IMFF: ta 30-letni škotski 'norec' stremi k temu, da danes osvoji tisto, kar je še včeraj veljajo za nedosegljivo. - V torek ob 16. uri bo njegov film Echo Wall, ob 18. predavanje Varno je tvegano
Za dobro opravljen projekt se preseli celo pod goro in jo za več kot mesec dni temeljito preučuje in preizkuša. Film Echo Wall, ki ga je posnel z ženo, je zgodba o tem, kako ob vdržljivosti in predanosti klonijo še tako mogočne stene. S predavanjem Varno je tvegano pa bo skušal dokazati, da je tudi tisto, kar je videti nevarno, lahko skrbno premišljeno.
Ko sem 'počival' nekje na polovici težkega dela smeri, sem spoznal, da se približujem svoji meji, ko sem pri plezanju še lahko osredotočen in umirjen. Ravno to pa v svojem početju iščem.Čeprav zna včasih biti tudi strašljivo.
1. Med plezanjem nikoli ne premišljujete o tem, da bi lahko umrli. Je to nečimrnost, popolna koncentracija, zaupanje?
Ne. Ravno narobe. Zelo pomembno - nujno pravzaprav - je zavedati se, da lahko med vzponom umreš, in se potrudiš kar najbolj zmanjšati tveganje. To pa je treba narediti med pripravami. Ko enkrat prideš pod steno in začneš plezati, je najbolje, da se znebiš vseh strahov, sicer si zaradi njih lahko nemiren, napet, lahko padeš. Preplezal sem kar precej tveganih smeri, zato vam zagotavljam, da se s tem vprašanjem zelo ukvarjam. Če pred plezanjem veliko časa namenim premišljevanju o smeri sami, je tveganje pravzaprav zelo majhno. Zahtevne vzpone skušam opraviti kar najbolj varno.
2. Za projekt Echo Wall ste se skupaj z ženo za nekaj časa preselili pod vznožje najvišje gore britanskega otočja. Povejte mi kaj več o teh dneh in tudi o tem, kakšno vlogo je vaša žena igrala pri tej avanturi?
Preden sem se lotil projekta, sem treniral leta - da sem lahko skorajda brez varovanja preplezal smer težavnostne stopnje 8c. Ben Navis je bila prizorišče mnogih mojih plezalnih projektov, in sicer zato, da sem se lahko privadil na to vrsto skale. Lani sem na projektu Echo Wall delal okoli 30, 40 dni, žena Claire pa je snemala. Z njeno pomočjo sem lahko izbral pravi trenutek za vzpon. In čeprav so bile priprave zelo temeljite, je bilo za oba kar precej strašljivo, ko sem začel plezati v vodstvu. Ko sem 'počival' nekje na polovici težkega dela smeri, sem spoznal, da se približujem svoji meji, ko sem pri plezanju še lahko osredotočen in umirjen. Ravno to pa v svojem početju iščem. Čeprav zna včasih biti tudi strašljivo.
3. V predfilmu slišimo mnogo vaših krikov. Je to vaš ustaljen način sproščanja po neuspelih poskusih? Vpitje pomaga?
Pravzaprav nisem pogosto tako glasen. Ugotavljam pa, da takrat, ko se resnično trudim, nevede zavpijem. To me sprošča. Seveda bi bilo bolje to energijo usmeriti v naslednji poskus, a če padem, moram napetost nekako izgnati iz sebe.
4. Kaj je v vas, kar vas žene, da iščete vedno bolj zahtevne stene?
Plezanje v meni vzbuja lepe občutke različnih vrst. Čutim, da je eden najbolj zadovoljujočih občutkov tisti, ki se pojavi, ko splezaš smer, ki je še pred kratkim veljala za nemogočo. Vsakič, ko malo napredujem v svojih zmožnostih, se mi odpre obilo novih priložnosti. To je res razburljivo.
5. Kdo je bil vaš vzornik na začetku plezalne poti in kateri so vaši idoli danes?
Veliko sem se zgledoval po Daveu Cuthbertsonu. Bil je eden prvih plezalcev, ki se je preizkušal na izjemno visoki ravni v različnih plezalnih disciplinah - športnemu, balvanskemu, mešanemu plezanju ... Njegovo razmišljanje je takrat veljajo kot izjemno neposredno in napredno. Prav tako sem občudoval zagnanost in osredotočenost Malcolma Smitha. Veliko me je naučil.