TAMov alpinist 2005, Naši obrazi - Marko Renčelj: ... v dobrem letu preko 250 alpinističnih tur
TAMov alpinist 2005
NAŠI OBRAZI
Intervju z Majo Lobnik
Maje Lobnik tistim, ki vsaj malo spremljajo dogajanje na našem odseku, najbrž ni potrebno posebej predstavljati. Vsepovsod jo je namreč polno - tako v "vpisni knjigi", na internetu... Mislim seveda na njene alpinistične dosežke, na njene vzpone in druge alpinistične ture, ki jih je opravila v izjemno kratkem času. Nenazadnje je šele jeseni leta 2004 prišla na naš odsek in se vpisala v alpinistično šolo, za njo pa je od takrat (torej v dobrem letu) že preko 250 alpinističnih tur...
Maja, na kratko se predstavi, ok?
Mlajša pripravnica AO TAM, stara 26 let, pa se mi sploh ne zdi, da sem že takooo stara.
Kdo te je navdušil za hribe, kakšni so bili tvoji prvi "hribovski koraki"? Kdaj si sploh začela hoditi v hribe?
To je bilo že zelo zgodaj v meni, v bistvu, sedaj ko razmišljam, sem bila vedno jaz tista, ki sem gnjavila starše, da gremo v hribe. Ja, tam je bil moj dedek Božo, mamin oče, ki je delal po planinskih postojankah in potem smo ga hodili obiskovat. Na Kredarico, na Erjavčevo na Vršič, pa smučat na Krvavec. Verjetno je prav on tisti, ki je v meni vzbudil to ljubezen do gora. Najbolj se spominjam tega, da sem težila, zakaj se tako visoko peljemo z avtom in zakaj ne začnemo hoditi že iz doline… ha, ha.
Kako si sploh "zašla" na naš ferajn, kdo te je "pripeljal"?
Pripeljal me ni nihče. Torej vprašanje, zakaj TAM in ne Kozjak? Na Kozjaku sem poznala nekaj ljudi zaradi katerih nisem šla na Kozjak. Poleti je v meni dozorela odločitev, da bom plezala. In potem sem ravno ob pravem času, nekje jeseni, v Igluju (op. trgovina Iglu sport v Mariboru) izvedela tudi za šolo, ki se je tedaj ravno imela začeti. In sem poklicala Nikota.
Tvoja prva smer, soplezalec, kakšni so tvoji spomini? No, te je bilo kaj strah?
Ha, zdaj pa me imaš! Težko vprašanje, saj sem nekaj plezala že pred uradnim ferajnovskim začetkom…pa če se omejim na "dovoljeno" plezanje. Zajeda Ekar-Jamnik v Dolški škrbini na plezalnem taboru na Jezerskem. Dušan Sernc, Žampek in Luka Juhart. Dva na štriku, ves čas sva imela solato in špagete. Ja, bilo me je strah, da ne bom zlezla, saj je bilo to kmalu po zlomu roke…Pa strah me je bilo, ker je vmes rosilo, in ker se je potem tudi zelo vlilo in lilo je vse do avta in do doma…zanimiva izkušnja, a hkrati sem vedela, da bom šla spet plezat. Moja prva smer, v skali. Zanimivo je to, da sem pred tem že veliko plezala v snegu in tudi že v ledu.
In potem naprej, kako je izgledala tvoja "začetna pot", kje vse si hodila? Kje, kako si nabirala "prve izkušnje"?
Prav povsod. Veliko sem hodila "na črno", velikokrat sem bila v prepovedanem položaju. Imam tudi to srečo, da sem zelo zgovorna in da mi nikdar ni bilo težko komu zagnjavit, da bi šla zraven plezat, smučat…in pa verjetno še dodatni adut, da sem dekle. Ha,ha. Kadar pač nisem imela družbe, pa sem šla sama.
Dobro, ne vem, če se sicer spomniš, a koliko soplezalcev/soplezalk si že "menjala"? Kdo se ti je najbolj "vtisnil v spomin"?
Veliko, zagotovo jih ni možno prešteti na prste nog in rok…vendar se spominjam prav vseh, saj ima vsakdo svoje posebnosti, kar daje plezanju lasten karakter. Je pa res, da sem več plezala s fanti, zato so mi morda vzponi ženskih navez ostali bolj v spominu. Plezala sem z našimi: Mojco, Jožico in Alenko pa z Meto iz Tržiča in s Silvo ter z Bibo s Kozjaka. O fantih? Plezanje lahko postane tudi nevarno, še posebej, če se s katerekoli strani utrne iskrica.
Ta odgovor bo verjetno "čisto presenečenje"… Koliko alpinističnih vzponov je že za tabo, koliko v lanskem letu?
Čez 250. Lani okoli 200.
Ok, in katera "zvrst" ti je najbolj "pri srcu", smuki, kopna skala, led?
Ne morem se odločiti prav za nobeno, da bi jo izpostavila. Začela sem pozimi, ja, zimo imam zelo zelo rada, alpinistične spuste in zaledenele slapove, čeprav mi spomladi pošteno zadiši topla skala in pa to, da si naenkrat polovoco lažji…alpinizem je vse, ga živiš celo leto in zato v vsakem letnem času postreže s kako poslastico. Morda se mi zdijo trenutno najbolj dražeče kombinirane smeri, sneg, led, skala.
Kako izgledajo tvoji treningi, sistematično treniraš ali le takrat, ko "imaš čas"?
Bolj sistematično kot ne. Čeprav nimam nekega pripravljenega treninga. Migam pa vsak dan, saj je moje telo že tako odvisno od gibanja, da sem nestrpna, če se vsaj ne "zlaufam". Se pa aktivnosti razlikujejo glede na letni čas. Poleti kolesarim in peš, pozimi s smučmi na Pohorje, poleti plezališče, pozimi pa fitnes, kjer "gvihtam" za ledno plezanje. Ampak ne pretiravam. Še najboljši trening se mi zdijo same ture, te ti dajo največ, tako telesno, zlasti pa kalijo psiho.
Dobro, moram te vprašati, se ti je zgodilo kdaj "kaj neprijetnega", kakšna nevšečnost, kaj takšnega, kaj ravno nisi planirala?
To je skoraj stalnica. Prav nikdar ni možno vsega predvideti in morda je prav to tisto, kar dela samo plezanje še bolj zanimivo. Odpove kak del opreme, mene so veliko zafrkavali psi. Ne najdeš vstopa v smer. Letos sem šla kar trikrat pod Mali Draški vrh, da sem potem le preplezala DKV. No, pa saj si bil tudi ti zraven pri iskanju Herletove, a ne? Ja, pa vreme jo rado zagode, kake nepičakovane plohe so fajn, haha.
Nesreče? Poškodbe? Si že kdaj "v živo" videla GRS?
Sobota, 5.6.2004. Mangrt. Zimska smer (AS, V, S6, 500m). Padec v težavni prečnici. Pod seboj sprožim plaz. Odloži me skoraj 500 metrov nižje na sedlu. Ves čas pri polni zavesti mislim na to, kako sem "zajebala lajf". Vstanem in ugotovim, da roka visi. Prelom nadlahti in vkleščeni živci. Dobim par vijakov, fajn me porihtajo, nekaj časa ne čutim dveh prstov. Ostalo le odrgnine od plazovine, vse skupaj skoraj nič, sreča. Slovenske GRS pogosto videvam, ja, hahahaha. Mene so tedaj s helikopterjem pobrali Italijani, njihova GRS.
Ok, kateri vzpon pa postavljaš pri sebi "na prvo mesto", ti največ pomeni?
V skali Direktna v Štajerski rinki, saj je to smer, pred katero sem imela zelo veliko strahospoštovanja, potem pa sem jo plezala z enakovrednim soplezalcem in sva plezala cug-cug. V ledu Ledinci, z Benotom, ker si nikdar nisem mislila, da bom jih šla plezat. Spust: Mala Ponca. Kombinacija: Kulminacija - komentar: preživeli, in to brez bivaka!
Nekaj mi ni sicer čisto jasno…od kje ti motivacija? Razumem sicer, da gre alpinist recimo 20 krat na leto v hribe, ampak 200 krat? Se ti ne zdi, da boš v tem tempu preplezala vse naše hribe že v kakšnih 5 letih? Kaj pa boš potem počela? Ni škoda življenja - nato ležati pred TV-jem in ne početi nič vse do penzije?
Kdo pa pravi, da bom gledala TV?!!! Niti najmanj ne, smeri pa tudi ne bo zmanjkalo, če bi jih pa pri nas ne bilo več ta pravih, pa si želim enkrat, "ko bom velika" tudi kam ven…Motivacija, ja ne vem od kod, vem le to, da sem v gorah srečna, da uživam v njih objemu in da odhajam in se vračam vselej z nasmeškom. Tudi ko ni vse tako rožnato.
Dobro, verjetno zanima še koga…Kdo so tvoji "sponzorji", kdo je tvoja "banka"? Ok, koliko si že letos pustila "v hribih"?
Prej je bila štipendija, zdaj socialna pomoč, haha. Pa doma tudi kaj pristavijo. V bistvu je tako, da gre res ves moj proračun v "hribe", ja. Ven ne hodim, oblačim pa se tako le v flise, kar še posebej "veseli" babice in mamo…Pustila? Kak klin že, kaj več pa ne. Ali pa misliš obogatila Iglu ali Terro? Raje ne sprašuj…ker mi bo slabo postalo.
In naprej? Kakšni cilji te čakajo v 2006? Tvoje skrite želje? Tvoj "sanjski soplezalec"?
Zima bo dolgaaaa in po mojem dobra, kar pomeni, da ne bomo počivali. Kak dober spust, morda kaj takega, kar še ni bilo presmučano. Pa kaj v Trento v led, ne bi se branila tudi kake zimske ponovitve. Glede skal pa me vleče v Špik, pa seveda v Steno, rada bi povohala tudi Dolomite. Sanjski soplezalec? Hmm.., o tem niti razmišljala nisem nikoli. Želim si soplezalca, ki mu lahko zaupam in se nanj zanesem, povezujejo naju podobni cilji in s katerim se rada družim tudi sicer. No, če pa je povrhu še lep, pa toliko boljše…
Čisto za konec…Si že slišala za govorice o enem starem, sicer neresničnem pregovoru, da se vsaka čašica toliko časa podaja po vodo, da se na koncu utrujena razbije? Kaj ima tvoja čašica "več od drugih", po čem se loči od drugih, kako jo "čuvaš" in paziš nanjo?
Joj, pa to so besede moje mame! Ja, res je, da nikoli ne veš, kaj te čaka in kje te čaka in če te čaka…Edini recept je, da delaš vse tako kot so te učili in upoštevaš vsa pravila in modrosti, pa zlasti to, da znaš prisluhniti tudi svojemu notranjemu glasu. Poznam eno modrost: obrniti je viteško dejanje! Parapsihologija in njeni pojavi: kaj pa vem, včasih pa se mi zdi, da je nekaj na tem.
Zadnje vprašanje…Odgovori na tisto vprašanje, ki ti ga nisem zastavil - pa bi želela odgovoriti? Še kakšen nasvet za naše bralce?
Kaj vidim v alpinizmu? Včasih še sama ne vem. Kadar je težko, kadar me je strah, ko me zebe in sem lačna, in tako zelo sama. Toda brez njega preprosto jaz ne bi bila jaz in ne predstavljam si življenja brez gora.
Maja, najlepša hvala za tvojo iskrenost! Srečno!
Z Majo se je decembra 2005 pogovarjal Marko Renčelj
fotografije Boris Strmšek