesenimi zagozdami, profilnimi klini napravljeni iz obročev dirkalnih koles, nekaj skovanimi klini in doma napravljenimi zatiči.
Vse svoje znanje zbirate na spletni strani Primorskestene.com, ki je prava enciklopedija alpinizma na sončni strani Julijcev.
V obdobju med obema vojnama so poleg naših redkih plezalcev kar nekaj smeri splezali italijanski plezalci in alpini, na primer v Loški steni. V steni Briceljka sta Tržačana Emilio Comici in Jože Cesar leta 1930 speljala lepo naravno linijo, ki je dolga leta samevala. Verjetno je bila prva dokumentirana smer šeste stopnje na sončni strani Julijskih Alp »smer Carla« avtorjev Ferdinanda Jussiga in Franca Spagnolija julija 1940 v Malem Ozebniku (2324 m). Veliko sodelujem z italijanskimi plezalci, npr. z gorskim vodnikom Mariom Di Gallom iz Mužaca, ki je med prvimi in večkrat smučal zahtevne linije z različnih vrhov Kaninskega pogorja proti Reziji. V soboto, 19. marca so v Rezijanski kulturni hiši spregovorili o Walterju Bonattiju, ki je 14. marca 1956 v Stolbici začel prvo turnosmučarsko prečenje Alp. V 66 dneh je peš in na smučeh opravil 1700 kilometrov dolgo pot in se medtem povzpel na številne vrhove v verigi Alp, vključno s Kaninom in Mangartom.
Gre za sistematično in zahtevno raziskovalno delo.
Vsaka smer ima svojo zgodbo, svojo zgodovino. Če raziskovalno obdelujem goro, jo nujno na vseh straneh. Sistematično zbiram gradivo primorskih gora, ki pa mejijo na Italijo ali na Gorenjsko. Če bi Kanin popisal le iz slovenske strani, bi manjkalo tri četrt smeri, saj jih je največ na severni in zahodni, italijanski strani. Jalovec, Razor - to so bile prave uganke. Plezanje na Rapalski meji je bilo stalnica. Na Cerkveni stolp (Turn nad Mlinarico) v Razor- ju (2601 m) so verjetno prvi stopili italijanski alpini, da bi z mejnim kamnom označili ločnico med kraljevino SHS in Italijo. Zaradi svoje pomembne lege je imel celo dvojnika, ki so ga postavili v D Annunzijev spomeniški kompleks Vittoriale degli Italiani v kraju Gardone Riviera.
Portal nima le plezalske vrednosti, temveč tudi zgodovinsko, torej. Kdaj in kako se je ta zgodba začela?
Zgodbe in plezalne smeri so alpinistična kulturna dediščina, ki nas mora združevati in učiti.
Vsa ta leta sem pomagal pri izdelavi alpinističnih vodnikov z besedili, informacijami in fotografijami. Dve leti po bratovi in Tamarini nesreči v steni Malega Koritniškega Mangarta smo izdelali prvi vodniček (F. Bence, I. Mezgec, T. Mihelič, F. Savenc, P. Podgornik), ga zatem razširili, izšel je pri alpinistični reviji GRIF leta 1996 z naslovom Nad Mangartsko dolino. Dvojezični, slovensko-italijanski vodnik Mangart smo napravili pri Sidarti leta 2008. Z mejami in pregradami se ne obremenjujem, čeznje sem skočil že davno. Naučil sem se uporabljati računalnik in si rekel, da če znam vodnik sestaviti sam, sem sposoben urednikovati spletni strani. Računalnik mi je odprl možnosti tudi pri gorskem reševanju: kartografija, navigacija. Danes lahko s telefonom vodim reševalno ekipo na terenu. Stran Primorskestene.com je aktivna že pol- sedmo leto, zbranih je čez 1500 smeri z opisi, skicami, vriši v fotografije. Gradivo kaže alpinistom, kje tečejo obstoječe smeri in kje so možnosti za prvenstvene, reševalcem pa nudi dragocene informacije v primeru nesreče. Koliko dni, let sem investiral v ta projekt, sploh ni pomembno.
Januarja vam je Komisija za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije podelila nagrado za življenjsko delo na področju alpinizma.
Nagrado je lepo prejeti, sploh če veš, da jo zaslužiš. Potrebno je biti pošteni do sebe in drugih. Če pogledam nazaj, sem bil zraven pri marsikateremu alpinističnemu dosežku. Z bratom Pavletom sva leta 1981 sodelovala na odpravi v južno steno Lot- seja, slabo leto zatem smo še z dvema kolegoma v alpskem slogu v devetih dneh splezali prvenstveno smer v južni steni Aconcague. Bil sem na številnih drugih odpravah: severna stena Kangčendzenge, Slovenci smo opravili prvi pristop na Jalung Kang s severa, dvakrat sem na mednarodni odpravi obiskal nedotaknjene vrhove Grenlandije, plezal v granitu Yosemitov. V Cerro Torreju (drzna, 3128 m visoka špica v Patagoniji, glej članek: Adios amigos - Pred tridesetimi leti, op.ur.) smo si Peklensko direttissimo prigarali skupaj s takrat vodilnimi slovenskimi plezalci. Preprosto, 40 let vztrajam v alpinizmu, mislim pa, da je nagrada tudi zahvala plezalne javnosti za spletno stran Primorske stene. V njej dobiš vse zastonj in ažurirano. Težim k temu, da se stvari rešuje sproti in so hitro dostopne uporabnikom.
Kako delujete pri nas kot gorski reševalec?
Leta 1982 so naju z bratom sprejeli kot pripravnika v vrste Gorske reševalne službe v Bovcu, to pa zato, ker sva na njihovem območju plezala in poznala težke smeri Kot jadralni padalec sem pred leti večkrat reševal »na črno« jadralne padalce v težavah, bila so tudi zahtevna reševanja športnih plezalcev v Lijaku ali Vipavski Beli. Takrat časa za aktiviranje GRS ni bilo, moral sem na pomoč. V Novi Gorici smo zato pred 16 leti ustanovil Enoto za hitre reševalne intervencije v sklopu občinske civilne zaščite.
Na kratko o pomenu priprave na gore: izobraževanja, usposabljanja, opreme, znanja.
Potrebno je stvari delati postopoma, obiskati alpinistično ali planinsko šolo, nabirati izkušnje. V 40 letih se je veliko spremenilo. Z razvojem sodobne tehnike, opreme in spremembo miselnosti danes plezalci dokaj hitro splezajo šesto in višjo stopnjo v plezališču, potem pa lahko v gorah hitro odpovejo, ker je krušljivo, slabo varovano, orientacijsko zahtevno. Naša sreča je bila, da smo zrasli »na divje« in smo morali izpiliti vse spretnosti za najtežje situacije. Bistveno je, da alpinisti poznajo osnovno hribovsko vzgojo, da bodo znali reagirati in preživeti, ko bo kriza, ko bo noč in slabo vreme.
Kako se je ekspedicionizem spremenil v teh letih?
Naša generacija ni bila generacija prvopristopnikov na visoke vrhove, to obdobje je pripadalo bogatejšim narodom z dolgoletno gorniško tradicijo. Po spletu okoliščin, katerim je botroval načrten pristop do plezanja v vseh letnih časih v različnih gorstvih sveta, smo postali raziskovalci velikih sten. V osmih mesecih smo na primer v letih 1981-82 Slovenci splezali tri velike stene po novih smereh. Južno steno Lotseja do grebena s svojimi 3400 metri višine, južno steno Daulaghirija (Šrauf in ostali) in južno steno Aconcague, v slednji sta poleg nove smeri navezi Igor Škamperle - Bogdan Biščak, Milan Černilogar - Miroslav Svetičič-Slavc) ponovili še Francosko smer. Sistem velikih odprav je z leti postal finančno in organizacijsko zahtevnejši in zaradi trenda alpskega stila nezanimiv, izziv je že nam postala samostojnost v alpskem slogu. S Pavletom sva leta 1978 dobila v roke knjigo Tiborja Seklja Vihar nad Aconcaguo, ki opisuje tragično zgodbo G. Linka in slovenskega duhovnika Kastelica. V njej je bila fotografija stene Aconcague, ki naju je omamila - štiri leta sva o njej sanjala in jo skupaj s primorskimi alpinisti leta 1982 tudi dosanjala. Pod njo sem prišel tudi pozimi, žal je poskus spodletel zaradi bolezni soplezalca na zahtevnem dostopu. Danes so informacije bolj dostopne in spodbude drugačne.
NI pa vam spodletelo z berglami stopiti na Kilimandžaro (5895 m), najvišjo goro v Afriki.
Res je, zlomil sem si nogo med ogledom terena izven kaninskega smučišča. Po enem letu so mi odstranili številne vijake in ploščico, prehitro sem začel s svojimi aktivnostmi in ponovno zlomil nogo. Slikanja so bila negativna do dne, ko je zdravnik razpoko opazil. Po ponovni operaciji sem začel hoditi v hribe kar z berglami in pridobil primerno kondicijo. Pristop na Kilimandžaro je bil čudovito doživetje za dušo in telo, bil sem hiter in samostojen, obvezen spremljevalec - vodnik je imel zaradi tega kar malo problemov.
Peter, svoje življenje zajemate z odprtim duhom in veliko žlico življenjske energije.
Vsak dan živim za in z gorami. Tudi tisti dan pred dvema letoma sem jih nosi! v sebi, ko sem se prebudil po operaciji srčne zaklopke. Delo za spletno stran me vsak dan vrača med stene, vrhove in plezalce. To je način življenja in vesel sem za to. V gorah sem veliko doživel in na srečo preživel, gore so mi veliko prijateljev odvzele, a mi jih tudi veliko dale. Bistvo je v tem, da se alpinizem prenaša iz roda v rod. Sam hodim po sledeh drugih - Staniča, Kugyja, Juga, Tume .., ki je odkrival, raziskoval, beležil temeljne mejnike v naših gorah (delo Pomen in razvoj alpinizma, Turistično društvo Skala 1930, op.ur.). Upam, da bo kdo prav tako nadaljeval naše delo.
Jernej Šček