Z avgustovsko številko Planinskega vestnika se je dopolnilo deset let urednikovanja odgovornega urednika in njegove ekipe. Kaj nam je ob tem malem, a uredniško zahtevnem jubileju povedal naš planinski publicist, pisec vodnikov in fotograf, si lahko preberete v tem intervjuju.
Kako se spominjate začetka pred desetimi leti? Kako ste pravzaprav postali urednik Planinskega vestnika?
Začetki so že daleč, pa vendar se je takrat toliko dogajalo, da mi je ostalo veliko v spominu. Začelo se je z mojo idejo, da bi sodeloval pri delu uredništva, kar sem na enem od srečanj s prejšnjim urednikom, ki sem mu včasih prinesel diapozitive za svoje članke, tudi povedal. A upanja ni bilo, saj je bil one-man-band. Spomnim se, da sem se takrat enkrat na nekem službenem srečanju na to temo pogovarjal s Tonetom Škarjo, drugič pa še z Borutom Peršoljo, takratnim podpredsednikom PZS, s katerim sva sodelovala pri projektu planinskih spisov dr. Henrika Tume. Očitno je bil Planinski vestnik takrat kritična tema, saj sta oba, ko je razgovor prešel na to, ob moji pripravljenosti za delo v uredništvu pozorno prisluhnila. Sam vloge odgovornega urednika seveda nisem imel v mislih, saj o tem nisem imel pojma, me je pa delo v uredništvu zanimalo.
Potem pa je nekoliko kasneje nepričakovano prišlo vabilo na sestanek z vodstvom PZS! Do takrat sem bil aktiven samo v svojem društvu, prag stavbe PZS sem prestopil prvič. Na sestanku so bili prisotni trije, Andrej Brvar, s katerim sva se poznala z mladinskih planinskih šol, Peršolja in takratni generalni sekretar Srečo Podbevšek. Brvar je povedal, da me je povabil zaradi mojega dotedanjega publicističnega dela, potem pa udaril kar naravnost z idejo, da bi prevzel urednikovanje. Zame je bil to pravi šok, saj kaj takega res nisem pričakoval. Brvar me je prosil, naj povem kaj več o sebi in kaj si mislim o predlogu. Tako sem se na kratko predstavil. Težko pa se je bilo odločiti kar takoj, zato so mi dali en teden časa. Kaj bi cincal, taka priložnost se ti ponudi samo enkrat v življenju! Zato sem kmalu sporočil, da urednikovanje prevzamem.
Kako je nastal uredniški odbor, ki vam pomaga pri urejanju?
Če se prav spomnim, se je to dogajalo proti koncu leta 2000. Začeli naj bi s septembrom 2001, do seje upravnega odbora PZS februarja 2001 pa sem moral pripraviti strategijo delovanja. Tako sem na hitro začel iskati sodelavce, saj sam tega zanesljivo ne bi zmogel. Na PZS so mi za tehničnega urednika predlagali pokojnega Igorja Maherja, s katerim sva se že poznala. Andrej Stritar in Marjan Bradeško sta bila takoj za, tudi z njima sem se poznal že od prej. Za področje alpinizma sva se dogovorila z Borisom Strmškom - Strmino. Po dolgem in zanimivem pogovoru sva se za sodelovanje zmenila tudi z gorniško strokovnjakinjo Marjeto Keršič Svetel. Ta ekipa je potem dokaj hitro pripravila načrt delovanja Planinskega vestnika. Spomnim se, da sem imel pred sejo na upravnem odboru strašno tremo, zato sem dan pred tem vzel dopust in šel sam s smučmi na Dovško Babo, da sem se malo pomiril. Naslednji dan je predstavitev s projekcijo v Delovi sejni dvorani izvedel vešči Stritar. Razprava je bila korektna, projekt pa je dobil popolno podporo. Še najbolj se je hudoval prejšnji urednik, vendar povsem neutemeljeno, saj ga je čas popolnoma povozil. Škoda, ker danes še vedno kuha zamero in nikakor ne razume, da ga nisem odstavil jaz, pač pa drugi.
V desetih letih se je sestava uredništva potem še precej spreminjala in gotovo se bo še, saj so spremembe pač del življenja revije. Delo tehničnega urednika je že konec leta 2001 prevzel »zverzirani« Emil Pevec, že v drugem letu delovanja pa se je uredništvu pridružil veliki gorniški erudit Andrej Mašera. Strmino je kasneje zamenjala izkušena publicistka Mateja Pate. V delo uredništva sta se čez čas aktivno vključila Irena Mušič Habjan in Dušan Škodič, zadnja leta pa delamo predvsem na pomlajevanju, tako v uredništvu kot pri rednih zunanjih sodelavcih. Tako so se nam pridružile Tina Leskošek, Marta Krejan in Zdenka Mihelič pa še cela vrsta drugih. Nekaj časa so bili naši člani tudi trije funkcionarji PZS: Tone Škarja, Slavica Tovšak in Uroš Vidovič.
Kako si predstavljate Planinski vestnik čez 10 let?
Vestnik v današnjem času sledi dvema konceptoma. Eden je delo in življenje planinske organizacije (ohranjanje tradicije in vrednot zveze …), po drugi strani pa je revija odvisna od bralcev-kupcev, ki pa si predvsem želijo znanja, informacij o gorah in takšno branje, zaradi katerega bodo revijo sploh kupili. Revija sama od sebe od ne/zavednosti članov žal ne more preživeti, to je že minilo, ponuditi je treba nekaj, kar ljudje kupijo, dobesedno. Iskanje ravnotežja med tema dvema komponentama je prava umetnost in tu, mislim, smo uspeli ujeti svoj ritem, saj tako kaže rast naklade. Pri tem gotovo igra vlogo dejstvo, da je PV edina slovenska revija s hribovsko tematiko. Seveda so na obeh »straneh« posamezniki, ki nas kritizirajo in bi radi več »svojih« in manj »drugih« vsebin, vendar je povsem jasno, da se vsem ne da ugoditi. Uredništvo je naročeno na več evropskih revij, tako revij planinskih in alpinističnih organizacij kot komercialnih, tako da sledimo evropskim trendom. Velik preskok v konceptu revije je bil ta, da je bil PV včasih odvisen od naključnih avtorjev, ki so pošiljali svoje prispevke v objavo, danes pa je tega manj kot pol, saj večino pisanja opravimo člani uredništva ali redni zunanji sodelavci. Tak koncept imajo tudi tuje komercialne revije, kjer več kot sto strani revije napišejo trije ali štirje avtorji.
V tiskani medij še vedno zaupam in ne verjamem, da bi revija na primer zaradi spleta usahnila. Raziskave kažejo, da redna publikacija ohranja svojo prisotnost, čim večkrat se pojavlja. Mesec dni se mi zdi za tako ozek vsebinski sklop, kot sta planinstvo in alpinizem, dovolj dolgo obdobje, v krajšem je to težko izvedljivo, na daljše pa bi se že preveč izgubljala. Ker bo čez 10 let še več ljudi iskalo informacije na spletu, bi morali za vsebine še bolj načrtno skrbeti in izkoriščati prednosti tiskanega medija, ki jih ni malo. Revijo čez 10 let si predstavljam podobno, kakršna je zdaj, vendar na več straneh cenejšega papirja in še z več uporabnimi podatki, opisi za izrezati ali vodnički naravnost za v nahrbtnik. Leposlovje je sicer pomemben del današnje in pretekle vsebine, posebno potopisi, vendar bi morali ti avtorji iskati možnosti objav tudi drugje, predvsem v leposlovnih revijah (Sodobnost, Literatura …). Precej teh prispevkov zaradi pomanjkanja prostora namreč ne moremo objaviti, vendar je na razpolago dovolj društvenih glasil, kjer lahko avtorji objavljajo svoje hribovske zgodbe, pa seveda tudi na spletu. Vsebine PZS bi morale biti pripravljene čim bolj zanimivo, tako da bi bralec začutil, da to zanima tudi njega, čeprav ni član planinske organizacije (z željo, da se ji pridruži).
Kako si predstavljate »publicistiko« sedaj in v bodoče: kot prvo seveda PV in Planinsko založbo?
Vestnik bi moral prinašati več vsebin s svetovnega dogajanja, a zaenkrat smo še preveč zapečkarski. Ampak svet je postal ena sama »vas«. Ljudje potujejo in plezajo po vsem svetu, pri nas pa bi radi prebirali samo o naših hribih, o naših ljudeh, o naših dogodkih. Seveda je treba pisati največ o tem, ne smemo pa se preveč zapirati. Skratka, imeti moramo neko primerno uravnoteženost. Dejstvo namreč je, da mora revija ne le slediti željam bralcev, pač pa jih tudi vzgajati, navajati na tuje hribe, širiti obzorja. Zavedati pa se je tudi treba, da je kvalitetno revijo možno izdajati samo s sodelovanjem s svetom, predvsem pa s profesionalnim delom; težko je delati, kakor delamo zdaj – v prostem času.
Kar se tiče Planinske založbe, je letošnjega januarja uredništvo pripravilo obsežno gradivo, kjer smo natančno opredelili, kako si predstavljamo skupno delovanje planinske publicistike. Gre za skupne cilje na področju urednikovanja, organizacije, promocije, oglaševanja, trženja, distribucije in prodaje. Danes med Planinsko založbo in Vestnikom praktično ni povezave, pa bi morala biti. Vsak dela sam zase. Sam sem se v preteklosti zelo trudil za boljšo povezanost, vendar ni šlo. Na področju publicistike ima PZS še veliko rezerve. Založba bi morala biti najmočnejša izdajateljica planinske leposlovne, izobraževalne in vodniške literature ter zemljevidov. Zdaj še nismo blizu temu, vendar se da to stanje dokaj hitro izboljšati. Poglejte, kaj smo naredili iz Vestnika v desetih letih! Pogoji za delovanje založbe pa so povsem enaki kot pri reviji – samo profesionalizem, tako kot delujejo vse ostale slovenske založbe. Na založniškem trgu obstaja »borba« za vsako knjigo, za prevode, za promocijo, za prodajo ... Planinska založba bi tako lahko prodrla z izobraževalno planinsko tematiko za splošno rabo, ki je nima nihče drug, s poceni žepnimi vodniki tudi za tuje gorske cilje z množico informacij, ki bi planincem pomagali pri izbiri ciljev, in z vsemi potrebnimi podatki, s priročnimi zemljevidi, ki jih ne bi bilo treba naročati iz tujine, z izvirnimi planinskimi leposlovnimi deli, kjer bi talentirane avtorje k pisanju tudi spodbujali. Seveda pa je treba vse to potem tudi znati prodati. Danes smo v fazi ideje, vse to pa je, kot rečeno, s strokovnim in trdim delom tudi uresničljivo.
Kako na splošno vidite spletišča (ne le PZS.si in G-L), ki so kar pomemben del publicistike?
Splet je brez dvoma postal pomemben sodobni medij in bo v prihodnje še bolj. Vsi pišejo in govorijo o ukinjanju tiskanega medija, vendar imata oba, tako tiskani kot spletni medij, svoje prednosti in slabosti. Splet naj bi seveda poskušal čim bolj izkoristiti svoje prednosti, ki jih ni malo, na primer večpredstavnost, lastni arhiv, dostopnost, navzkrižnost, merjenje odzivnosti, predvsem pa interaktivnost. Žal naša planinska spletišča po moji oceni še niso dosegla nivoja resnosti, kakršnega imajo današnji slovenski tiskani mediji, so pa na dobri poti. Spletni strani PZS po aktiviranju nove piarovke ni kaj očitati, gre za sistematične in novinarsko dobro pripravljene objave, ki pa so – čeprav se tudi to stanje izboljšuje – še vedno preveč ozkega značaja. Gre za informacije neke organizacije, kjer se občasno objavlja še kakšne druge teme, pomembne za planinstvo. To pa ni za širši krog bralcev, ki jih zanima vse v zvezi z gorami. Vendar to niti ni namen tega spletišča.
Ravno zaradi vsebinske širine ima stran G-L izredne možnosti, da je osrednje planinsko spletišče. Projekt zasluži vse pohvale, saj, kot mi je znano, deluje skorajda na amaterski bazi. Me pa osebno moti preobilica in nesistematiziranost objav, ni pravega vsebinskega koncepta, ki bi ga bilo potrebno določiti že pred aktiviranjem strani. Na osrednji strani G-L bi predvsem rad na hitro videl, kaj je novega, kaj se je zgodilo, kaj je kdo preplezal, ali prebral kak zanimiv intervju. To naj bi bile po možnosti novinarsko pripravljene vesti in članki (kar je seveda težko izvedljivo, saj G-L svojih novinarjev nima) ali vsaj pomembnejše povezave na te prispevke. Vendar se osrednja stran G-L zapolnjuje še z vrsto drugih vsebin. Gre za množico raznoraznih poobjav, tako tiskanih kot spletnih, blogov, poobjav iz starih medijev, ne nazadnje tudi raznih pisarij vsakega, ki ima le voljo in čas, da nekaj napiše. Tako so včasih objavljeni prav bizarni prispevki, če jim sploh lahko tako rečem, ki so sami sebi namen, vendar strani G-L v ničemer ne bogatijo, kvečjemu obratno. Tu se objavi prav vse! Vendar vsak izlet, ki ga nekdo opravi, ali vsaka misel, ki komu pade v glavo, vsaka poobjava nekega »vaškega« glasila … res ni za na osrednjo stran tako pomembnega spletišča! Kdo ve, koliko bralcev poleg mene ta velika množica objav odvrne od branja, kar je seveda velika škoda. Tako izpade na koncu malo, hoteli pa bi imeti vse. Z bolj odločno uredniško roko bi se dalo te zadeve dokaj hitro urediti (ne objaviti prav vsega), z nekaj spremenjene strategije pa tudi bolje sistematizirati (bloge, stare objave idr. prestaviti v poseben zavihek in tako naprej). Poglejte spletne strani osrednjih slovenskih tiskanih medijev, pa boste vedeli, o čem govorim.
Zdaj pa še o tem, kar mnogi najbolj iščejo: kako dobiti podatke o turah, tako doma kot v tujini? Na spletu je tega kar precej, vendar so podatki subjektivni, pogosto razdrobljeni (nekaj najdeš na forumih, nekaj drugje), pomanjkljivi in zato zavajajoči. Markirane poti so še kar solidno opisane, težje je z brezpotji in tujimi cilji. Tu se zelo čuti skromno znanje poznavanja gorstev, ki ga imajo mnogi, ki tam pišejo. Rad bi se na primer podal v gore v soseščini in iščeš informacije o tem, kakšna je pot na neko goro, kako je zahtevna, kako do izhodišča in tako naprej. Na hribi.net se najde veliko tega, nekaj tudi na forumih. Zdaj pa to primerjajte s tiskano izdajo, na primer vodnikom 3000er in den Ostalpen Richarda Goedekeja založbe Bruckmann, ki se jo da brez težav naročiti prek spleta in kjer so te gore tudi opisane. To je kot dan in noč. Na spletu vsak piše subjektivno, redko objektivno. Ljudje pa smo različni in to je treba tudi upoštevati. Kar je tebi tehnično lahko, ni nujno, da bo tudi drugemu. Potem je treba najti neko srednjo pot pri opisovanju, vsakega kamna res ni treba omeniti, tako malo počez pa tudi ni v redu. Skratka, treba je imeti nekaj izkušenj s tem, tega ne zna vsak, tako kot vsak ne more biti pesnik. V vodniku pa je vse sistematizirano, zadeve so poenotene in sistematično popisane. Za vse ture je znana težavnost, vse je pojasnjeno tako z besedilom kot s simboli. Na fotografijah ali skicah lahko vidiš, kako poteka pot na goro, kje se začne, kako do izhodišča … in tako naprej, da ne naštevam dalje. Zastonj nekaj podobnega tako sistematično na spletu ne bo šel delati nihče, ker se to ne splača. Morda enkrat, večkrat zagotovo ne. Za »resnost« pa je seveda treba odšteti nekaj denarja. Kdor tega ne bo hotel dati, bo pač nosil riziko ali pa ne bo šel tja, kamor želi. Podatke o gorskih ciljih se da dobiti tudi na strani summitpost.org, vendar tudi tam ne vseh.
Spletišče G-L pa je odlična osnova za arhiv planinskega dogajanja, je podatkovna baza za planinsko enciklopedijo, nekakšno planinsko wikipedijo. Splet ima tu zelo dobre možnosti, verjetno boljše kot tiskani medij. Izvedba pa je vprašljiva, saj ni kadrov, niti sredstev.
Pripravil Dušan Škodič