PD Vipava: TURA 2008 - Z njim se je pogovarjal Dejan Koren

Z bratom – dvojčkom Pavlom sta začela plezati leta 1976. Prve smeri sta splezala v stenah na južnem robu Trnovske planote, nadaljevala v stenah Julijcev, kjer sta nabirala izkušnje za velike stene, ki so ju čakale na njuni plezalni poti. Nadaljevala sta v Dolomitih in Zahodnih Alpah, v letih, ki so sledila, sta sodelovala kot člana alpinističnih odprav po raznih gorstvih sveta.
Nazivu alpinist je kmalu sledil tudi izpit za alpinističnega inštruktorja, saj je bila ob koncu sedemdesetih let potreba po vzgojnem kadru velika. Na Primorskem so rasli alpinistični kolektivi in se z opravljenimi izpiti za alpiniste tudi lahko osamosvojili v samostojne alpinistične odseke. Pavel in Peter sta sodelovala kot alpinistična inštruktorja tudi v drugih republikah nekdanje Jugoslavije.
Na željo GRS Bovec sta bila Pavel in Peter sprejeta v vrste gorskih reševalcev v Bovcu, saj sta v stenah na sončni strani Alp preplezala veliko novih težkih smeri, kjer bi bilo reševanje zaradi nepoznavanja terena lahko zelo težko.
Leta 1982 se je Pavel smrtno ponesrečil skupaj z Tamaro Likar v severni steni Koritniškega Malega Mangarta. Tako se je pretrgala pot bratovske naveze, ki je imela pred seboj še veliko plezalnih načrtov v domačih in tujih stenah.
Peter je plezalno pot nadaljeval z domačimi in tujimi soplezalci, največkrat se je navezal na skupno vrv z Filipom Bencetom, Pavletom Kozjekom, Alojzom Fonom - Huljom….. kasneje pa z ženo Slavico. Več kot 1650 preplezanih smeri, med katerimi je preko 180 prvenstvenih vzponov in 13 izven evropskih odprav so njegova plezalna bera. Poleg plezanja, ki mu je način življenja že več kot trideset let, se v naravo podaja še kot športni plezalec, reševalec, turni smučar, smučarski tekač, kajakaš, gorski kolesar, jadralni padalec, fotograf…Veliko je predaval in vsa leta sodeloval pri izdelavi alpinističnih vodnikov in knjig.

Katero od teh vseh odprav bi najbolj izpostavil? Po dosežkih? Moštvu?
Težko se je pri tako različnih odpravah opredeliti, saj je bila vsaka po svoje zanimiva, naporna, globoko doživeta …Osebno mislim, da je bila prva Primorska odprava v Ande najbolj kompleksna, saj je bila ideja naša in na koncu tudi uresničena. Cerro Torre najbolj prigaran, Lhotse objektivno zelo nevaren itd…

Vsekakor je najbolj uspešna primorska odprava v Južno steno Aconcague leta 1982 z novo smerjo? Kaj bi tu izpostavil, da je šlo vse tako kot ste si zamislili?
Štiri leta pred to odpravo sva z Pavlom brala knjigo »Viharji na Aconcagui«. Gora naju je prevzela z svojo tri tisoč metrov visoko južno steno, v kateri sva poleg preplezane Francoske smeri iz leta 1954 in pa dveh Argentinskih smeri, ki so potekale v desnem delu deset kilometrov široke stene, opazila markanten steber, ki vodi na južni vrh gore.
Ideja je zorela, midva sva vse cilje podredila tej steni, začela sva jo preučevati in sanjati, smer sva nameravala plezati sama v alpskem stilu.
Leta osemdeset je prišlo do ideje o Primorski odpravi, bila je sprejeta Aconcagua. Začeli smo pospešeno delati, zbirati ekipo in opremo ter finančna sredstva. Januarja leta 82 je odšla na pot ekipa petnajstih plezalcev različnih primorskih alpinističnih odsekov in se na Aconcaguo povzpela po treh različnih smereh. Bazni tabor smo imeli skupen pod južno steno, kjer smo prvih deset dni porabili za aklimatizacijo po okoliških gorah in opazovanje stene. Pet plezalcev, med njimi Tamara Likar, so preplezali Poljsko smer v vzhodni steni, štirje so ponovili Francosko smer z novo vstopno varianto v južni steni, štirje pa smo v devetih dneh preplezali novo smer na južni vrh. Bila je potrebna dobra logistika, disciplina članov in sreča z vremenom, da smo lahko v tako kratkem času uresničili svoje načrte.

Z bratom Pavlom sta tiste čase predstavljala eno najboljših navez pri nas. Kaj vse je botrovalo, da sta se tako dobro ujela in nizala takšne dobre vzpone?
Bila sva brata – dvojčka, živela sva za podobne cilje. Brez veliko besed sva vedela, kaj je potrebno, da bova kaj dobrega splezala. Živela sva za plezanje, skupaj sva poleg dela v tovarni in doma na kmetiji odkrivala skrivnosti in čare novih smeri in velikih sten v vseh letnih časih. Vse je prišlo spontano, naravno, čudovito je bilo začeti z novimi tehnikami plezanja v ledu, ko smo z doma predelano opremo plezali nekatere smeri, o katerih so generacije pred nami lahko le sanjale. V času, ko ni bilo opreme, kot jo danes poznamo, sva sama delala različne vrste klinov, zatičev, kladiv, ledno orodje itd… Živela sva za alpinizem.

Je moralo po bratovi nesreči preteči veliko vode, da si se vrnil nazaj v stene?
Dva dni po slovesu od Pavla in Tamare sva z prijateljico Pavlo splezala novo smer v steni Rušice, sledil je odhod v Zahodne Alpe in plezanje v domačih stenah. Že konec avgusta sem organiziral spominski tabor pod Koritniškim Malim Mangartom; postal je tradicionalen, na njem se zberejo alpinisti iz Slovenije in tujine vsa leta do danes. Prijatelji so mi ob izgubi brata in prijateljice stali ob strani, čutili bolečino z mano in mi pomagali.

Si še kdaj potem našel nekoga, ki mu bi tako zaupal in ki bi bila istih misli pri uresničevanju skupnih ciljev?
Bratova nesreča me je spremljala dolgo v podzavesti, brat me je še dolgo let spremljal in me na nek način varoval. Dolgo let sem sicer z drugimi soplezalci uresničeval najine skupne plezalne cilje. Med soplezalci sem se najbolj zbližal z Filipom Bencetom in Pavletom Kozjekom s katerima sem veliko plezal doma in po odpravah. Poseben prijateljski odnos pa sva imela z Alojzom Fonom – Huljom iz Drežnice z katerim sva novim težkim smerem v domačih stenah hotela dodati zimsko pustolovščino po argentinskih Andih.

S Pavletom sta bila ena prvih primorskih navez, ki se je odpravila plezat v tuja gorstva, v Himalajo. Kaj je botrovalo temu? Sta se bila najbolj pripravljena žrtvovati za nečloveške treninge in kasneje sami odpravi?
Živela sva za alpinizem in vse aktivnosti in energijo sva poleg dela za preživetje posvečala temu.

Plezaš že preko trideset let. Od kje črpaš vedno nove zaloge moči in motivacijo za sam trening in odlične vzpone?
Še zmerom živim za plezanje in čim večje udejstvovanje v naravi, saj je narava idealen prostor za nabiranje energije po vsak dan večjih stresih in nikoli zadostnih potrebah sedanje dobe.

Kateri vzpon tebi največ pomeni? Zakaj?
Ob toliko vzponih je težko odgovoriti kateri vzpon mi največ pomeni. Vseh lahkih in težkih vzponov sem se lotil z spoštovanjem do stene in smeri, ki me čaka in zato mi največ pomeni kar pot, po kateri sem hodil, jo doživel in preživel.

Katerega od vzponov najbolj obžaluješ, da ga nisi mogel dokončati? Mogoče steno Fortaleze v čilski Patagoniji? Povej kaj več o tem.
Smer v steni Fortaleze v čilenski Patagoniji mi ostaja kot grenak spomin na probleme z hrbtom, ki so grozili, da me zablokira sredi stene. Po drugi strani pa je zame ta stena preplezana in namen dosežen – nova težka smer v še nepreplezani steni čilenske trdnjave. Kolega Ravhekar me je povabil na odpravo v meni neznano steno. Ko mi je pokazal fotografijo stene, sem mu pokazal kje bo verjetno najboljša možnost za novo smer. Skupno sva zaživela za novo smer in v par mesecih odšla na pot še z tretjim članom, ki nam je pomagal pri delu v bazi in nošnji opreme pod steno. Preplezala sva dobrih štiristo metrov nove težke smeri in morala odnehati zaradi mojih problemov s hrbtom. V steni sva pustila vso plezalno opremo in del hrane, po povratku domov sem se klatil po bolnicah in istočasno pomagal pri organizaciji, da sta šla dokončati novo smer Lukič in Praprotnik. Preplezana smer je še vedno edina v tej mogočni steni.
Mogoče je mlajši generaciji manj znano, da sem planiral preplezati pozimi in v alpskem stilu novo smer po stebru levo od smeri iz leta 82 v J. steni Aconcague ter novo smer v J. steni Cerro Torreja. Moj soplezalec na tej poti bi bil Huljo. Najprej sem si pri smučanju jaz zlomil nogo in je tako bil odhod na odpravo preložen za dve leti. Ko sva imela vse pripravljeno z letalskimi kartami vred, je umrl Huljo z staro granato v naročju.
Iskal sem drugega soplezalca, v Mendozi sem pričakal Pavleta Kozjeka, s katerim sva se odpravila s sto kilogrami opreme in hrane pod zimsko južno steno Aconcague. Pavle je dan pred bazo dobil pljučnico in morala sva nazaj. Nadaljeval sem v Patagonijo, kjer sem zaman čakal kolega Jožeta Šerbeca, ki je v dneh vojne za Slovenijo bil nekje na meji. Sam sem se odpravil v gore in preplezal novo smer v steni Cerro Adele. To je bila moja najtežja solo preizkušnja, ki se je hvala bogu srečno končala. Na vrhu gore me je dobilo poslabšanje vremena, sestop po steni in prek ledenika je bil zelo tvegano početje. Bil sem popolnoma sam brez vsake veze z civilizacijo.
Naslednje leto pozimi sva z Jožetom vstopila v novo smer v Cerro Torreju ter zaradi prevelike nevarnosti plazov iz nje tudi živa zbežala. Nekaj let pozneje so smer v Torreju preplezali do sedla na sredini stene, letos pa je uspelo dvema Američanoma preplezati smer do vrha.
Smer v steni Aconcague sta pred leti preplezala Humar in Koželj, škoda, ker sta linijo stebra kmalu zapustila in izplezala precej bolj desno.
V prvi polovici osemdesetih je živela ideja o odpravi Alpe-Adrija v vzhodno steno Everesta, odprava zaradi prezgodnje smrti Aleša Kunaverja ni odšla na pot.
Leta 1987 bi moral sodelovati na ameriški odpravi v J. steni Lhotseja, kjer sem doživljal himalajski krst in omrzline leta 81. Žal je organizator odprave umrl v plazu med turnim smučanjem v kanadskem skalnem gorovju in je bilo z odpravo konec.

Kako gledaš na današnji alpinizem? Na naš primorski alpinizem? Gre v pravo smer?
Gotovo se je v teh letih marsikaj spremenilo, pozitivno in negativno. Kljub temu ostajajo stene, ki nam še vedno ponujajo možnosti za nove smeri in težke ponovitve povsod po svetu. Drugačen je mogoče odnos do vsega, mogoče je zaradi podivjanega ritma današnjega časa želja nekaterih alpinistov doseči velike stvari v čim krajšem času. Osebno mislim, da je potreben še vedno čas, da dozoriš za nove smeri in velike stene. Važna je postopnost, s katero začnemo v domačih gorah in jo potem postopno stopnjujemo naprej do najvišjih ciljev. Poleg plezanja je treba tudi kaj pogledati po literaturi in ostalih medijih, slediti sedanjemu plezanju in za plezanje živeti.
Med primorskimi alpinisti je gotovo kar nekaj dovolj sposobnih za preplezati dobre smeri. Če gredo v pravo smer, bo pokazal čas. Skupno kot odprava ali pa kot posamične naveze so gotovo sposobni dosegati dobre vzpone, važno je, da se prav organizirajo in ne čakajo da bo prišlo samo. Treba je plezati.

Vem, da je danes potrebno prav toliko volje za vzpon in pripravo na le tega, kot tedaj v vašem času. Celo oprema je neprimerno boljša! Je pa težje danes uspešno peljati nujno potrebno službo in poleg še odličen alpinizem! Kaj praviš na to?
Delno sem že v prejšnjih vprašanjih odgovoril na to temo. Klub temu, da je oprema neprimerno boljša in da jo lahko povsod kupiš, moraš smer preplezati še vedno ti sam. Potrebna je volja, znanje, poznavanje sten , smeri in treba se je marsičemu odpovedati, da lahko kaj dobrega preplezaš. Zmerom je bilo treba nekaj žrtvovati za to, da si potem nekaj dobrega napravil. Pod Jugoslavijo je bilo mogoče lažje živeti, ker je bilo bolj poskrbljeno za socialo. Če si bil vrhunski športnik, si lažje prišel do prostega časa in finančnih sredstev, nič pa ni prišlo samo. V življenju sem počel marsikaj, poleg rednega dela sem opravljal nevarna dela na višini in si tako zaslužil za marsikatero pot v tujino.

Kje vidiš vzroke, da se je v vaši generaciji mnogo več hodilo v Himalajo, plezalo veliko več prvenstvenih smeri? Vemo, da so takrat bili pionirski časi.
Plezanje se je pri nas do začetka osemdesetih let odvijalo večinoma v gorah. Z novim valom plezalcev, novo filozofijo in opremo je napočil čas, ko so se opravljale proste ponovitve tehničnih smeri ter so se odprle nove veje v plezanju. S prihodom prostega plezanja, ki smo ga z veseljem sprejeli, se je hitro dvignila tudi težavnost in kvaliteta vzponov. Začelo se je plezati v plezališčih, napočil je čas lednega plezanja po zamrznjenih slapovih itd…Če si vse to pravilno počel, se je avtomatsko dvignila meja mogočega, kar smo potem prenesli v visoke stene.
Prvenstvene smeri so plezale vse generacije že od nekdaj in jih tudi bodo še zmerom. Osebno mislim, da je po naših in tujih stenah še veliko prostora za nove smeri do najvišjih zahtevnosti. Treba je vzeti v roke vodniško literaturo, študirati stene in se včasih podati v gore na oglede s fotoaparatom itd. Gotovo je udarna generacija v osemdesetih in devetdesetih napolnila stene z novimi smermi vseh težavnosti, ni pa z njenim odhodom konec odkrivanja novega. Za plezati nove smeri moraš imeti žilico …

Slovenci hodimo v Himalajo in druga visoka gorstva že od srede petdesetih let, prve odprave so bile bolj raziskovalnega značaja. Člani so si nabirali izkušnje, ki so jih kmalu s pridom izkoriščali v vse težjih pristopih in novih smereh. V areno najtežjih in najvišjih sten smo vstopili z novimi smermi v steni Makaluja, Everesta, Lhotseja, Daulagirija itd… Prve odprave so se proti Himalaji odpravljale z ladjo do Indije, naprej z vlakom itd., sledile so odprave, ki so šle od doma z avtomobili in kamioni… Odprave so bile takrat večje in logistično zahtevnejše zaradi velikih neznank že na birokratskem področju, na samih pristopih ter na gori, kjer je prevladal večinoma himalajski stil s sprotnim napenjanjem vrvi, pomočjo šerp itd… Postopoma je prišel tudi v najvišje gore in stene alpski stil, ki je zmanjšal ekipe in tudi stroške, velikokrat pa je povečal nevarnost za posameznika ali navezo. Ko sem bil na prvi odpravi v Himalaji leta 81, je prišla pošta do nas v najboljšem primeru v štirinajstih dneh, danes imaš lahko direktno vezo z domom preko interneta, satelitskega telefona itd…O trekingih se je v tistih letih šele začelo razmišljati, danes gre na treking lahko vsak zdrav in bolj sposoben planinec.

Povej kaj več o tvojem vzponu na najvišji vrh Afrike, Kilimandžaro. Ko si s zlomljeno nogo šel na odpravo.
V drugi polovici osemdesetih let, ko sem bil v najboljši plezalni formi, sem si med delom na Kaninu kvalitetno zlomil nogo. Leto dni sem se ubadal bolj z vodnimi športi in pripravljal vse potrebno za odpravo v Ande. Takoj, ko mi je kirurg odstranil iz noge ploščici in vijake sem v plezališču nogo spet zlomil. To sem izvedel par mesecev pozneje na četrtem rentgenu, ki je pokazal poko na mestu, kjer je bil prej vijak. Dan prej sva s kolegom potegnila z kolesom čez 200 km. Situacija je postala skrajno resna, zdravniki v Šempetru niso vedeli, kaj bi z mano, saj so dobro vedeli, kam bom kmalu zbezljal. Po posvetu v Ljubljani so me operirali, spet sem bil poln železja in pravi strelovod. Obljubil sem njim in samemu sebi, da ne bom plezal, in res nisem celih osem mesecev. Spet so prišli na vrsto vodni športi in hoja z berglami, ki sem jih počasi predelal in z njimi hodil po hribih. Prišla je zima in bergle so dobile nove kovinske špice in krpice, pokazala se je priložnost za poceni polet v Afriko in tako sem potem v Tanzaniji napravil še dereze na štiri zobe. Vzpon na Kilimanjaro je bil čudovito doživetje, kjer sem zdravil dušo in telo, opravil sem ga v polovičnem času, saj sem uporabljal štiri noge. Vajo sem hotel ponoviti še na Shisha Pangmi, odpovedal sem jo zaradi nove službe.

Kaj predlagaš danes nekemu zagretemu mladcu, ki se bi rad podal po tvojih stopinjah?
Naj prečita tale intervju in razmisli, če bo šlo.

V alpinizmu in povečini drugod se cilj najprej začne v sami lastni glavi. A je pri tebi tudi tako, da si najprej cilj zastaviš, da imaš potem še večjo motivacijo za trening in pripravo na njega?
Gotovo je tako tudi pri meni, najprej je ideja, potem razmislek kako in kaj in pa izpeljava. Nekatere stvari so zorele dolgo, ene so padle hitro – tako je v življenju.

Če se ne motim prihajajoče leto praznuješ Abrahama, kje se vidiš kot petdesetletnik? Morda kakšna nova odprava?
Ko se v službi vozim z dvigalom, vidim v ogledalu mladeniča starejših let, ki ne skriva gub in sivih las. Pod majico pa še zmerom bije srce, polno idej in načrtov. Odprto je veliko projektov, veliko je sten, kjer nisem plezal, mogoče bo tudi kakšna odprava? Upam, da bom še dolgo lahko tak pa čeprav star in siv.

Pogovarjal se je Dejan Koren