Na današnji dan 17. junija 1910 se je v Zagrebu rodil otrok proletarske družine Ivan Bučer. V svojih mladeniških letih je razvijal precejšnje organizacijsko, literarno in alpinistično delo ... Nesreča v severni steni Triglava, Čez steno
Leta 1931 je v družinskem listu Mladiki izšel Bučerjev prvi poskus romana »Čez steno«, pod psevdonimom pa je objavljal leposlovne sestavke že kot gimnazijec in učiteljiščnik v Mentorju. Učiteljske službe ni nastopil. Preživljal se je kot knjigovodja in trgovski poslovodja, okusil pa je tudi kruh brezposelnih. Leta 1941 je izdal roman »Koča na Robu«, za katerega je prejel zadnjo Prešernovo nagrado. Roman je po osnovi novost v našem leposlovju in je svoj čas vzbudil mnogo pozornosti.
Med vojno je deloval v osvobodilnem gibanju v Ljubljani, v Rimu, v Trstu, leta 1944 pa v Švici, kjer je stopil v JA. Januarja 1945 je prešel na osvobojeno ozemlje Francije, aprila leta 1945 pa je postal zvezni oficir pri 8. korpusu britanske armade. Odtlej je v podobnih nalogah prepotoval vso Evropo. Leta 1946 pa je prevzel dolžnost tajnika Gozdarske šole v Mariboru in nato Krombergu pri Gorici.
Ivan Bučer je bil močna impulzivna osebnost. V zgodovini slovenskega alpinizma si je postavil trajen spomenik z obema romanoma, saj je v njima združil alpinistični duhovni in tvarni svet z leposlovjem, česar na podoben način doslej pri nas ni storil še nihče.
Nesreča v severni steni Triglava
Tone Svetina: V spomin Ivanu Bučerju, ki se je smrtno ponesrečil 24. septembra 1950 (umrl 26. septembra).
Dnevi zgodnje jeseni. Gore je pobelil sneg. Kot kristali so se zableščale v neizmerni belini v sinjemodro nebo, obsijane od jutranjega sonca. Ko se človek zazre v gore, se ne more upreti silnemu hrepenenju, ki ga potegne v njih mogočno okolje. Pa naj se je odtrgal od plavža ali nakovala, zapustil rohneče stroje. v tovarni, se vzdignil s šolske klopi ali pa zaklenil za seboj vrata zatohle pisarne.
Tako odhajajo ljudje iz doline v gore iskat doživetij, miru in moči.
To ni strah, niti beg pred življenjem. Tudi ne umik in iskanje miru in pozabljenja v lepoti visokogorskega sveta. To je iskanje vsebine življenja, nenehna želja po spoznavanju samega sebe. Silna želja srca, da prisluhne skrivnostnemu utripu velike stvariteljice prirode - nje rasti, snovanju, nje večnim zakonom, po katerih se zakonito pojavljajo in končujejo tudi naša življenja. To je želja drznega duha, ki si želi dejanj, nevarnosti, zmage. Toda ne nad gorami, pač pa nad svojimi slabostmi. To je vzgoja volje, da se oboroži z izkustvi za borbo v življenju.
*
Tako dolgo sva se z Ivanom menila, da nas Čopov Joža popelje v Severno steno Rokava, da smo se navsezadnje le našli v Aljaževem domu. Pozno v noč smo se v družbi Jože, Toneta in Zinke hudovali nad vremenom in pogrevali stare planinske dovtipe.
Za deževno nočjo je nastopilo megleno jutro. V meglah utonejo tudi naše želje, da se povzpnemo v omamo beline prvega snega, da nas požive žarki jesenskega sonca. Zmrzli postopamo pred domom in čakamo vremena. Tedaj potegne severni veter in prežene megle.
Severna stena Triglava se odgrne našim očem. Vsa mrka je, do polovice zasnežena. Sneg leži po policah, pobeljene so temačne grape in grozljivi prepadi, nad katerimi se še vedno vlačijo zaostale megle. Orjaški stebri v nedosegljivih prevesih kipe v nebo, oblikujoč mogočno vznožje vrhu Triglava. Sam vrh pa, ožarjen od jutranjega sonca, ponosno kraljuje nad veličastno soseščino.
Preko njega se silovito pode vetrovi, na grebenih vihrajo snežne zastave. Oblaki pa drse preko neba, kakor bi se jim nekam neznansko mudilo.
Ta divja lepota beline, sence in luči zvablja. Škoda bi bilo izgubljenega dne. Toda ta dan gre vise po nesreči. Ivan se jezi, ker je pozabil doma plezalnike; ponoči je deževalo, zjutraj megle, Jožo filmajo in tudi žreb kaže na to, da ne gremo.
A kljub vsemu sva se z Ivanom nenadoma odločila. Stena naju je zvabila. Nameniva se preko dela Slovenske smeri v Zlatorogove police k Ustoličenju in sestopu na Prag. Tone naju pospremi do stene.
Že pri prvih metrih naju zajame hladni dih stene. Plezanje poživi moči. Lagodno se navezana vzpenjava precej hitro, kajti čas nama je zaradi kasnega vstopa kratko odmerjen. Nad Belimi platami naju pozdravi prvi sneg in zadnji od strel in kamenja okleščeni viharnik, ki kdo ve, koliko časa že kljubuje vsem neurjem na strmem snežišču. Sredi stene sva. Tu te šele v vsej popolnosti objame lepota njene veličastnosti. Ogromni skladi se leskečejo. Prevzame te. Zasnežene gore se vrste, stena se boči, zgublja in stopa v tisočerih oblikah - divje skalovje se pne v nedogledno višino. Pod nama pa zevajo in grozeče vabijo mračne globine iz katerih se sem in tja kadi megla.
Nad Možicem zgrešiva vstop v Zlatorogove police. Polico vzameva previsoko, zato po dolgotrajnem prečenju prideva v slepo polico, katera drži nad Ustoličenje. Vrniti se morava. Odločiva se za Prevčev izstop. Iz Nemške smeri se čujejo glasovi in jekleni zvok klinov. Ivanov brat. Kmalu se sporazumemo. S tovarišem se spuščata, ker je Zimmer-Jahnov izstop poledenel. Čeprav mi ni bilo po volji, se Ivan odloči, da greva tudi midva navzdol.
Tik nad kaminom vrh Belih plati se končujejo gredi v ozko, zasneženo grapo. Skala je lepo razčlenjena z dobrimi oprimki in stopi in nudi prijetno plezanje tudi pri sestopanju. Ob desnem vstopu vrh dvanajst metrov visoke stene moli kakor iz žive skale zrasel nekoliko previsen bolvan, kipi izzivajoče ter vabi k sigurnemu oprijemu. Toda kdo ve, kdaj pride njegov čas, da se zruši in zgrmi v dolino? Že nešteto plezalcev se ga je z zaupanjem oprijelo. In ni jih razočaral.
Ker je bil ta del lažji, sva z navito vrvjo sestopala. Bil sem nekaj metrov levo, nad njim, ko se je Ivan spustil do bolvana. Da bi šlo bolje levo po kaminu, je odrekel. Bolvan mi ni po volji. Kakor bi nekaj slutil. Že ko sva se vzpenjala, sem se mu izognil. Prečudno je bil podoben onemu v gredeh Rdečega roba v Krnu, s katerim sem odletel spomladi leta 1946 in obležal na pomladanskem snegu. Vse preveč se je ponujal in molel navzven, da bi mu bil zaupal.
Toda Ivan mu slepo zaupa. Dve močni roki se okleneta skale in težko telo se nagne k spustu. Nad prepadi vlada mir - ni slutiti nesreče, ki visi v zraku.
Krik, poln groze, pretrga tišino. Ujameva se z očmi; široko razprte, polne sile in upanja, se zastrme vame, polne groze, proseč pomoči. Z zrušenim blokom skal pade Ivan v globino. V trenutku zgrabim za vrv, se stisnem k steni, da ga obdržim. Toda težko telo je odletelo s tako silo, da me je vrglo v steno in v loku odtrgalo ter odneslo iz slabih stopov za njim v globino.
Zagrmiva po dvanajst metrov visoki steni v zasneženo grapo, se valiva po njej in ustaviva na njenem jeziku. Svetlordeča kri oškropi sneg in skale. V globinah pod nama pa se s peklenskim truščem razbijajo skale, da krohotajoč pošastno odmeva.
Nekaj časa leživa negibno. Nekje v podzavesti se pojavi vprašanje: »Kaj se je zgodilo?« Zdi se mi, da kot nekoč v Poljanski dolini ležim omamljen od detonacij granat v snegu pred bunkerjem poleg obstreljenega tovariša; naokrog je mrak in vse se vrti in izgublja nekam v daljavo. V trenutku prve zavesti te spreleti strah in skrb za tovariša. Stopim k njemu, opotekaje se s skelečo nogo, opirajoč se ob skalo. Ivan leži na snegu negibno. Hrope in grgra. Iz ust mu curlja kri, v obraz je posinel - poteze so poostrene in spačene od bolečin.
Resnost položaja strezni razum, odžene prvi strah in zmedenost, ojekleni voljo in odpodi misel na bolečine. Rešiti se morava!
Na zasilnem stojišču v grapi z nogo odmetem sneg, položim na tla mehko nylon vrv in potegnem Ivana na zasilno ležišče. Kmalu se mu povrne zavest. Stoka od bolečin. Skala mu je zdrobila prsni koš ter ranila nogo. V hropenju in grgranju se love zmedene besede. Ivan sluti svoj konec. »Umrl bom, jaz bom umrl, jaz bom umrl!« Komaj ga pomirim.
Kličem na pomoč. V presledkih se izgublja glas, katerega komaj spoznam za svojega, med stenami in mre v bližnjem skalovju. Odziva ni. Ivan se strese od bolečin in od mraza, zato ga ogrnem s svojo vetrovko. Do noči že zdržim v sami srajci, čeprav mrzlo veje iz zasneženih polic.
Nekje v globinah zavesti se mi poradi strah ob misli, da bo treba čakati noči. Neutrudno kličem: »Na-po-moč! Na- po-moč!« A glasovi se izgubljajo v vetru. Toda izgubiti upanje, pomeni lahko izgubiti življenje. Ivana tolažim: »Če nikogar od drugih ne bo, bosta prišla brata.«
Okoli pol 5. ure dobiva prvi odziv. Globoko pod steno, s poti na Prag, odgovarjajo ljudje. Razločno jih vidim kot drobne pike, ki se pomikajo po stezi, ustavljajo se in zro v steno. Vzpodbujen kličem: »Bele plati - Slovenska smer - odeje - odeje!« Toda od polurnega vpitja, pojasnjevanja in sporazumevanja sem razumel samo: »Pri-de-mo ju-tri!«
Te besede so se mrzlo zajedle v dušo, čeprav jim sam pri sebi nisem verjel. Bile so kakor ironičen krohot smrti, ki se je plazila in strašila okoli naju. Po policah je zavijal mrzel veter, da je zazeblo do kosti.
Ure tečejo neskončno počasi. Večerna zarja pordeči zasnežene vrhove divje Škrlatice, Rogljice, Stenarja in Martuljških gora. Zatem se v pordeli belini zarišejo prve sence, se večajo in izgubljajo. Počasi, skoraj neopazno se v mrko steno, ki ne pozna usmiljenja, priplazi mrak in naju ovije v svoj pajčolan. Hlad grabi za dušo.
Še vedno upava na pomoč pred nočjo, čeprav ni nikjer več čuti glasov. Preko gora se z divjo naglico pode oblaki. Le kaj bodo prinesli? Ugibava. Morda dež, sneg, vihar? V vsem tem leži najina pogibel. Le jasna in lepa noč naju ohrani.
In počasi prihaja noč. Kot mora se zaje v naju. Upanje na pomoč pred nočjo je skopnelo in z njim tudi strah pred nočjo. Hlad pritiska. Nekje visoko nad nama se utrga kamenje in hrešče bobni v zatemnele prepade. Ivan se zdrzne: »Kameniti plaz! Po naju je!« Pritisnem se še bolj k tlom in s plosko skalo zavarujem Ivanu - saj se ne more ganiti - glavo. In že zdrči kamenje desno od naju. Nekaj kamenja prileti čez naju, eden udari Ivana v hrbet. Pomiriva se. Na zasilnem stojišču zrušenega kamenja pripravim zasilni bivak. S kamni podprem tudi Ivana,
ki leze navzdol.
Nastopi brezčasje. Predava se razmišljanju. Ko telo drgeta od mraza, misel reproducira nesrečo.
Spet spoznavam, kako deluje najsilnejši gon v človeku - gon samoohranitve. Padec. V danem trenutku bliskovite reakcije nastopa kot samonikli prirodni branilec smrti. Paralizira strah in bolečine z vso silo volje po življenju.
Moč volje in odpornost telesa Se poveča do skrajnosti. Podobno je tudi z grozo in strahom. Ko sem videl jasno pred seboj vse možne nevarnosti, pogibel in rešitev, sem vedel, da groza ni produkt nevarnosti, pač pa tiči v bežnem trenutku, v nejasnem pričakovanju nečesa neznanega.
Zato se ne bojiva več noči, pa naj bi prišlo kar koli. Kljub temu hoče strah in skrb sem in tja omajati moč volje. Posebno, kadar mrzlo zaveje in se mraz zaje v drgetajoče telo.
Noč. Gotovo je bila ta noč najdaljša v mojem in Ivanovem življenju. Ko na nebu zasijejo prve zvezde, se v globini pod nama posveti. Šestkrat v minuti. Reševalni znaki! To nama da novih moči in upanja. Mesec sveti!Morda le pridejo ponoči, vsaj z odejami! Ivan me priganja h klicanju. Klici: »Na-po-moč!« se izgubljajo v temi. Iz doline prihajajo nerazločni odgovori. Ta vez z ljudmi, ki mislijo na naju, naju ohrabri. Tudi Ivana dvigne. Z zadovoljstvom in vero v rešitev mi polglasno šepeta: »Da, to je Zinka, ona! Kako jo skrbi! Ona nama daje signale z lučjo! Prišli bodo!«
Spet je dolina zavita v temo - minute in ure se vlečejo v neskončnost. Prepričan sem, da se je ustavila ura. Niti veliki kazalec se nikamor ne premakne. Zaman čakava. Sem in tja kličem, da bi dobil odgovor iz stene, če gre pomoč. Toda noč je gluha in neizprosna. Ob 11. uri sva si na jasnem, da pomoči pred jutrom ne bo. To spoznanje je strašno. Zmrznila bova. Ivan zelo trpi: »Zebe, zebe, zebe!« Venomer tako ponavlja in jaz ga neprestano masiram po hrbtu in nogah. Grejem mu premrle roke, opozarjava se, da ne bi za!spala; da bi preganjala čas mu jaz pripovedujem. Poleg tega počasi leze navzdol in ga moram spet podpreti s kamenjem. Večkrat se spomni na Čopa: »Da, če bi bil le Joža v Vratih! Joža bi prišel tudi ponoči.« Toda Joža je v Krnici in ostali kdo ve, kaj mislijo, kaj se je zgodilo. Joža ima za gamsa Srebrnokrilca iz mojstranske /martuljške!/ pravljice, ki bi naju rešil moreče noči in odnesel na svojem hrbtu v dolino. Toda naveličaš se vsega! Čakava; molčiva in misliva vsak svoje.
Mislim, da doživljava oba eno. Nevezane slike kakor raztrgan film brze mimo. Leta zgodnje mladosti, dozorevanja, ko človek sanja, se navdušuje nad svetom, išče poti in vzorov. Prva spoznanja trpkosti, težav. Tako človek raste v borbi z zlom, v hrepenenju po dobrem in sreči. Tako se prepleta v spominih veselje z žalostjo, iskanje poti in ciljev, uspehi in neuspehi, hrepenenje po nečem z razočaranji in nova zagrizenost, kljubovalnost in omahovanje. Iz mrzle stene se spomin vrača nazaj v dni, ko je sijalo sonce in je bilo človeku lepo in toplo pri srcu. Ko me stresa mraz, iznova doživljam mrzle zimske noči, ko so tulili snežni viharji in se zaganjali v naše kolone, zavite v odeje in šotorska krila, ko smo skoraj bosi hodili po zasneženih gorah. V spomin so se živo zvrstila vsa srečanja s smrtjo, ki je vedno, kadar je blisnila mimo, pustila svojo sled.
Zrato - kako naj pozna in ljubi življenje, kdor ne pozna nevarnosti in bližine smrti. Tako se človek najmanj boji smrti, kadar najbolj ljubi življenje. Vsako srečanje s smrtjo je blisk, ki razsvetli preteklost in prihodnost življenjske poti. Tako je tudi ta nesreča, kakor da se je zgrešen rafal zarežal v noč preko glave.
Tako blodi moja misel nazaj v temne zasnežene gozdove, ko so se lovite sence poleg tabornih ognjev in se spajale z nočjo; misel gre s kolonami preko grap, zamrzlih rek, preko mostov, prog in zastraženih cest. Za misel ni ovir in ne mej. Vse je v naponu: juriš preko žičnih ovir, divje vpitje se meša z detonacijo granat in zrak se stresa od izstrelkov. Skozi sovražne obroče preko trupel, krvi, ognja in dima se vrača nazaj v tišino gozdov in gora.
Tako brzi mimo vse: ljudje, borba, gore, doživetja - in se staplja v široko kalno reko, ki se vali naprej v nedogled in izginja. Tako se vse približuje, dobiva neko določeno obliko in izginja.
Stena je neobčutljiva in mrka spi v neizmerni tišini brezkončne noči. Le duha dveh ljudi se krčevito borita za življenje v osamljeni grapi.
Ivanovo drgetanje: »Zebe, zebe, zebe!« moti tišino. Včasih se po strmini zatrklja kamen in zopet vlada mir.
Po polnoči čas hitreje mineva. Ivan je pojedel zadnji košček sladkorja, katerega sem mu od časa do časa dajal v usta. Tudi škatla z marmelado je že prazna. Le še par cigaret, katere prižigam Ivanu vsako uro po eno, imava v zalogi, pa jih hraniva za jutranji mraz.
Po polnoči potegne po steni veter, da je zažvižgalo in zaječala v grapi. Mar nisva sama?
Zdi se mi, kakor bi bili to vzdihi Bračiča in Branda, ki razibita visita v kaminu. Mi pa prinaša veter krike Lassa, ki obešen na vrvi umira nad prepadi? Nad zasneženim Jugovim stebrom vlada neumljivi, večno iskajoči duh mladega življenja, mrtvega Juga, kateremu je ljubezen do življenja in dejanja v gorah vklesala neizbrisno ime v mogočni steber. Tam nekje v tema črnem Črnem grabnu vstaja Topolovec, da se razgleda po steni, ki mu je vzela življenje in postavila sam Triglav, v čigar osrčju spi, za spomenik. Tako mi je, kot da vstaja in se sprehaja Po steni vsa nepregledna vrsta gornikov, katerim je stena vzela življenje. Ti so z nama, katere je nepremagljiva sla pognala v gore.
Tako prihajajo in izginjajo prividi, hlad pa naju vrača v stvarnost in razblinja fantazije.
Visoko na jasnem nebu se blešče zvezde,od katerih se kdaj pa kdaj katera utrne, zemlja drsi po svoji poti skozi vsemirje. In ta zemlja živi; v tem času, ko sva midva tako osamljena, se nekje ljudje zabavajo in raztapljajo v umazanosti izrojenih želja in telesa se vrte v ritmu jazza;
nekje rohne topovi in stebri dima in prahu se dvigajo v eksplozijah bomb. Povsod se nekaj poraja ali dokončuje svoje življenje. Vse brez ozira na najin položaj.
Ob treh se je iz temne doline pod nama spet posvetilo. Lučka je zatrepetala skozi temo in žarek je zbudil upanje. Jeseniška gorska reševalna služba je prišla v Vrata. Spet kličem. Iz doline prihajajo odzivi. Pomiriva se. Z jutrom bodo tu. Tudi Ivan, ki je vseskozi pri popolni zavesti, upa, da srečno prebijeva noč.
Cigarete so pošle. Ivan zmrzuje vedno bolj, čeprav ga masiram po hrbtu vsakih pet minut. Mraz se mu zajeda v telo iz mrzlih tal in kamenje pod njim tišči v otoplo meso. Ne smem ga premakniti, odstranjujem ostrejše kamenje, na katero je zlezel in ga tolažim.
Veliki medved z zvezdo severnico, ki je bil zvečer nad Stenarjem, se je že davno pomaknil preko Škrlatice nad Mojstrano. Zvezde so bledele; le severnica se še svetlika, kakor bi izzivajoče kazala smer rešitve.
Utrujenost in izčrpanost pritiska, napada voljo, ki veleva: ne spati!
Dremlje se nama. Kako prijetno bi bilo zatisniti oči in pozabiti na mraz, ki pritiska z jutrom. Kako prijetno toplo bi postalo, da se niti zavedal ne bi, kdaj bi zaspal za vedno. Toda usoda tovarišev iz Jalovca nama stopa preživo pred oči.
Proti jutru okoli četrte ure se je po dolini pričela valiti megla. Sprva je kot dolga riba ležala negibno nad dolino in se vlekla proti Luknji. Kasneje je izgubila svojo obliko in se okrepljena pričela lizaje dvigati ob stenah. Z nejevoljo sva jo opazovala. Kmalu naju je objela in zavila v svoj vlažni plašč ter pronicala v telesi, da je stresalo. Megla mi je zoprna in zavratnejša od noči. Z neugodjem prinese v človeka negotovost, zastre pogled, zmaliči obliko, okrne silo razuma. Megle se vale, kot bi jih kuhal v velikem kotlu.
Proti jutru sva že tako izčrpana in premrla, da telo preneha drhteti; ni več pravega občutka za mraz. Pri prestopanju grabijo krči. Spet in spet prijemlje spanec. Severni veter je potisnil meglo v dolino, v kateri riše fantastične slike. V dolini med zasneženimi gorami leži jezero, iz obrežja ,se navpično dvigajo stene. Voda valovi in se spet spreminja v megle, ki jih razganja veter.
Ivan je nehal vzdihovati. Bojim se, da ne bi podlegel, zato ga še vztrajneje masiram po hrbtu in nogah.
Minila je noč. Na nebu so zbledele zvezde, megle so se dvignile in gore v soseščini so zableščale v pordeli zarji jutranjega sonca. Računava, kdaj pridejo reševalci, če bodo z dnevom pod steno, kajti od mraza naju lomijo krči. Dan je, toda reševalcev ni. Končno ob pol sedmi uri zagledam ljudi na poti prati Pragu, od katerih dva hitita naprej.
Rešena sva!
Okoli devetih so bili Župančič, Krušic, Medja, Praček in drugi na mestu.
V steni sva prebila 18 ur! Toda tudi te so minile! Ivanovo življenje je bilo rešeno.
A veselila sva se zaman. Nesreča, ki naju je spremljala že od vsega začetka, ni popustila. Izpolnile so se njegove slutnje, ki jih je ponavljal vso noč: »Z menoj je konec, jaz bom umrl!« Izpolnile so se, čeprav ni vedel, da bo moral še ves ponedeljek in še noč na torek ležati v Aljaževem domu ter zaman čakati na prevoz k zdravniku.
Ko smo že vsi mislili, da je vse dobro, je v sredo, dan po rešitvi umrl v jeseniški bolnišnici.
Tako je umrl Ivan, kakor že nešteto gornikov, ki so ljubili gore in življenje.
Tone Svetina Planinski vestnik 1951
Ivan Bučer (1910-1950)
Ob obletnici njegove smrti
PV (1950) - Arnošt Brilej: V nedeljo 24. septembra 1950 se je ponesrečil v Severni triglavski steni Ivan Bučer, alpinist, planinski pisatelj in predavatelj, ki je tolikanj pomemben za slovensko planinstvo in naše dokaj revno planinsko slovstvo, da si hočemo ob triletnici njegove smrti ogledati njegovo osebo in delo in mu z orisom njegovega življenja postaviti skromen spomenik.
Ivan Bučer je bil roj. 20. VII. 1910 v Zagrebu kot sin železniškega uslužbenca. V šolo pa je hodil že v Ljubljani, kjer je poleg osnovne šole dovršil 6 razredov gimnazije in dva semestra učiteljišča. Potem ko je leta 1930 odslužil vojaško leto, je vstopil kot knjigovodja v trgovsko podjetje »Bonbon« na Miklošičevi cesti v Ljubljani in je ostal v tej službi do italijanske okupacije v II. svetovni vojni. L. 1942 so ga Italijani zaprli in ga čez nekaj časa izpustili. Nato se je zdravil v bolnišnici in se skrival po Ljubljani, končno pa se mu je posrečilo, da se je čez Trst in Švico umaknil v Francijo, kjer je nekaj časa opravljal službo zveznega oficirja, pozneje pa se je bavil z repatriacijo jugoslovanskih rojakov. L. 1945 se je vrnil v Ljubljano ter pri ministrstvu za gozdarstvo prevzel organizacijo gozdarskih šol, kasneje isto opravljal v Mariboru, zadnje mesece pa je bil tajnik gozdarske šole v Kromberku pri Gorici. V teh šolah pa ni bil samo administrativno zaposlen, temveč je tudi poučeval slovenščino, računstvo in druge predmete.
V nedeljo 24. septembra 1950 je Ivan Bučer v družbi tovariša /Toneta/ Svetine ob 12. uri vstopil v slovensko smer Severne triglavske stene. Bil je precej pust, meglen dan. Plezalca sta se povzpela do Triglavske grape, od koder sta hotela kreniti na levo, na tako imenovano Ustoličenje, kjer je vstop v Zlatorogove steze. Pri vstopu sta zgrešila pravo polico; ker je bilo vrh tega še mnogo snega, sta se vrnila do Triglavske grape. Tu sta prišla v stik z navezo Ivanovega brata, Ladota Bučerja, ki je s tovarišem plezal nemško, Zimmer-Jahnovo smer in se je tudi vračal zaradi preobilnega snega. Ivan Bučer in Svetina sta sestopila že skoro do Belih plati. Ko je dospel Svetina že blizu polic nad platmi, sta zamenjala vrstni red. Ivan je plezal naprej, Svetina pa je varoval. Nesreča je hotela, da se je Ivanu utrgala debela skala, zdrsnil je in potegnil za seboj Svetino, ki ni mogel zdržati sunka. Nista padla daleč, morda kakih 10 m, in obležala na polici. Skala, ki se je odtrgala, se je med padcem razletela in drobci so strli Ivanu Bučerju več reber, mu ranili pljuča in odbili prst na nogi. Svetina, ki mu je samo malo odrgnilo nogo na stegnu, je jel klicati na pomoč. Slišal ga je tretji od bratov Bučerjev, Tone, ki je prišel pod steno, ker se mu je zdelo čudno, da se plezalca nista vrnila do dogovorjene ure. Svetinove klice je razumel tako, da sta nekje pod Oknom. Vrnil se je v Aljažev dom ter takoj naročil reše-valno odpravo, ki naj bi po njegovem navodilu odšla v slovenski smeri in po prečnici v nemško smer. Sam pa je ponoči odšel v Staničevo kočo in nato na Kredarico ter tam poizvedoval po obeh plezalcih; ker ju tam ni našel, je ob štirih zjutraj odšel na rob stene in se spustil do izstopa Zimmer-Jahnove smeri in skoro do Okna. Ker se mu tam ni nihče oglasil, je odšel ob robu ledenika v dolino. Na Pragu je izvedel, da so medtem reševalci ob pol devetih zjutraj prišli do ponesrečencev in da je reševanje že v polnem teku. V ponedeljek popoldan so prenesli Bučerja v Aljažev dom. Razne nevšečne okoliščine, zlasti težave z vozili so zavlekle nadaljnje reševa-nje, tako da so Bučerja šele v torek zjutraj prenesli do Peričnika in od tod odpeljali na Jesenice, kjer so mu v bolnišnici, žal že skoro dva dni po nesreči, takoj nudili vso pomoč. Rane niso bile nevarne in bila je podoba, da bo ponesrečenec kmalu okreval. Toda v torek, 26. septembra popoldan je nastopila embolija, ki ji je Bučer v kratkem času podlegel.
Tako je, šele 40 let star, legel v grob Ivan Bučer, ki je v svojih maloštevilnih, a bogatih spisih poveličeval lepoto gora, ugibal o vzrokih in silah, ki nas priklepajo nanje in opisoval usodo ljudi, ki so se jim predali. Svoje literarne prvence je objavljal pod imenom Ivan Krstnik v »Mentorju«; so to drobne črtice, ki slikajo zanimive ljudske tipe in male, včasih smešne dogodke iz vsakdanjega življenja. Tako n. pr. »Častna beseda« v Mentorju 1. 1930/31 itd. Toda že takrat mu je zorel večji načrt gorskega romana, ki je pod naslovom »Čez steno« l. 1934 zagledal beli dan. Bil je to naš prvi »planinski« roman, čigar dejanje se razpleta v planinskem okolju, sredi planinskih potov, vzponov in plezanja in ki so mu osebe planinci. Kritika je sprejela to delo ugodno, podčrtala lepe opise gorske pokrajine, omenila nekoliko preobširna razglabljanja in teoretična razpravljanja o planinstvu, njega bistvu in pomenu in nekoliko pograjali šibkosti v označbi oseb ter pri vsakem prvencu ob sebi umevne neuglajenosti, pohvalila pa lepoto jezika, dramatično silo nekaterih prizorov in očividni pripovedni talent pisatelja.
V kasnejših letih najdemo Bučerjeve prispevke v družinskem listu »Mladika«, kjer je l. 1936 objavil obširno, v vsem letniku nadaljujočo se razpravo: »Človek v gorah«. V tem spisu je skušal od vseh strani osvetliti odnošaje človeka do gore. Potem ko je planinstvo označil v uvodu kot svobodno hotenje, s pomočjo neoskrunjene narave uveljaviti in razviti svojo osebnost in vzgojiti v sebi čut za vse dobro, resnično in lepo, je razpravljal v nadaljnjih poglavjih o vplivu narave na čustvovanje človeka in njega duševno rast v borbi z goro in o njenem pomenu za telesni in nravni razvoj planinca, o planinstvu in morali ter obdelal v končnih poglavjih zgodovino planinstva v tujini in doma; razpravo je zaključil z opisom planinca in telesnih, duševnih in nravnih lastnosti, ki jih gornik pri svojih vzponih nujno mora imeti. Bučerjev spis »Človek v gorah« je poleg Tumovega »Razvoj in pomen alpinizma« najbolj izčrpen poskus prikazati teoretično in praktično vlogo planinstva v življenju človeka ter podati natančno sliko tega gibanja v Slovencih. Ko si je tako teoretično razčistil pojem alpinizma, se je Bučer zopet povrnil k planinskim povestim. Pet nadaljnjih let je v njem zorelo njegovo glavno delo, roman »Koča na Robu«, s katerim je dosegel višek svoje tvornosti in ki obenem najbolj jasno kaže obseg in meje njegovega talenta. S »Kočo na Robu«, ki je izšla leta 1942, je Bučer opravičil pričakovanje, ki ga je vzbudil s svojim prvim romanom »Čez steno«.
Kritik Božidar Borko je temeljito razčlenil roman in ga označil takole: Ivana Bučerja roman »Koča na Robu«, ki ga je izdala založba »Viharnik« v Ljubljani, prinaša čitatelju poslednjih slovenskih knjižnih novosti znatno presenečenje. Kdor je sposoben napisati toliko značilnih in epično krepkih strani, kakor jih najdeš v tem Bučerjevem romanu, kaže nesporno pripovedno nadarjenost. Čeprav razodeva »Koča na Robu« v svoji notranji izgrajenosti in po tisti pretehtani dognanosti, ki izloča sleherno odvečno snov in posluša samo skrite zakone umetniške nujnosti, pomanjkljivo ustvarjalno izkušenost, pa kaže po drugi strani prikupno moč doživetja in s formalne strani znatno skrb za slog in jezik. Bučerjeva »Koča na Robu« je mogla nastati samo iz stopnjevane ljubezni, ki jo čuti planinski narod do svojih gora in ki se v mladih poedincih raz plamti v pravo strast, razvname v kult gora in navdahne s kar religiozno močno ideologijo alpinizma. Že pisateljevo posvetilo pričuje, da se šteje Bučer med tiste naše ljudi, ki so spremenili ljubezen do gora v goreč zanos in v neugnani nagib k razvoju močne volje in trdnega osebnega etosa. »Vam vsem, ki ste v tovarištvu doživljali Človeka«, pravi pisatelj v posvetilu, »in Tebi, Klement Jug, ki si nam od 11. avgusta 1924 mrtev – živ vodnik.« V majhni skupini gornikov, ki jih mikajo gore ne samo po svoji divji, prastari lepoti, marveč tudi kot vzgajališče močnega in požrtvovalnega človeka, je pisatelj pokazal ta doživljajsko neizčrpni in duhovno povzdiguj oči stik med goro in človekom, med kamnito, v višave kipečo zemeljsko skorjo in med najinteligentnejšim bitjem na tej skorji. Alpinistični motiv ni nov v slovenski literaturi, toda Ivan Bučer ga je v svoji »Koči na Robu« obdelal tako, kakor doslej še nihče pri nas. Alpinistična filozofija Klementa Juga, ki je navdihovala celo pokolenje naših ple-zalcev, je prešla v tem romanu iz sfere mišljenja v literarne podobe doživljenega življenja. – Bučer je v »Koči na Robu« razpredel dva etično močna in enako zanimiva motiva: tovarištvo in erotiko. Poleg vnanje prirode, ki pomaga s svojimi težkočami razvijati voljo in stopnjevati do silne napetosti telesne in duševne energije, obstoji tudi svet notranje intimne prirode, svet Erosa, večne polarnosti med možem in ženo, zapletenega vzajemnega iskanja tja do končne osvojitve, ki izpolnjuje voljo nad osebne vrste. –
»Koča na Robu« je naš najizrazitejši alpinistični roman. Zdi se ob sebi umljivo, da je moglo nastati delo samo pri neposrednih virih življenja in prav ta topli živelj rešuje roman tudi na mestih, kjer čutimo bolj šelest papirja kakor pa vroči utrip krvi. Bučerjev jezik nas zavzema s svojo kleno čistostjo, s svojim planinskim izrazjem in s svojim večidel polnim stilističnim to-kom. Vsa zgodba pa je podprta s poezijo visokogorske krajine, z mistiko njenih pravljičnih skrivnosti, kakor jo zaznavamo ne le v poglavju o Srebrnokrilcu, marveč tudi kot podtalno spremljavo vsega doživetja gorske divjine.
S »Kočo na Robu« je zaključena vrsta spisov, ki jih je Bučer dokončal in objavil. Nedovršeni so ostali osnutki za dve večji povesti, za roman »Podstreharji«, v katerem je hotel obdelati življenje proletarcev v bivši Jugoslaviji ter njih priprave na socialno revolucijo, in planinski roman iz narodnoosvobodilne borbe, za katerega je napisal in pripravil že vrsto skic in prizorov. Iz njegove medvojne produkcije naj omenimo še v Planinskem Vestniku l. 1943 pod imenom Gregor Skalar objavljeno simbolično črtico »Listi iz cepinovega dnevnika«, v kateri italijanska cenzura ni opazila očitnega namigavanja in upanja v uspešnost narodno-osvobodilne borbe, ter članek »Boleči prividi«, ki prikazuje padec gornika v steni in njega misli in občutke na meji med življenjem in smrtjo.
Zanimiva in zelo privlačna so bila Bučerjeva planinska predavanja. Če je govoril o »Obrazih gora« in z živo besedo na svojstven način slikal večne lepote gorskega sveta ter čustveno prikazoval prizore iz gorske narave, je nazorno razodeval poslušalcem svoje bogato in globoko doživetje planin. Gladko mu je tekla beseda, kadar je govoril o največji ljubezni svojega življenja – o gorah.
Usoda nam je iztrgala Ivana Bučerja v času, ko je bil na višku svoje moške dobe in svoje tvorne sile. Marsikaj bi nam vedel še povedati; morda je umolknil, preden je spregovoril svojo g l a v n o besedo. Sled, ki je ostala za njim, je dobro vidna in še dolgo se bodo planinci ogrevali ob toplih virih njegove pripovedne umetnosti.
Dr. Arnošt Brilej
PV 1953, str. 565-567 (za G-L pripravil France Malešič)
»Nova Doba« 12. II. 1934.
Ivan Bučer: Čez steno. Mohorjeva knjižnica 63.
To je prva slovenska povest iz turistovskega življenja. Pa tudi prva in dobra povest mladega in obetajočega pisatelja Ivana Bučerja. Pelje nas na Jalovec, v Ozebnik, čez Ponce, na Mojstrovko, kjer se razbesni gorski vihar, ki ga pisatelj mojstrsko opiše, čez severno Triglavsko steno, potem pa spet na Kamniško planine, na Planjavo in tam okoli. Turistovsko življenje pozna pisatelj do podrobnosti, slika nastroj gorskih turistovskih koč, vsa različna in edinstvena razpoloženja turistov v najbolj različnih položajih. Vmes pa plete zgodbo ljubezni med pristno našim človekom Janezom in letoviščarko Dano iz Dubrovnika. Mehko in dobro dekle se lovi med grčavim, pristnim Kranjcem Janezom in med mirnim Pavletom, njegovim bratom. Janezova močna narava jo omami in za hip preveri, da je on tisti, ki ga njeno dekliško srce iščoč sluti; ko pa se umiri in strezni od ljubezenskega opoja, spozna, da je njena življenjska sreča le v zvezi mehkim Pavletom, s katerim se končno tudi poroči. Janez se ponesreči v planinah, najde pa v junaško požrtvovalni Meliti sebi podobno bitje, ki ga bo spremilo v življenje.
Gore, njihovi viharji pa nedoumljivo srce mladega človeka, naši letoviščarji in tudi naši izletniki na morju, vse to je opisano tako iskreno in naravno, da povest vsakogar priklene in sili, da vse to pristno naše ljudi od srca vzljubi. — Knjigo dobite v vseh knjigarnah in stane broširana 28 Din, v platno vezano. 40 Din. Člani Mohorjeve družbe jo dobe 25% ceneje, če jo naroče pri Družbi sv. Mohorja v Celju.
Dom in svet, 1934, letnik 47, številka 3/4- Janez Logar
Ivan Bučer, Čez steno. Mohorjeva knjižnica 63. Celje 1934.
Star trikot, ženska med dvema moškima, se nakaže v Dubrovniku, razrešuje pa v slovenskih gorah. Ta trojica so Pavle Košak, trgovski družabnik Dubrovčana Boniča, študent Janez, Pavletov brat, in Boničeva hčerka Dana. Oba brata ljubita Dano in si to prikrivata, Dana pa — nihajoča med obema različnima značajema — prepusti končno odločitev usodi in se odpravi z bratoma v gore. Tam naj se odloči. — V silnem neurju, ki zajame trojico na poti s Prisojnika, Janez v varnem zavetju pod skalo s sugestivno silo svojega značaja in močjo svojih oči pridobi Dano zase; v tem pa Pavle nekaj sto metrov niže doživlja vso grozo pobesnele gorske prirode in sanja o tihem domu, ki si ga ustvarita z Dano. Zvečer pove Dana Janezu, da je sanjala o drugačnem: o možu, ki jo bo sprevajal na lepe izprehode in ji posul življenjsko pot s pravljicami, a našla je njega, ki jo poln sile in ognja vodi v svoje divje in skoraj nepristopno kraljestvo. Ve, da ga ne dosega, a hoče za njim. Janez ji zaneseno izjavlja, da noče mehkih valov, ki tožijo jokavo pesem; hoče divjo skladbo viharja, ki proslavlja stvarstvo, ne mehkih pravljic o vilah in neresnih dušah, ki bi ji jo polagal mehak človek na pot, temveč ono pravljico o velikanskih in silnih čarovnih močeh. Naslednjega dne pa je Dana spet na realnih tleh, spet vsa v dvomih. Ne razume Janeza, kam prav za prav hoče. V njegovo zanesenjaško dekla-miranje o njunih ciljih, ki so visoko na vrhu, do katerih morata z vsem svojim naporom čez steno, poseže Dana s prerealno besedo: »Da, Janez! Mislim si takole: ustvariva miren dom, ko se poročiva...« Ob teh besedah je Janez splahnel kot pod mrzlim oblivom. Zanj vendar vse to: miren dom, poroka, otroci itd. ni čisto nič važno. On sanja o melodiji dveh duš, ki se bosta na vrhu zlili v en spev, in spozna, da se je v Dani zmotil... In Dana se je v istem trenotku zavedela, da se je nepremišljeno vdala hipni strasti, da je zablodila. Saj je ljubila le Janezovo ognjevitost, ne njegove duše. Njen pravi je mirni, blagi Pavle. S tem je za Dano trikot razbit, za Janeza ne. Kljub spoznanju, da Dana ne more za njim, se po njenem odhodu vse njegove misli upirajo v Dubrovnik; a tam se Dana in Pavle pripravljata na poroko in vabita tudi njega. V Meliti, ki se je Janeza z nekam preočitno vsiljivostjo oklenila že na Kredarici, je našel Janez »sorodno dušo«, ki ji more zaupati svoje bridkosti. 22? Melita ga odtlej spremlja na njegovih turah. Tudi na dan Danine poroke s Pavletom odide Janez — namesto v Dubrovnik — z Melito »k prijateljici ponižanih in razžaljenih, v prirodo«. Vprav ob uri poroke ves v mislih na Dano sam drevi s Planjave; zamišljen spodrsne na trdem snegu, da strmoglavi čez steno. Kot rešiteljica se pojavi Melita. Ona je tudi v bolnišnici težko ranjenemu noč in dan ob strani. Ko ga obiščeta Dana in Pavle, izjavi Janez, da je Melita njegova zaročenka. Glavno težo dejanja nosi Janez. Njemu je pisatelj posvetil največ pažnje; predstavlja ga kot krepkega, silnega človeka, ki ve, kaj hoče in ki svoje življenje odločno usmerja po svojem dejanju. S to svojo odločnostjo si na višku dejanja osvoji Dano. A kmalu za tem stoji pred nami kot mladosten zanesenjak z visokoletečimi in mamljivimi besedami, katerih čaru se predaja njegova okolica in — sam, a v odločilnem trenotku pokaže, da ne ve, kaj prav za prav hoče. Tako se osrednja postava v povesti prelomi sama v sebi — in vsi njeni prejšnji in poznejši napori, s katerimi usmerja povest, se nam pokažejo v zelo problematični luči. Čisto medla in neizdelana postava v povesti je Pavle. O njem vemo po direktni pisateljevi (in Danini) oznaki, da je dober, miren, blag človek z mehkimi očmi in negovanim obrazom, da hrepeni po mirnem domu in tihi sreči z Dano. A v dejanje ne posega, vedno stoji ob strani. Dana, o kateri izvemo takoj v začetku samo to, da ljubi nenavadne, skrivnostne stvari (s to oznako hoče pisatelj utemeljiti, zakaj se oprime Janeza), je v negotovosti, koga ljubi, dobro podana. Da je njen pre-okret od Janeza k Pavlu nekam slabo utemeljen, je kriva predvsem popolna neizdelanost Pavletove postave v povesti. Melita, v kateri je Janez naivno takoj zaslutil sebi sorodno dušo, v bistvu ni nič drugačna kot Dana; le bolj potrpežljiva in rafinirana — in s tem končno doseže pri Janezu to, kar je bilo za bolj odkrito in neposrednejšo Dano nedosegljivo. Povest ima že v osnovi težke hibe, izvirajoče v prvi vrsti iz nejasnosti o osnovnem, gonilnem hotenju junakovem, v drugi vrsti pa iz nedodelanosti posameznih oseb. Ob pogledu na podrobno obdelavo snovi pa je treba predvsem ugotoviti, da bi povest mnogo pridobila, če bi je avtor ob izdaji v knjigi črtal vsaj za — polovico. Dvoje je, kar v taki obliki, kot je tu podano, v povest ne spada: dialogi in traktati o raznih vprašanjih, ki zanimajo turista. Avtorjevo začetništvo je čutiti zlasti v dialogu: od vseh menda niti eden ne zadovoljuje s svojo naravnostjo, nujnostjo, globino ali duhovitostjo. Da pa vse besede, ki jih ljudje vedno govore ob podpisovanju v knjige, ob naročanju čaja po kočah, v dolgočasju ali zadregi, z vso svojo nepomembnostjo in vsakdanjostjo v povest ne spadajo, o tem si mora biti pisatelj pred začetkom dela na jasnem. — Po svojem junaku razlaga svoje nazore o vseh mogočih planinskih vprašanjih: o turizmu sploh, o pravem turistu, o razmerju med staro in mlado turistično generacijo, o nedeljskih turistih in o goloti v gorah, o trganju planinskih rož itd. Vsi ti traktati so po sili uvrščeni 228 v povest, a — kakor so tudi sprejemljivi — vanjo v tej obliki ne spadajo. Z zgodbo in ljudmi v njej niso organsko zvezani. Povest pa ima tudi nekaj močnih poglavij, ki kažejo, za kaj ima pisatelj talent. Mislim zlasti na popis neurja na Prisojniku, vzpona čez Severno steno; Janezove poti s Planjave in njegove nesreče. Jezik je slovnično čist. Čudim se le, kako je mogel avtorju (in uredniku) uiti pasiv povratnega glagola: »O katerih se javno prepira!« (140). Metaforika je v glavnem tradicionalna, znesena iz drugih naših leposlovcev, in je ponekod do neužitnosti papirnata (prim.: »V spomin si je vtisnil to in ono, odluščil drobec iz opazovanja ter ga shranil v njivi svoje duše.« 21.). Glede na hribolaško terminologijo, ki jo pisatelj uporablja, mislim, da je tudi v povesti ne gre kar načelo odklanjati, dasi bo za marsikakega čita-telja neturista abstraktna in nenazorna. Ali je vsa terminologija pristna in porabna, ne morem soditi — mislim pa, da so sinonimi (»vezanke« in »oko-vanke« za: »gojzerje«) odveč.
Košak, Vinko - Ljudske povesti,1934, Ljubljanski zvon
