Dr. Marko Žerovnik: Delovanje Ivana Selana je bilo zelo raznoliko. Kljub temu da je bilo na kmetiji, ki je posedovala okoli 20 ha zemlje, obilo dela in da so prihajala – sicer v prvem času nekoliko manjša – kartografska naročila, je Selan ob koncu tedna in ob praznikih našel še vedno čas za planinarjenje. In ne samo to, na vsako gorsko turo se je temeljito pripravil.

Zanimivo je, da pri pisanju raznovrstnih planinskih podatkov in navodil Selan ni pisal v prvi osebi, temveč večinoma v drugi, in to z namenom, da bi podatke uporabljali tudi drugi planinci.
Podatke je predstavil v knjižicah »TURISTIKA« in »NA PLANINE«. Dobršen del teksta iz teh dveh knjižic je predstavljen v knjigi IVAN SELAN: Od ponarejanja denarja do slavnega kartografa, ki jo tu predstavljamo.

V knjižici »TURISTIKA« je Selan opisal 71 svojih gorskih tur (največ v Kamniško-Savinjske Alpe) in izletov od leta 1918 do 1962. Iz knjižice je razvidno, da se je Selan odpravil na pot 56-krat v družbi, 15-krat pa sam. In še to: v knjižici ne omenja, da je v letu 1918 opravil turo na Grintovec, čeravno je tega leta prav v ta namen izdelal barvni planinski zemljevid v merilu 1 : 37.500, po katerem je postal znan kot izjemno talentiran risar.

V knjižici »TURISTIKA« je Ivan Selan napisal pod opombo nekaj zelo zanimivih podatkov iz opravljenih gorskih tur (predstavljam jih v njegovi originalni izvedbi).

Šli preko Primoža. Vzel premalo hrane.
Z Jakom pustila v Tunjicah čevlje in šla naprej bosa. Močan veter vrh Krvavca.
S Strahom dobila prvič par planik, sneg. Hlače strgal.
Na Mali pl. pastirsko veselje (ples).
Dobili nekaj planik. Železnikarju se razbil daljnogled. V pl. koči prvič pisal v Žeje.
Z Grebena zelo lep razgled. Klini, žica. Od Grebena do koče v Korenu trpela veliko žejo. Zašla.
Izredno veliko planik (očnic) po pobočjih Storžiča. Bili nad meglo. Megleno morje. Prekrasen pogled na Triglav in dr. vrhove. Žejen.
Zgrešena pot nad Sangr. Izredno mnogo zrelih rud. jagod. – Še nepopolno opremljen Dom na Krv. Močan veter po vrhovih.
Izvrstna svetilka pri nočnem hodu po dolini K. Bistrice.
Slavnostna otvoritev dograjenega plan. »Doma na Krvavcu«.
Nad Davovcem malo zašli. Obilo sleča (rododendron). Ženski samo do vrh Krvavca. Lep pogled na Kamn. Alpe s Korena. – Lepe očnice na Košutni. Dober sir pri »Nacetu«, itd.
Krasna mesečna noč. Lepi prizori vzhajajočega solnca. – Zanimiva s klini in žicami dobro zavarovana grebenska pot. Cel trop divjih koz (gamsov) [ca 30] za robom Sukalnika pod vrhom Planjave. – Interesantna tura.
Izvrstna vožnja po Bistr. dolini, posebno nazaj. – Lep slap. – Povečevanje Bistr. koče. (7. 8. 1927; moja pripomba). 1 1/4 ure od Bistr. koče do doma. Lepa pot.
Prijetna večerna hoja s svetiljko proti Cojz. Koči. Mirno spanje pod ostrešjem. Cela jata plan. jerebov tik pod vrhom Grintavca. Fotografiranje na vrhu. – Suhadolnikov ovseni kruh za pokušnjo.
Pred žičnico v avtomobil. hladilniku zavrela voda. Prvič z žičn.
Spotoma naročil v Goričanah izdelavo gumi vprežnega voza.
Delno imel prom. neprilike na poti. Nazaj ponoči.
Krasen pogled iza Rovtarice na trigl. pogorje. Pri »Zlatorogu« folklorni »Kravji bal«.
Jutranji ogled okol. Vrš. (Vršiča). Poštarska k. še zaprta. Postanek v Strmcu (vas brez moških). Bron. lev nad vasjo. Na Mangrt. sedlo naval motorizirancev.
Nova cesta od Petr. brda čez Sor. pl. – Mimo »Kravj. bala« naprej, (tam le par minut), do D. pri Savici. Dalje do slapa peš. – V Gorjah (Mevkuš) obisk tov. iz salzburškega taborišča.
Oni z avtom zgrešili pot, zato sam na cilju.
Ugotavljal pravilno imenoslovje tamkajšnjih predelov in selišč.
Obenem ugotovil kvaliteto cest v kartogr. Svrhe.
Že dolgo zaželjena tura. Lepa razgledna grebenska pot po vrhu proti Tol. Vrhu.

Ko je Selan odhajal na planine ali kam drugam na izlete, je za izhodišče vedno vzel Suhadole. Zato navaja: odšel sem peš, s kolesom, z vozom. Kasneje, po letu 1960, ko je vse bolj obiskoval naravne in kulturne znamenitosti, motorne dirke, sejme, shode in proslave, je manj pešačil in v glavnem s prestopi uporabljal vlak, avtobus, včasih celo tovornjak, po letu 1959 pa je uporabljal predvsem lastni, lažji motor.

Ne samo da je Selan planinaril, tudi včlanil se je v planinska društva, najprej leta 1940 v Planinsko društvo Ljubljana, Osrednje društvo, leta 1957 v Planinsko društvo Ljubljana - Matica in slednjič, že v visoki starosti, leta 1974 v Planinsko društvo Janez Trdina v Mengšu.

V knjižici »NA PLANINE« je Selan na prvem mestu predstavil natančne podatke o času sončnega vzhoda in zahoda. Podatki se nanašajo na 1., 5., 10., 15., 20. in 25. dan v mesecu, od 1. januarja do 31. decembra, kar je razvidno iz kopij. Zanimivi so tudi podatki, ki jih navaja Selan na kraju teh kopij, ko zapiše, da dober pešec potrebuje za 1 km pota po ravnini 12 minut, slabši 15 minut. Pri potu navzgor se računa navadno na 100 m strmine (višine) 12–13 minut (300–400 m višine na uro). Za sestop računamo 2/3 časa, odrejenega za pristop.

Poleg teh podatkov najdemo v Selanovi knjižici »NA PLANINE« tudi seznam oprave za izlete v planine, opise razgledov s pomembnejših gorskih vrhov, natančne opise planinskih (gorskih) tur, najvažnejša navodila planincem in pripravljanje hrane za na pot v planine (doma in na prostem).

Na tem mestu navajam tekst iz poglavja »Najvažnejša navodila planincem« tako, kot ga je zapisal Selan:
Ljubi in spoznavaj svoje slovenske planine. Hodi v gore z zadostno opravo, in le z dovoljno množino hrane. Stalen spremljevalec in svetovalec planincu bodi v gorah dober zemljevid in kompas. Ture (izlete) kombiniraj vedno tako da se vračaš nazaj po drugi poti. Vstani zgodaj. Navzgor hodi, posebno v početku, umerjeno, s kratkimi enakomernimi koraki; 300–320 m višine na 1 uro, ali do 60 korakov na 1 minuto, strmo v breg je dovoljno. Navadi se dihati skozi nos, a ne skoz usta. Po strminah se podpri s kolcem (palico) proti bregu in ne proti dolini; stopaj mirno, oprezno in brez bojazni. Ne posedavaj preveč, a kadar sedeš, sedi komodno in v zatišju. Na mrzlem, mokrem tlu si podloži; obleci suknjič ki ga je treba dobro zapeti, in to vselej kadar si póten in znojen – naj bo vetrovno ali ne. Ako te na potu dohiti dež, potuj mirno dalje ter se pri prvem ugodnem zatočišču takoj preobleci ter zamenjaj tudi nogavice. Ako stojiš na vetru ali na vrhu gore, obleci jopico – ohladiti se smeš le polagoma. – Mrzla voda prehladi prazen želodec. Alkohol je v splošnem zametati, posebno med hojo je alkohol strup. Zelo je paziti na oči. Na snežiščih (posebno spomladi) se jih je le premnogo pokvarilo oči. Zato so tak čas in na takih turah temni naočniki neizogibno potrebni. Pri hudem mrazu neprestano giblji prste na nogah in rokah, nos in ušesa pa drgni, dokler je čas. Hrano imej vedno lepo zavito. Pri kuhanju v gozdu pazi na požar, ter ogenj pri odhodu temeljito pogasi. – »Popolna oprava je pol lepega vremena.« Pri težjih turah, kjer je le količkaj treba izpostavljati lastno ali tuje življenje ima vrv prvo vlogo da zavaruje lastno ali tuje življenje. Turistom ki korakajo ponoči je neobhodno potrebna dobra svetiljka. V planinah se obnašaj vedno lepo in dostojno in bodi vedno pripravljen v sili biti na pomoč drugemu. Pri težjih turah naj šteje družba planincev le 2–3 tovariše, večje število je samo v kvar varnosti. Ako te v planinah (gorah) zagrne megla, pazi da ne zaideš ter s kompasom določi stališče na zemljevidu in s kompasom v roki previdno nadaljuj pot. Če grozi nastopiti nevihta se takoj z vrhov in grebenov umakni v varno zavetišče ali vsaj pod kako preveso; pozor pred strelo. Zelo ogroža turiste v gorah padajoče kamenje, bodisi da je ono sproženo od vode, vetra, topline, divjačine ali od zgoraj nahajajočih se planincev. Neprevidno, nevarno in grdo je, zabavati se z valjenjem kamenja v globino. Tudi pri hoji naj turisti pazijo da z nogo ne prožijo kamenja. Nevarno je hoditi v steno v majhnih presledkih za kako družbo; Združita naj se obe družbi, ali pa naj bosta tako daleč vsaksebi, da zgornja na noben način ne more ogrožati spodnje. Glej pod noge kadar hodiš. Hodi umerjeno, prehitra hoja je uničila že mnogim mladeničem zdravje. Nevarno je pri hoji navzgor ali navzdol staviti palico proti prepadu, (drži palico ali cepin proti pobočju). Pri plezanju po zavarovanih in nezavarovanih poteh natakni palico ali cepin na zanko. Strma travnata pobočja in melišča najlažje preideš s hojo v serpentinah. Na zelo strmih travnikih so potrebne dereze. Dol grede stopaj mehko. Po možnosti se ogibaj sklenjenega ruševja. Resnejše delo čaka planinca, kadar zapusti travnata pobočja in melišča in stopi v skalovje; preden se loti tega, naj napravi popoln načrt za turo ter vpošteva čas in pot samo. Za plezanje je treba tudi nekaj zvitosti in izkušnje. V skalah vsak oprimek pošteno preizkusi, predno mu zaupaš svoje življenje. Za oprimke ne smeš nikoli vleči, in če ni zanesljiv ga vselej pritisni nazaj na njegovo ležišče. Boljše je več previdnosti in nezaupljivosti kot premalo. Koliko oprimkov smeš naenkrat iskati? Na obeh nogah moraš stati, z eno roko se moraš držati oprimka, z eno pa išči novega; ali pa se trdno drži z obema rokama in stoj oprt na eno nogo, z drugo pa išči stopinje. S katero nogo začneš plezati? Na količkaj težjih mestih moramo pričeti prestopati na levo stran z desno, na desno stran pa z levo nogo. Še večjo varnost da v zvezi z udi dobro uporabljena ploščina telesa, (namreč trenje med telesom in skalo). Na dobrem stojišču je mogoče porabiti tovariša za lestvico, če ni zadosti oprimkov v dosežni višini. Na nevarnejših stenah in ploščah je treba noge osvoboditi trdih čevljev in jih obuti v mehkejše plezalke, v katerih prsti lahko robove otipajo in se jih oklepajo. S plezanjem je v tesni zvezi raba vrvi, katere veliko važnost spozna planinec šele, kadar ga veže s tovarišem ta prijateljica in pomočnica visoko gori v skalovju ali na poledenelih strminah. Velika je dolžnost tovariša, ki se mu je zaupal naprej plezajoči na vrvi navezani drug. V svojih rokah ima njegovo življenje. Zbrati mora vso svojo moč in biti na vse pripravljen. Zanimati se ne sme v tem času za nič drugega in posvetiti mora vse svoje moči varnosti svojega druga, ki je vezan z njim. Od kakovosti vrvi odvisi mnogokrat življenje plezalčevo. Vsakdo naj jo čuva, kolikor le more vseh udarce in ran. Nikar ne vlači vrvi med hojo po tleh (kamenju), da se nitke ne trgajo. Na lahkem terenu nosi vrv zvito v kolobar okoli prsi. Koliko turistov naj bo navezanih na eni vrvi? Če le mogoče samo dva! Več pa nikdar ne nego trije; sicer ovirajo eden drugega ter povečajo nesigurnost. Plezalci se morajo med seboj dobro poznati in se zanesti drug na drugega. Zanesljivost je pogoj varnosti. Še enkrat!: prvemu plezalcu morajo posvetiti drugi tovariši vso pozornost. Kako se je treba navezati? Okoli pasu čez suknjič. Posebno važni so vozli. Zato je treba vozle napraviti pravilno in jih pred začetkom plezanja še enkrat natančno pregledati in preizkusiti. Najnavadnejši in zelo zanesljiv je vodniški vozel. Izvrsten je tudi tako zvani bulienski vozel. Za sklopljenje dveh vrvi rabimo z najboljšim uspehom dvojni ladijski vozel. Paziti je treba, da ostane pri vozlu dovolj dolg konec vrvi, ki prepreči zavozlanje (slika 40). Ako je treba povleči za seboj čez steno ali spustiti pred seboj nahrbtnik in palico (cepin) v globino, je to skrbno narediti. Načinov zavarovanja je več in vse je treba poznati in uporabljati da zavarujemo tovariša kar najbolje. (Natančnejše, glej knjigo: Pavel Kunaver: »Na planine« i. dr.). Najlažje zavaruje prvi plezalec tovariša ki pleza za njim. Naprej plezajočega tovariša je nekoliko težje zavarovati. Vrv se položi za kak dosti globok rob, ki pa mora biti zanesljivo trden in ne oster. Na oster rob naj se položi nekoliko papirja, ki varuje vrv, Na izpostavljenih mestih kjer ni roba, zabij v kako poševno stenino (skalno) razpoko močen železen kavelj (klin) s topimi ogli. Tovarišev padec je mogoče omiliti na ta način, da urno potegneš vrv k sebi in jo v naslednjem trenotku po možnosti oviješ okoli skale. Čim več trenja ima vrv v takem slučaju, tem lažje je vzdržati sunek. Težavno je zavarovati navzgor v kamin plezajočega tovariša; toliko lažje pa zgornji obdrži spodnjega, ko pleza za njim. Vestno je paziti, da vrv ne sproži kamenja, ter da kamenje (rob) ne prereže vrvi. Vrv je dalje edina pomoč, ki pomaga čez prevese in gladke navpične stopnje. Pri teh pripravah kjer se človek zaupa vrvi, mora biti skrajno oprezen in natančen ter mora rabiti vse razpoložljive pripomočke v svojo varnost in varnost svojih tovarišev. Navadno so skalne stene zelo členovite in nam v zanimivi sestavi nudijo police, kamine, žlebove, plošče, gladke navpične stopnje ter se končujejo mnogokrat v ostre, slikovite grebene. O preplezanju teh posameznih težkoč mora biti planinec poučen, ter jih mora znati premagati. – Ker je lepo vreme pogoj zadovoljive ture, je potrebno, da planinec vsaj nekoliko pozna znamenja vremenskega preobrata. – Dalje je potrebno da se vsi turisti v planinskih kočah SPD drže hišnega reda. – Ne trgajte po nepotrebnem (posebno ne ruvati) prelepe planinske flore (rastlinstva, rože) ki se tako težko razmnožuje. – Vsakdo spoštuj gorsko naravo, njene lastnosti in vpoštevaj nevarnosti, ki tako lahko uničijo slabotno človeško življenje. Tako se bo planincem mogoče globokeje vživeti v bistvo planin, ki jim postanejo več nego kraj telesnega okrepčila. Vračajoč se s sinjih vrhov, bodo prinašali s seboj v dolinsko življenje v svojem srcu srečo in zadovoljnost.

Dr. Marko Žerovnik