IMFFD: 63-letni Jože A. Mihelič je ne samo vodja službe za izobraževanje in naravovarstveno vzgojo v javnem zavodu Triglavski narodni park, temveč bi bil lahko tudi odličen učitelj predmeta, ki bi nam, Slovencem, zmogel priučiti življenjsko radost.
Njegovo predavanje bo na Festivalu nosilo naslov – kakopak – Triglavski narodni park. Nam, ki ga bomo poslušali, pa bo – upam – potem vendarle popolnoma jasno, da trava pri sosedih ni bolj zelena.
Vemo, kaj so o Julijcih pisali Hacquet, Kugy, Longstaf in drugi; v enajsto številko časopisa TNP »Svet pod Triglavom« pa je dr. Michael Vogel, direktor narodnega parka Berchtesgaden v Nemčiji, zapisal, da se temu, kar obiskovalcem lahko ponudi Triglavski narodni park, druga zavarovana območja v Alpah komaj lahko približajo. Mar ni to lepo priznanje?
1. Triglavski narodni park zavzema kar štiri odstotke površine Slovenije. Kakšen odnos do gora in narave opažate med Slovenci, tako tistimi, ki jo »preizkušajo« vsakodnevno kot med občasnimi izletniki/mladimi?
Kot vodja službe za izobraževanje in naravovarstveno vzgojo v javnem zavodu Triglavski narodni park (TNP) imam dobre stike s šolami, največ z osnovnimi šolami in fakultetami. Srečujem se predvsem z učitelji, ki si želijo sodelovanja, moj vtis pri tem pa je odličen. Ker sodelujem tudi s šolami iz Italije, Avstrije, Nemčije in Hrvaške, lahko povem, da so naši učitelji razgledani in dobro pripravljeni na izzive, ki jih vsak dan prinaša varstvo narave – mlada panoga, ki zahteva, da se učimo drug od drugega.
Med osnovnošolci, dijaki in študenti srečujem predvsem tiste, ki zaradi domače vzgoje, aktivnosti na šolah ali pozitivne druščine zahajajo v gore. Ta srečanja imam najraje, ker moji klienti ne vedo, da dajejo meni več, kot jaz njim. Zaradi tega vztrajam in več kot 35 let vodim letne ter zimske ture študentov Fakultete za šport iz Ljubljane. S pozornostjo do vseh, pri katerih je čutiti posebno naklonjenost do narave, se nevsiljivo tiho širi krog pozitivno razmišljujočih o gorah, ki potem nadgrajujejo spoznanja. Mladi niso slabi, kakor se velikokrat sliši, le dobro vzgojo potrebujejo, mi bi pa v sedanjem času zgolj izobraževali ... Prisegam na vzgojo v duhu bratove knjige Klic gora, ki je naš družinski kredo, iz katerega pač ne morem izstopiti. Da je tak pristop lahko dober, pove anekdota z zimske ture na Komni: Na koncu tečaja študentje ocenijo svoje profesorje. Kajpak so vse ocene deset. Študentka, ki predstavlja mojo skupino, nastopi zadnja in zaključi z oceno: »Za našega profesorja je deset premalo, kajti dal nam je veliko več, kot je bilo zahtevano.« Z oceno, ki me je globoko ganila, se ne želim hvaliti. Tisto »več« je bilo najbrž skrito prav v »klicu gora«, ki je takrat padel v najbolj čist gorski humus. Pri hribovcih, ki jih srečujem ob sobotah in nedeljah, je prevečkrat čutiti nekakšen »instant« (o.p. A. Stritar) pristop, držo, značilno za današnji način življenja, ki je največkrat obrnjena navzven, v popolnem nasprotju z nagnjenjem do vznesenih čustev in strasti – kot je pisal Avčin – kar onemogoča, da bi goro doživeli od njenega vznožja do vrha. Tako razmišljanje je seveda stvar osebnega dvoma. Vsekakor zahaja povsod po svetu v gore ogromno zanimivih ljudi, »pozitivcev«, s katerimi se je čudovito srečevati.
2. Ste tudi fotograf, navdušen turni smučar in seveda alpinist. Opišite mi prosim nekaj svojih najlepših trenutkov v hribih. Se spomnite še prav posebnega doživetja?
Čeprav več kot polovico svojih tur opravim sam, mi je veliko do druščine. Kadar gore zažarijo v najlepši svetlobi, je zelo lepo, če te občutke lahko s kom deliš.
Posebnih trenutkov je veliko, prepričan pa sem, da vsak starejši človek, kakor sem sedaj tudi sam, pogreša predvsem energijo in zagon, ki povlečeta z neznansko silo – kadar pride klic. Nekoč sva s Tomažem Budkovičem na oblačen dan tavala pod severno steno Mišelj vrha, da bi našla navdih za novo smer, pa se je na zahodu pojavilo čisto majhno, svetlo okno, v katerem je zažarela monolitna, takrat še povsem deviška, stena Zoba Kanjavca. Kar odneslo naju je tja in zlezla sva prekrasno prvenstveno.
Zanimivo in lepo je bilo tudi v stari Paklenici. Takrat smo taborili kar pod steno Aniča Kuka in prvič sem srečal Karla Hauserja. Popoldan, po prihodu z avtobusom, sva se namenila malo potipat skalo, v nekakšno Splitsko ali kaj vem katero smer, ki je bila ocenjena z dvojko. Temu primerno sva se za vzpon tudi opremila. Ko sva dospela v območje najine smeri, za katero opisa seveda nisva imela, sva zagledala zelo lepo razčlembo, ki je bila po najini oceni to, po kar sva prišla. Že prvi metri so bili sumljivo lepi in na glas sva se začela spraševati, kaj je dvojka v Paklenici, kajti nama je vse skupaj dišalo po štirici. Po dokončanem prvem raztežaju se nisva več spraševala. Spoznala sva , da plezava užitkov polno novo smer in nastala je Akademska. To pa nikakor ni bilo vse od prijetnih in neprijetnih dogodkov moje prve Paklenice. Na poti tja je burja zasukala avtobus tako, da so prva kolesa obvisela nad morjem in je šofer še pol ure potem neustavljivo drgetal, drugega dne pa, ko smo z Marjonom in Karlom plezali Bramovo, sem po nerodnosti s kolenom brcnil svojo takratno Vero 1 iz torbice, da je odletela čez velikanski previs in pristala nekje globoko spodaj. Ko smo bili ponovno v vznožju, je Marjon tekel ponjo in ves sončen pridirkal izpod stene. Kamero je skrival za hrbtom in vprašal: »No, a je lahko moja?« »Seveda«, sem dejal, ker sem bil prepričan, da drži popolno razbitino, pa je nadaljeval: »Dobro premisli!« In res, samo iskalo se je razbilo. Ko smo ven pospravili koščke stekla, se je dalo spet normalno slikati. Še vedno jo hranim.
Prvenstvene z bratom Tinetom spadajo kajpak med najlepše stvari, ki jih brata lahko doživita skupaj in padajo v čas moje največje moči, pa o tem kasneje.
Pravite, da sem fotograf. Zgodba o miheličevski fotografiji se začne s tem, da je moj oče kot sirota in ubog dijak hodil na učiteljišče mimo foto trgovine in sanjal o svojem fotoaparatu. Za prvo plačo si ga je kupil, nasledniki tega prvega, ki je izginil nekje v partizanih, pa so ga spremljali celo življenje in se dotaknili tudi mene. Prelestno je bilo sedeti očetu v naročju in čakati na prizore, ki so se počasi razvijali iz belega papirja v domači temnici.
Pred leti sva z direktorjem malteške posesti iz okolice Gradca šarila po Pokljuški luknji. Na njegovi minolti se je nepopravljivo zataknil objektiv. »Bom jaz kaj posnel zate«, sem dejal, ker se mi je mož zasmilil, pa me je žalostno pogledal in odvrnil: »Veš, najlepši je tisti trenutek, ko pritisneš na sprožilec«. Verjamem, da fotograf vidi več.
In še o turnem smučanju. Moj nekdanji strogi profesor in sedanji dobri prijatelj Stanko Klinar šaljivo pravi: »Vsega na tem svetu se lahko naveličaš, turne smučarije pa nikoli ni dovolj«. Strinjam se z njim in tako tudi živim. Danes, ko to pišem, je ponedeljek. Za seboj imam kratek dopust z vnuki, katerim sem se konec tedna izmaknil na Stol in odsmučal k Podnarju na Koroškem, v soboto srečal Dena pod Brdom in Lipanco ter v nedeljo odsmučal z Velikega Vrha na Kofce in do Matizovca. Koliko časa bo tako še šlo, se ne sprašujem.
3. Pogosto ste se lepih gorskih podvigov lotili skupaj z bratom, ste omenili. Kako ste odraščali in kdo vas je navdušil za hribe? So bili nekaj samo po sebi umevnega?
Miheliči smo prišli v Bohinj leta 1946, ko sem bil star tri tedne. Zaradi očetovih hribov! Mati in oče sta tam učiteljevala do konca in to tako dobro, da sta oba postala častna občana. Bila pa sta tudi »častna« hribovca z impozantnim seznamom opravljenih tur. Mene sta jemala s seboj, ker me nista imela kje pustiti in bilo je grozno, ker so se tačas prijatelji lahko kopali v Savi »Pri lipci«. Potem pa sem nenadoma začel v gorah na lastno pest in pri štirinajstih poiskal čudežni prehod čez severno steno Mišelj vrha na Koštrunovec. To je bil moj prvi in odločilni plezalni podvig, drugi pa Bavarska v Steni, kamor me je bratec vlekel za nagrado, ker sem uspel končati osemletko. Potem dolga leta nisva plezala skupaj, ponovno pa sva se našla na začetku najinih prelepih prvenstvenih, ki jih je iztuhtal Tine, jaz pa v zahvalo vsakič vodil navezo. V Cmir sva se zagnala s tako silo, da sva prišla na rob stene še preden sva se zavedla, da je že konec. Zaradi tega smeri sploh nisva poimenovala in so ji drugi dali ime Smer bratov Mihelič. Najlepša v najini karieri pa je bila Bohinjska v Steni. V najpopolnejšem in najlepšem uvodniku k neki knjigi, kar sem jih kdaj bral, je Pavle Kozjek Tinetu zapisal: »S kakšnim spoštovanjem je božal oprimke v Detassisovi smeri v Brenti Alti, velikih klasikah Julijcev, pa v njegovi Bohinjski smeri v Steni …«.
Posebno poglavje v najini plezalski zgodovini pripada Vršacu nad Zadnjico. Skupaj z Iztokom Beleharjem, mojim dolgoletnim soplezalcem in še vedno odličnim prijateljem, smo potegnili Centralno smer čez prepadno, nedotaknjeno osrednjo steno. Z Marjanom Hutrom sva jo kasneje popravila v Direktno, skozi najdaljši in najslikovitejši kamin Vzhodnih Julijskih Alp, z Blanko Matičičevo pa speljala prelepo Popoldansko. Tako sem postal plezalec prvih treh smeri v osrednjem delu enega največjih prepadov Julijskih Alp, kar mi danes neskončno godi.
Najino serijo prvenstvenih sva s Tinetom zaključila v Lepem Špičju z nekakšnimi Zlatorogovimi v tej slikoviti steni, brez katere bi Trenta ne bila Trenta. Tako pravim tudi zaradi tega, ker sva bila takrat po izurjenosti podobna nekdanjim Kugyjevim vodnikom in sva s smerjo opravila kar nenavezana. Kako čudovit čas! Pa sem ga moral loviti, bratca, ker so me pred tem podvigom zaradi nekakšnih težav po Mt. Blancu vtaknili v bolnišnico v Ljubljani. Ker me niso hoteli izpustiti, mi je ženka prinesla rezervno obleko, v kateri sem ušel dohtarjem in odhitel za bratcem na Sedmera.
Ker sem že omenil ženo Francko, ki mi je dala štiri prekrasne sinove, bom, čeprav bi ona tega najverjetneje ne želela, opisal najino prvo srečanje. Bilo je na tečaju v Vratih, ki ga je vodil Franci Savenc, midva z Iztokom sva bila pa dogovorjena za najinega drugega Čopa. Takrat še ni bilo mobitelov in zgodilo se je, da Iztok ni mogel priti, Franci je bil pa tega kar vesel in je rekel: »Ravno prav. Boš pa peljal kakšne moje pripravnike.« Tako sva se s Francko znašla pod Skalaško, kjer so štirje češki plezalci pustili spalne vreče. Meni se je zdelo, da se za Skalaško ne gre spat pod steno, saj sem jo prej plezal najmanj petkrat in ker sem gledal bolj Francko kot kaj drugega, sem sklenil, da to ni pravi vstop v smer. Čez čas pa se je izkazalo, da je vstop kar pravi in na Gorenjskem Turncu sva ujela najine Čehe. Naprej oni štirje opisa smeri niso imeli in niso vedeli ne kod, ne kam. Predlagala sva jim, naj gredo za nama v Ladjo, kar so z veseljem storili. Na Plemenicah so kasneje odprli nahrbtnike in ven potegnili odlično marmelado, jaz pa sem v fantovskem zanosu od same sreče želel poljubiti svojo lepo soplezalko … in dobil klofuto! Čez nekaj dni smo zlezli Vršac, takoj za tem pa sva s Francko v prelepem soncu opravila z njenim prvim Commicijem v Jalovcu, klofute pa ni več bilo. Torej, fantje, nikdar obupat'!
4. Za Festival ste pripravili slikovno predstavitev TNP. Katero sporočili bi želeli posredovati poslušalcem?
Imamo en sam narodni park izjemne lepote – z neponovljivo zgodovino. Vemo, kaj so o Julijcih pisali Hacquet, Kugy, Longstaf in drugi; v enajsto številko časopisa TNP »Svet pod Triglavom« pa je dr. Michael Vogel, direktor narodnega parka Berchtesgaden v Nemčiji, zapisal, da se temu, kar obiskovalcem lahko ponudi Triglavski narodni park, druga zavarovana območja v Alpah komaj lahko približajo. Mar ni to lepo priznanje?
Vse spoštovanje naši, kar pregovorni različnosti mnenj. Vendar le takrat, kadar gre za težnje brez sprenevedanj, v trenutno in dolgoročno dobro našemu gorskemu svetu, njegovim prebivalcem in obiskovalcem. Narodni park bo namreč postal pravi narodni park šele takrat, ko ga bomo, prepričani v njegovo vrednost, pomen in poslanstvo, vzeli za svojega vsi Slovenci.
Zaradi vaše varnosti slike v tem sporočilu niso prikazane.