Na današnji dan, 3. septembra 1956, sta Marko Dular in Ljubo Juvan splezala na rob stene Rzenika in opravila prvenstveni vzpon preko stebra, ki se je uspešno upiral plezalcem.

Marko Dular je sedem mesecev po tem vzponu umrl pod severno steno Ojstrice. Njegov opis prvenstvenega vzpona je v Planinskem vestniku izšel leta 1957, le malo pred njegovo smrtjo. Zagotovo so besede, ki jih je zapisal, postale vzor alpinistom in plezalcem, ki so šele prihajali, njegova dejanja pa so s tem postala tudi njemu svojevrsten pomnik. Rzeniška stena pa ostaja svojevrsten izziv. ...

Rzenik - foto: Franc Galjot

Senca Rzenika leži nad Belo

Marko Dular: Tretjega septembra 1956 sva stala z Ljubom v nadmorski višini 1800 m. Prsti so popustili v krčevitem prijemu. Zajede, stremena in klini so vsevprek ležali po tleh. Zaštrenjene vrvi so se motale v rušju.
Pod nama je začrtoval greben ostro senco na gozdovih v Beli. Obsijana pobočja so se družila in vzpenjala v mehke oblike Zeleniških špic in Vršičev. Jasno nebo je poudarjalo svetle obrise vrhov.
A temni so ostali gozdovi pod nama. Ogromna gora je zakrivala sonce. Seženj od naju je izginjala v prepad.
Bila nisva ne dobre ne slabe volje. Odkrito, brez nje. Zadovoljna sva, bila le, da sva odnesla celo kožo. In to je bilo vse - zmagoslavje. Topo sva ždela predse. Zavijala sva vrvi. Molk je legel na dušo. Tedaj sva začutila kot daljni odmev, silni glas skladov, ki so metali senco na zeleno dolino.
Znan nama je bil ta glas. Že devetindvajset ur sva ga poslušala. Štirideset klinov je zahtevala stena za odkupnino. In to je najmanj. Zlomila in uničila je najino voljo in moč. Nisva omagala v številnih previsih, prečnicah in zajedah, cela stena je izsesala življenje iz naju. Ranjena in vneta usta so pričala o naporih, ki sva jih prestala. Saj to, kar sva doživela, bi skoraj preseglo najine moči.

Vstopila sva okoli sedme ure zjutraj. Po položnih mozaikastih plateh sva plezala proti levi do rdeče votline v vpadnici zajede, ki razi rzeniško ostenje od vrha do tal.
Rjava in rdeča stena se je prevesila v jutranji svit. Navezovala sva se. Daleč nad nama je zabrnel kamen in tlesknil v grušč. To je tisti, skrivnostni glas, ki ga ima le Rzenik. Nemo sva se spogledala in močan teg je poskrbel, da sem stopil v streme.
Da. Takoj pri vstopu se je začelo. Grabil sem za travo, noge so pa brcale v sinje nebo. Ta način plezanja mi je bil do tedaj še neznan. Človek se mora z vsem sprijazniti. Plaval sem naprej. Pri vsakem premiku so se vsipali izpod mene skalni plazovi. Rad bi videl prijatelja. Gotovo se je že navzel rzeniških barv. Dvoje vponk, na vrhu hudo nabite zajede, me je prepričalo, da sem na stojišču.
Dolgo, dolgo je minilo, da je prišel za menoj tovariš, z gotovo desetkilskim nahrbtnikom. Še dva klina, v tretjem je bila vponka in čez svež odlom sva dosegla zajedo. Visoko zgoraj se je nagubala stena. Rumeni previsi so zakrivali pogled navzgor. Črne maroge so prepregale pečino. Mastne kaplje so letele preko najinih glav. Mrazoten srh je prihajal iz tega sveta. Skoraj tekla sva ven iz zajede.
Dvajset metrov visoka, krušljiva stopnja nama je dala kar dosti opravka. Dobro uro sva se zamudila v njej. Prečnica desno in hladen jutranji veter je dahnil v obraz. Stala sva na razu stebra. Odkrito in brez pomislekov je branila stena - vertikalno.
V previsu sva našla dva klina. Tu je pred leti Čebulj pričel prečenje stene. Neizrazite razčlembe so se nadaljevale navzgor proti desni. Naprej mi je pomagala le domišljija, saj poleg previsnih plati ogromnega strehastega previsa in modrega neba nisva opazila ničesar več.
Ugriznila sva v »gnilo jabolko«. S pridržana sapo sem plezal med nastavljenimi stvori proti ozkemu kaminu. Že se je začel pojavljati v grlu žgoči občutek, ki me ni zapustil več kot teden dni. Malo sva duškala in nadaljeval sem po kaminu za lusko. V sredi nekje je počena in razpenjena voda v Beli ti zašumi naproti. Na vrhu naju je presenetilo udobno varovališče in še nekaj. Cel sistem lusk se je nadaljeval proti veliki strehi. Skakala sva preko bolvanov, se gvozdila in raztegovala po kaminih in odgovor je bil tu. Na luske je priplezal tudi Čebulj s Habjanom, seveda od zunanje strani. Skromen možic je pričal o njunem obisku.
Pod streho sva se ustavila. Zares, mogočna je. Dolga je gotovo trideset metrov, široka pa tri do štiri. Ta pa spada v okvir ture.

Dve je bila ura. Do sem sva rabila šest ur. Kaj bodo zahtevali od naju naslednji metri, sva ne le slutila, ampak vedela. Prva čutara je skoraj prazna. V grlu pa vedno bolj žge. Nedolžen previs, dosegel sem streho.
Ne vem, kako je minila ura. Stal sem v drugi tretjini prečenja. Previs je dobil drugačno lice. Ni bilo več strehe nad menoj. Razveznjena in krušljiva poč se je zajedala v žmule.
Prvi poizkus se je izjalovil. Prav tako drugi. S težavo sem se splazil nazaj. Z dvema specialnima klinoma sem pridobil še nekaj pedi. Vrvi so obstale nad silno globino. Telo se je zavihtela v zrak. Roke so bliskovito preprijemale. Pristal sem na majhnem pomolčku., Minila je druga ura.
Zavriskal bi, a le hripav glas je prišel iz grla. Zavedel sem se; žeja. Vsa usta sem imel otekla in vneta. Pa kje je še vrh. In voda? Komaj na polovici stene sva bila in sonce se je pogrezalo tja, k robovom v Kalškem grebenu.
Naslednji dve uri sta bili najhujši v steni. Vrvi so se zataknile. Ljubo je plezal nevarovan. Vlekel sem. Ne samo to. Z zobmi, s celim telesom sem se uprl v skalo. Črni krogi so se porajali pred očmi, ko sem jih zaprl.
Ob šestih sva sedela skupaj in se zaklinjala, da je to zadnja najina tura. Pod nama je pa v večernem vetru cingljalo šestero vponk - pozdravne koračnice.
Niti jezila se nisva. Tiho sva naredila vsak en požirek in stena je diktirala ostri tempo naprej.
Čudno rdečkasto je postalo medtem nebo na zahodu. Vsa krvava je žarela severozahodna stena.! Le do naju je ostalo sonce brezčutno. Ostala sva v senci, čeprav je lučaj levo preplavljalo skalo z zlato svetlobo.
Grabežljive sence so zapre dale dolino. Pepelnat soj je odeval gore. Le na zahodu so se črni vrhovi boleče zajedali v svetlo ozadje. V vseh odtenkih je sijalo nebo. Od tople, rdeče na zahodu, zelene in višnjeve, pa do temnomodre na vzhodu. Noč je spuščala,hladne peroti na zemljo. Gozd je zaječal v vetru. Slaboten šum vode je priromal v višave.
V dolini se je prižgala lučka. Trepetala je med smrekami in izginila v gozdu. S Presedljaja so se vračali v dolino. Topla večerja, bele, mehke postelje so jih čakale. In voda. Poln vrč bistre studenčnice, ki izvira pod skalo. Po njem so se stegnile razbolele roke, a grenko je bilo razočaranje. Suha in raskava skala se je ponujala dlani.
Hipoma naju je popadla doslej še nepoznana, delovna vnema. S kladivi sva ravnala grušč na polici, zidala ograjo. Po tleh sva polagala rušo. To bo udobje. Potem je prišla na vrsto večerna toaleta. Vse, kar sva imela, sva navlekla nase. In končno sva zlezla v polivinilno pelerino. Takoj je bilo prijetneje. Ko bi imela le vodo. V mraku sva popila zadnje kapljice. Pa še te so me stale precej bolečin.
In kaj sedaj? Dovolj je bilo časa za premišljevanje. V bivaku? Gotovo. Kje sva se pravzaprav ustavila? Po oni prečnici sva splezala še kakih sto metrov, do osamljenega macesna. Travnata polica mu je bila opora. Njo sva izbrala za prenočišče.
Neotipljiva črnina je zevala pod nama. Brez oblik se je izgubil svet. In v to samoto je zviška švistnil kamen. Brez glasu je izginil v globel. To ni za ljudi. Lepše je bilo zgoraj, kjer so migotali milijoni zvezd in svetla Rimska cesta je vezala sever in jug.
Nagnil sem se nazaj. S silnim obokom se je odražala na nebu črna silhueta gore. Daleč nad dolino se je bočila previsna bastija. Proti nebu je strmela - v neskončnost. Od tam je pribrnel kamen in se utopil v temi.
Medlejši so postali obrisi gora onstran doline. Temnejše je postalo nebo.
Zvezde so ugašale. Barvni odtenki so se stapljali v enolično črnino. lzgubil sem zavest ...

Zbudilo me je skrivnostno drdranje. Od mraza sva šklepetala z zobmi. »Vstani!« Danilo se je. Ura je bila pet.
Že je žarel Grintovčev vrh v jutranjem svitu. Rožnat nadih se je razlil po gorah. Mrzel veter je potegnil ob steni. Pošteno sva se tresla. A ob prvem pogledu navzgor me je oblila vročina.
Za ogrevanje je poskrbel izredno težaven kamin, takoj nad bivakom. Kar pa je bilo pred nama, se mi je zdelo v tistem stanju nepreplezljivo. Hudo previsna in algasta zajeda je nehavala v gladkih žmulah. Za nameček je stvar visela nad štiristometrsko globino.
Junaško, mogoče tudi ne, sem se pognal v zajedo. Prvi, drugi, tretji klin in tako naprej. Z nogami nisem dosegel več skale. Proti vrhu je zmanjkalo, razpok. Nujen je bil prestop levo, v poč. To bi pa skoraj preseglo moje skromne moči. Nemudoma sem se spustil po zraku, nazaj na stojišče. Tak raztežaj plezamo na Turncu celo popoldne. Potem se utrujen odpelješ domov. Prepričan si, da je bil trening kar najbolj učinkovit. Tu se pa vrste enaki in podobni raztežaji drug za drugim. Brez odmora črpa stena moči. Namesto počitka pa žeja, neprespana noč in ogromni duševni napori, ko se boriš z neznanimi in svojimi slabostmi.
O tem sem premišljeval, ko sem počival sredi zajede, pripet na klinu.
Ker s samim ogledovanjem ne bi izplezala, sem se ponovno zagrizel v skalo. In šlo je. Z nekaj klini sem dosegel izpostavljeno stojišče.
Vrv je tekla skozi sedemnajst klinov. Dvajset metrov previsa naju je ločilo in še bi ostalo deset metrov črne, previsne pokline.
Debela ura je pretekla, da sva bila skupaj. Na vsak način sva hotela v levo. Takoj za robom se je položil svet. Po nekaj raztežajih bi izstopila v sredini osrednjega stebra. Dovolj visoko sva bila, da bi z nihanjem dosegla razčlembe na levi.
Trdno zabit klin in pričel sem s prečenjem. Še malo in dosegel bom ozek napušč. A roka je izpustila oprimek. Brez moči sem se zapeljal nazaj. Dovolj sva imela. Z nekaj preprijemi sem bil pri tovarišu.
Poizkusila sva desno. Šlo je celo lažje, kot sva pričakovala. Dva raztežaja sva korakala skoraj vštric.
Le sto metrov naju je ločilo od vrha. Stala sva v zajedi, ob desnem boku osrednjega stebra. Skoraj kesala sva se, da nisva poizkusila še enkrat na levi z nihanjem, saj skladi nad nami niso obetali nič dobrega.
Nekaj časa je šlo, potem je pa stena ukazala: »Počasi!« Ponižno sem pograbil kladivo. Razcvetela se je železna obrt. Klini, stremena, zagozde, vse je moralo na dan. Celo na žejo sva pozabila. Poldnevu se je bližala ura. Sedela sva v udobni, z mahom porasli kadunji. Rob stene se je iskril v soncu. Zajeten previs je zastiral pogled navzgor. Ko sem še enkrat segel po oprimku, mi je grčav viharnik ponudil roko. Nepričakovano, a tako dolgo zaželeno. Bila sva na vrhu.

»Jaz bom nesel nahrbtnik, ti pa vrvi,« je dejal Ljubo in si ga oprtal preko ramen. Kar precej ga je bilo, kljub temu, da je lažji za 40 klinov, tri vponke, nekaj zagozd in vode. Dvoje omahujočih postav je izginilo v rušju.

Brez šuma je naletaval sneg. Pokrajina se je kopala v belem mlamolu. Le pokanje drv na ognjišču in krakanje kravrov, ki so ob gladki Dedčevi steni strmoglavljali v snežni metež, je polnilo zimski dan.
Odprta knjiga je ležala na mizi. Obračal sem orumenele liste. In glej! Skrivnostna beseda »Rzenik« se je pojavila na njih. Pogledal sem, kaj piše o njem v knjigi slovenskega planinskega slovstva.
Opazil sem tele vrstice: »Ta jedva 1838 metrov visoki vrh je po izvršitvi velikih vzponov v osrednji rajdi Grintovcev bil v središču plezalnega zanimanja.«

Iz Rzeniške kronike
Od leta 1930 se je bil boj za petstometrska rjavo ostenje nad dolino Bele. Elita predvojnih slovenskih plezalcev je hodila v Belo, a vračali so se brez uspeha. V centralnem delu ostenja ni bil možen noben vzpon. Dosegli so sicer neko višino, naprej pa je bila pot zaprta.
Janez Gregorin, ki mu je bila stena višek plezalnih sanj, jo opisuje takole: »Ta gora je svojeglava, povsem sama zase. Nedostopna kraljuje, vsa je doma na tej strani.
Njena veličastnost tesni dolino in polni srca mladih ljudi z nelagodnostjo. Hromi jim kretnje in jemlje veselje do pogumnih del.
Šele ko so daleč preč, v drugih stenah, sredi tveganih dejanj, se znebljajo more.
Toda, kadar se spet vračajo, po novih uspehih pijani od zmagoslavja mimo te stene nazaj v dolino, se namah streznijo in zresne in prešern blisk jim v hipu izgine iz oči.
Beseda zastane in pogled zdrsne z njenih nečloveških strmin kam drugam. Čelesnik pa je kljuboval viharjem, nevihtam in ljudem. Še zima si ni mogla podvreči njegove stene. Ko je vse gore naokrog in vse stene zametla s snegom, je stala Čelešnikova gola kakor sredi poletja.
Le dve, tri bele krpe so se kdaj pa kdaj, ko se je po večdnevnem metežu zjasnilo, zasvetile za dan, dva v njenih mokrih, premraženih robovih.
Šele tri leta pozneje je prišel prvi uspeh. Naveza Modec-Režek je 27. jun. 1933 preplezala severno steno.
»Smer je ena najtežavnejših v Savinjskih Alpah, plezarija v nji je bila visoka pesem moderne plezalne tehnike. Mestoma so združeni v steni vsi elementi težavnosti: gladka pečina skoraj brez opor v veliki naklonini predeljena s previsi; potem silno krušljiva mesta, ki jemljejo ogromno časa. Delo s lini je nujno; so pa tudi kraji, kjer se ne da zabiti klin, a opore so le neznatne dolbinice.« Tako je ocenil vzpon Boris Režek.

Severozahodna stena je kljubovala naprej
Leta 1937 so imeli več sreče Kamničani. Kemperle-Presl-Benkovič so uspeli v skrajno levem delu severozahodne stene, tik ob severnem razu.
Nedotaknjena pa je ostala srednja polovica stene. A že naslednjo pomlad sta našla prehod Kemperle in Benkovič. Prvi je o vzponu izjavil naslednje: »Tura je tehnično na višku. Stena ima naklon 70-90° ter je deloma previsna in zelo krušljiva.«
S tem vzponom je bilo zaključeno predvojno plezalsko delovanje v Rzeniku.
Do leta 1950 je vladalo v steni zatišje. Šele tedaj so se pojavili prvi plezalci v ostenju nad Belo.
Ostalo pa ni samo pri ponovitvah klasičnih smeri. Že leto pozneje je bila zarisana nova smer v severozahodni smeri, ki idealno rešuje problem Rjavega pasu. Kamniška trojica Štupar, Čebulj in Čebular je v dveh dneh preplezala steno v do tedaj najbolj centralni smeri.
Le osrednji steber in zajeda med severozahodno in severno steno sta se uspešno upirala. Preko vstopnega dela ni prišel nihče.
Več uspeha sta imela naslednje poletje Čebulj in Habjan, ki sta prodrla skoraj dve sto petdeset metrov visoko. Pod veliko streho ju je stena prisilila v desno. Izvedla sta Prečenje severne stene.
Tri leta so minila od tedaj. Tri leta ni odmevala pesem kladiv v rjavih zidovih. Letos v juliju je bila ponovljena smer kamniške trojice. Robič in Frangeš sta izvedla prvo ponovitev Centralne smeri.
Z Ljubom sva počakala še dva meseca. Prišel je drugi september. Dvojica se je odtrgala v temni noči od koče. Izginila je v gozdu. Čez trideset ur ni bilo nobenega dvoma več: »Osrednji Rzenikov steber je preplezan!«
Nekam toplo mi je postalo pri zadnjih besedah. Zaprl sem knjigo in jo položil nazaj na polico.
Črv je škrtal v lesu. In zopet je bilo tiho. Molk kot v grobu je razpredel niti po sobi.

Osrednji steber v Rzeniku
Smer prva plezala, 2. in 3. septembra 1956, Ljubo Juvan in Marko Dular.
Dostop: glej smer št. 66.
Opis: Vstop na desni strani pomola v vpadnici zajede, ki razi rzeniško ostenje od vrha do tal. Po položnih, mozaikastih plateh proti levi, do značilne, rdeče votline (k). Na. levi strani čez previs (krušljivo) in po nakazani lašti (2 k) desno v kratko zajedo. Po njej (kk) na stojišče (3 k). Prestop levo do klina, 10 metrov naravnost
navzgor (2 k) in po razbitih, pečeh v spodnji odlom zajede med severno in severozahodno steno. Po položnem žlebiču v dno zajede (trava, možic).
Desno okoli raza in po prvi zajedi navzgor na višjo polico (k, krušljivo). Po palički desno (3 k) do strme pokline, ki više izginja v krušljivih formacijah. Do klinov in naravnost navzgor (krušljivo) do varovališča za lusko. Po kaminu na lusko. Proti desni do velike strehe, ki omogoča prečenje v lažji svet. Pod streho tridesetmetrska prečnica levo (kk naporno). Nekaj metrov navzgor, nato dva raztežaja proti desni in po krušljivi zajedi (k) na večjo gredino. Preko in po zajedi k velikemu macesnu. Bivak (možic s podpisi).
Po polici levo v kamin. Po njem do votline. Še raztežaja po močno prevesni zajedi na majhno stojišče (kk). Po lašti desno, do travnate gredine, ki drži na zahodno stran stebra. Do travnate votline (možic). V desno zajedo in po njej (kk), dokler leva zajeda ne postane položnejša. Prečenje v levo zajedo in po kaminih in desni steni (k) na vrh.
Ocena: Težavnostna stopnja V, VI. Težave vseskozi enakomerno porazdeljene. Višina stene 600 metrov. Spodnji del stene krušljiv, gornji solidnejši. Območje težav nad V+ je visoko 500 metrov.
V steni našla 18 klinov in 3 vponke od prejšnjih poizkusov. Pustila sva še 40 svojih klinov in 3 vponke. Skupno sva rabila preko 120 klinov.
Plezala sva 29 ur, od teh jih 11 odpade na bedenje v bivaku, 12 na plezanje prvega, 6 na plezanje drugega dne.
Smer je tehnično zahtevnejša od Aschenbrennerjeve smeri v severni steni Travnika. V prostem plezanju jo težko primerjamo zaradi številnih krušljivih mest z drugimi. Je pa, nekoliko lažja od Centralnega stebra v Dedcu in težavnih poči v Glavi Planjave.
Sestop: glej smer št. 60.

Če povem, da sem podatke črpal iz Planinskih vestnikov, Gregorinove knjige Blagoslov gora in ustnih izročil, mislim, da sem o novi smeri povedal več kot dovolj.

Marko Dular
Planinski vestnik 1957/2